Jedro

Obdolžencema ni bila kršena pravica do obrambe kljub spremembi dela obtožbe, ko na obravnavi nista bila navzoča, saj je bila ta spremenjena delno v njuno korist, z znižanjem zneskov pridobljene premoženjske koristi, delno pa z konkretizacijo oškodovanca, za katerega je bilo vseskozi jasno kdo je in sta v to smer tudi podala zagovor. Pri vseh obdolžencema očitanih kaznivih dejanjjih pa izvedeni dokazi pokažejo, da so v njunih ravnanjih podani njihovi znaki.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene N. B. S. in obdolženega P. S. se zavrneta kot neutemeljeni, sodba sodišča prve stopnje pa se za obdolženo N. B. S. spremeni po uradni dolžnosti in sicer: v odločbi o krivdi tako, da se za to obdolženko po določilih 4. točke člena 357 Zakona o kazenskem postopku (ZKP)zavrne obtožba, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila M. K. v zmoto in jo s tem zapeljala, da ji je na škodo svojega premoženja dala denar, pa je bila z denarjem povzročena majhna premoženjska škoda in ji je šlo za tem, da si pridobi majhno premoženjsko korist, tako da je kot samostojna podjetnica družinskega servisa L. s sedežem v M. v začetku leta 2003 stopila v stik z M. K. in se ji ponudila, da bo skrbela za njeno ostarelo mater, plačilo vseh stroškov pa bo sama urejala preko socialne službe, saj ima koncesijo, v mesecu marcu leta 2003 pa je sama predlagala M. K., da bo uredila vse potrebno za namestitev matere v D. o. v C., da bo rezervirala sobo in zahtevala pri tem akontacijo v višini 60.000,00 SIT, kar ji je K. verjela in ji koncem meseca aprila, ali v začetku meseca maja leta 2003 izročila ta znesek, vendar pa obdolženka ni uredila prav ničesar, saj tega namena tudi ni imela in je to obljubo dala izključno zaradi pridobitve premoženjske koristi, s čemer bi naj storila kaznivo dejanje goljufije po III. in I. odstavku 217. člena KZ; v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se iz razloga, ker se za to kaznivo dejanje ne določi kazen zniža obdolženki izrečena enotna kazen na 1 (eno) leto in 11 (enajst) mesecev zapora; v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da se oškodovanka M. K. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo; v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da stroški kazenskega postopka nastali s kaznivim dejanjem opisanim pod točko II/3 izreka izpodbijane sodbe, tisti iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki z nagrado njenega zagovornika nastali z njim, obremenjujejo proračun; v nespremenjenih delih pa sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi P. S. je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolžena N. B. S. in obdolženi P. S. v njenem izreku pod točko I. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s čl. 25 KZ, v izreku pod točko II pa obdolžena N. B. S. sama storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po I. odstavku 220. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, kaznivega dejanja goljufije po III. in I. odstavku 217. člena KZ, kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja zatajitve po I. odstavku 215. člena KZ. Obdolženemu P. S. je bila za očitano mu kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter dodatnim pogojem (III. odst. 50. čl. KZ), da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi S. d.o.o. znesek 2,400.000,00 SIT (sedaj 10.015,02 EUR). Obdolženi N. B. S. je sodišče prve stopnje določilo najprej posamične kazni za kazniva dejanja za katera je bila spoznana za krivo in sicer za kaznivi dejanji pod točko I in II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje v višini po sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/1 navedene sodbe v višini treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/3 navedene sodbe kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/4 navedene sodbe v višini dveh mesecev zapora in kaznivo dejanje pod točko I/5 navedene sodbe v višini pet mesecev zapora, nakar ji je, po določilih KZ o steku, izreklo enotno kazen dveh let zapora. Po določilih I. odstavka 95. člena ZKP sta bila oba obdolženca obsojena na povrnitev stroškov kazenskega postopka in sicer obdolžena N. B. S. tistih iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP v višini 30.523,50 SIT (127,37 EUR), oba obdolženca skupaj, solidarno nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovane družbe S. d.o.o., oškodovanka tudi nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanke R. R., kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, oba obdolženca pa sta dolžna plačati tudi povprečnino (6. točka II. odstavka 92. člena ZKP) in sicer obdolženi P. S. v višini 80.000,00 SIT (333,83 EUR), obdolžena N. B. S. pa v višini 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR). Odločeno je bilo še, da sta po določilih II. odstavka 105. člena ZKP obdolžena dolžna plačati skupaj in solidarno znesek 2,400.000,00 SIT (10.015,02 EUR) podjetju S. d.o.o., za razliko do zneska 3,298.603,50 SIT (13.764,83 EUR) pa je bila oškodovana družba napotena na pravdo. Obdolžena N. B. S. je bila sama obsojena še na plačilo nadaljnjih premoženjskopravnih zahtevkov in sicer R. R. v znesku 1,366.900,00 SIT (5.703,97 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila, J. K. v znesku 261.026,00 SIT (1.089,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2002 dalje do plačila, za znesek 80.000,00 SIT (333,83 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2002 dalje do plačila pa se oškodovanec napoti na pravdo, N. P. oz. njenih dedičev v znesku 2,576.996,00 SIT (10.753,61 EUR), M. K. v znesku 60.000,00 SIT (250,37 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.06.2003 dalje do plačila, za znesek 8.000,00 SIT (33,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.05.2003 dalje do plačila pa je bila ta napotena na pravdo, obdolženemu H. B. v znesku 141.358,00 SIT (589,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2004 dalje do plačila, za znesek 39.662,00 SIT (165,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2004 pa je bil ta napoten na pravdo ter Š. s. C. v znesku 20.965,55 SIT (87,49 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2004 dalje do plačila.

Z isto sodbo, v njenem izreku pod točko III je bila nadalje proti obdolženi N. B. S, po določilih 1. točke člena 357. ZKP zavrnjena obtožba zaradi očitanega ji kaznivega dejanja zatajitve po I. odstavku 215. člena KZ, pod točko IV. izreka pa, po 2. točki 357. člena ZKP zaradi nadaljnjega kaznivega dejanja goljufije po III. in I. odstavku 217. člena KZ. Ista obdolženka je bila po določilih 3. točke čl. 358. člena ZKP oproščena storitve kaznivega dejanja zatajitve po I. odstavku 215. člena ZKP. Oškodovani J. K. je bil v tem primeru s priglašenim premoženjskopravnem zahtevkom v višini 153.369,00 SIT (639,99 EUR) napoten na pravdo. Odločeno je bilo še, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

Proti obsodilnemu delu sodbe sta se pritožila zagovornika obdolžene N. B. S. in obdolženega P. S., kot trdita iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Oba predlagata, da se pritožbama ugodi in izpodbijana sodba za posameznega od obdolženih spremeni ter oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec VDT v pisno podanem mnenju o pritožbah predlaga, da se ti zavrneta kot neutemeljeni in izpodbijana sodba potrdi. Na obdolžencema in zagovornikoma posredovano mnenje sta odgovorila obdolžena.

Pritožbi nista utemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno za obdolženo N. B. S. spremeniti po uradni dolžnosti.

Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnikov, ko v vloženih pritožbah trdita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je zadnjo glavno obravnavo, na kateri je bila obtožba delno spremenjena, na njej pa so se izvajali tudi drugi dokazi, opravilo brez navzočnosti obdolžencev, zlasti ker pri tem ni pojasnilo ali je njuna nenavzočnost opravičena ali ne. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila obdolženca na glavno obravnavo dne 16.11.2006 vabljena pravočasno, svojega izostanka z nje pa nista opravičila. V takšni situaciji torej sodišču prve stopnje ni bilo dolžno samo raziskovati kaj je temu vzrok, ko to ne izhaja niti sedaj iz pritožbenih navedb. Odločati je moralo le ali so dani pogoji za njuno sojenje v nenavzočnosti kot so določeni v I. odstavku 442. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je prišlo do prepričanja, da ti obstajajo, takšno odločitev pa kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje. Kot rečeno sta bila oba obdolženca na glavno obravnavo vabljena pravilno, oba sta bila o vseh očitkih že zaslišana, njuna navzočnost na njej pa tudi ni bila več nujno potrebna, tudi zato, ker se na njej niso izvajali dokazi o katerih ne bi bila seznanjena in se o njih ne bi izrekla. To velja tudi v zvezi s branjem zapisnikov prič katere so bile zaslišane na glavni obravnavi, ki se je vršila dne 23.03.2006, na kateri obdolženca tudi nista bila prisotna. O tem kaj so priče povedale pa je bila obdolženka seznanjena na glavni obravnavi dne 18.05.2006, ko se je o prebranem izrekla, to možnost pa je imel tudi soobdolženi P. S., saj se je glavne obravnave dne 22.06.2006 udeležil, to pa pomeni, da je bila v zvezi s temi dokazi zagotovljena kontradiktornost postopka. Navedene kršitve pa ne more predstavljati tudi nadaljnje dejstvo, da je bila obtožba glede kaznivega dejanja očitanega obema obdolžencema in kaznivega dejanja očitanega obdolženi N. B. S. pod točko II/5 izreka sodbe sodišča prve stopnje, na zadnji glavni obravnavi spremenjena. Prav ima sodišče prve stopnje, da je bila obtožba v obeh primerih spremenjena v korist obdolženih, saj so bili znižani zneski očitane prizadejane škode oškodovancem, pri obema obdolžencema očitanem kaznivem dejanju pa tudi v tem, da se je kot pravi oškodovanec jasneje navedla družba S. d.o.o., kar je bilo vsem, tudi obdolžencema, kot izhaja iz njunih zagovorov, jasno ves čas kazenskega postopka. To pa pomeni, da s tem ni bila kršena pravica do obrambe obdolžencev katera bi vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in s tem zakonitost izdane sodbe. Do takšne kršitve obrambe pa ni prišlo tudi s tem, ko sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo socialne delavke D. P. P. in tajnice društva upokojencev, kakor je priči v pritožbi označil zagovornik obdolžene. Zakaj tega ni storilo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje in s tam navedenimi razlogi v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Izvedba teh dokazov, kot drugih predlaganih s strani obrambe ni bila potrebna, sodišče prve stopnje pa ni dolžno izvesti vseh dokazov katere predlaga obramba, če je bilo na voljo že dovolj drugih kateri posamezno dejstvo potrjujejo, kot je to sprejela sodna praksa in je uzakonjeno v določilih I. odstavka 18. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti za utemeljene tudi navedbe v pritožbi zagovornika obdolženega P. S., ko ta trdi, da je sodišče prve stopnje pri izreku pogojne obsodbe temu obdolžencu v kateri mu je določilo dodatni pogoj poplačilo 2,400.000,00 SIT oškodovani družbi, napačno uporabilo določila III. odstavka 50. člena KZ. V zvezi s tem se tudi sodišče druge stopnje pridružuje zapisu višjega državnega tožilca v vloženem pisnem mnenju o pritožbah, ko navaja, da je s 01.01.2007 v R. S. postala uradna denarna enota EURO, kar pa ne pomeni, da bi bilo zaradi tega, ker je znesek v navedenem pogoju naveden v tolarjih, potrebno izpodbijano sodbo spreminjati. Opozoriti je potrebno na I. odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura, da se z dnem njegove uvedbe šteje, da se tolarski zneski v sodnih aktih glasijo na to valuto, preračunano po tečaju zamenjave. Gre torej za preračun, ki se opravi “ipso iure”.

V zvezi s kaznivimi dejanji za katerih storitev sta bila obdolženca spoznana za kriva sodišče druge stopnje kot prvo ugotavlja, da je uradni preizkus katerega mora opraviti to sodišče po določilih člena 383 ZKP pokazal, da je pri obdolženi N. B. S. očitanem kaznivem dejanju, opisanim pod točko II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje prišlo do kršitve določil kazenskega zakona v njeno škodo, kar je bilo potrebno odpraviti s to sodno odločbo. Pri tem kaznivem dejanju, katerega bi naj storila na škodo M. K, se obdolženki očita storitev kaznivega dejanja goljufije po III. in I. odstavku 217. člena KZ, katero se, po določilih V. odstavka istega zakonskega določila priganja na predlog. Predlog mora upravičenec po določilih I. odstavka 52. člena ZKP podati v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca, poda pa se (I. odstavek 53. čl. ZKP) pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo. Kdo je upravičen sprejeti kazensko ovadbo je navedeno v 147. členu ZKP pri čemer med državne organe, kateri so upravičeni sprejeti ne spadajo vsi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, tudi ne Tržni inšpektorat R. S. – Mejna izpostava v C. kamor je oškodovanka podala svojo vlogo z dne 19.06.2003. Glede na vsebino vloge je oškodovanka najmanj takrat vedela tudi za storilca očitanega kaznivega dejanja, zato je njen predlog podan pristojnemu organu za njegov sprejem – policiji dne 23.10.2003 šteti za prepozen. Zaradi takšne ugotovitve je bilo potrebno glede tega kaznivega dejanja odločiti, da se obtožba zanj, vložena proti obdolženi N. B. S., po določilih 4. točke 357. člena ZKP zavrne, saj torej glede tega obstoje tiste druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. To pa seveda pomeni, da se kazen za to kaznivo dejanje obdolženki ne sme določiti, oškodovanka M. K. pa, da mora svoj priglašeni premoženjskopravni zahtevek v celoti uveljavljati v pravdi. Navedena odločitev ima seveda, z uporabo že zapisanih zakonskih določil posledico tudi na spremembi izpodbijane sodbe v odločbi o stroških kazenskega postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe. Zaradi povedanega o tem obdolženki očitanem kaznivem dejanju, glede na zatrjevanja v vloženi pritožbi, o njih ni potrebno reči več ničesar.

Sodišče druge stopnje ne sprejema za utemeljene nadaljnje navedbe pritožnikov s katerimi izpodbijata pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede preostalih obdolžencema očitanih kaznivih dejanj. Pri tem poudarja, da je sodišče prve stopnje glede vseh teh kaznivih dejanj v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo jasne, na izvedenih dokazih temelječe razloge, katere v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Ker je že sodišče prve stopnje v pretežni meri ovrglo pritožbeno zatrjevanje v zvezi z njimi sodišče druge stopnje v tem delu dodaja zgolj tisto, kar se mu zdi potrebno, da se izpostavi tudi v tej sodni odločbi.

Tako je v zvezi z obema obdolžencema očitanim kaznivih dejanjem goljufije, opisanim pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje reči, da ni prav nobenega razloga za dvom, da sta bila obdolženca tista, ki sta se odločila graditi hišo in v ta namen poiskala izvajalca del, družbo S. d.o.o. Gre za dejstvo katerega ne potrjujeta le priči K. ampak zlasti predračun št. ... z dne 09.06.2001 iz katerega izhaja predračunska vrednost del in tudi način plačevanja po vsaki od treh gradbenih faz posebej. Najmanj kar je sta torej obdolženca že takrat vedela koliko bo delo stalo in s koliko denarja morata razpolagati sicer, zlasti ob dejstvu, da nista razpolagala z gradbenim dovoljenjem, pridobitev katerega je njuna dolžnost, o gradnji nista imela razloga razmišljati, razen, če je bil njun namen drugačen. To, da z denarjem razpolagata in da bo delo plačano je ob zatrjevanjih obdolžencev, da bo to storjeno mogel pričakovati tudi direktor družbe, zato je z deli pričel. Prav nobenega razloga ni, da temu in njegovi ženi ne bi bilo mogoče verjeti, da račun izstavljen po opravi prve faze del (15.08.2001) ni bil plačan, da pa sta obdolženca, oba, zlasti pa obdolžena N. B. S. zagotavljala, da je račun že plačan, kar se je izkazalo za neresnično, pa tudi, da bosta do denarja prišla, bodisi iz tistega na računu hčere ali s kreditom. Povsem neverjetno je, da družba ne bi prejela vsaj dela plačila, če bi ji bil ta ponujen iz razlogov navedenih v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na povedano je povsem zanesljivo ugotovljeno, da sta bila obdolženca tista, ki sta forsirala nadaljnjo gradnjo in prepričala direktorja družbe, da je z deli nadaljeval ob dejansko spremenjenih pogojih glede dobave dela materiala. Ta sprememba je razvidna iz predračuna št. ... A z dne 15.08.2001, kateri je glede načina in pogojev plačila sestavni del pogodbe št. 3/2001, katero je podpisal obdolženi P. S. in torej za pogoje plačila iz navedenega predračuna vedel. Pri tem je povsem vseeno kdaj je bila ta pogodba podpisana, ali takrat kot trdi sodišče prve stopnje, ali takrat kot trdi obdolženi P. S., saj gre v obeh primerih za čas pred izdajo ostalih dveh računov. Pri tem ni prezreti, da so dela kakor so razvidna iz v spisu se nahajajočega gradbenega dnevnika bila opravljena, prav nobenega razloga pa ni tudi za dvom, da sta se obdolženca, ne glede na to kdo je podpisal pogodbo, zavezala plačilo opraviti. Prav z to zavezo, da bosta dela plačala sta izvajalca del spravila v zmoto, da je ta v svojo škodo, torej škodo družbe S. d.o.o. to opravil, zaradi česar je bila ta oškodovana za 2,400.000,00 takratnih SIT, na kolikor je bila vrednost del na glavni obravnavi, po zaslišanju strokovnjakov, ocenjena in vnesena v obtožbo.

Tudi po presoji sodišča druge stopnje je namen obeh obdolžencev, da plačila del ne poravnata, torej njun goljufivi namen, obstaja že od vsega začetka in ni verjeti pritožnikoma, da plačila niso bila izvršena zaradi spremenjenih razmer pri gradnji. Več kot očitno je, da obdolženca dejansko že ob začetku gradnje nista razpolagala s potrebnim denarjem, saj nista ničesar plačala že po prvi fazi gradnje. Prav tako nista mogla pričakovati denarja s hranilne knjižice hčere, ne glede na to ali je ta obstajal ali ne, saj ni bil njun in je nad njim skrbelo socialno skrbstvo, nista pa mogla dobiti kreditov, saj za to nista imela pogojev, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Obdolženca pa nista mogla pričakovati, da bi denar dobila kje drugje, če pa bi ga, kot morda z zatrjevano prodajo avtomobila, tega nista imela namena uporabiti za plačilo del družbi S. d.o.o. Če bi takšen namen imela bi plačilo, vsaj njegov del, tisti kateri je bil, kar je pojasnil tudi zagovornik obdolžene N. B. S. v pritožbi nesporen, poravnala. Tega pa, kar sta obdolženca pripoznala na glavni obravnavi dne 22.06.2006 predstavlja vsaj znesek, kateri je ostal pod obtožbo, pa tega, kljub dani obljubi tudi takrat nista poravnala in česa takšnega nista storila vse do danes. Iz navedenega je tako razvidno, da namen obdolžencu ni bil ta kot trdita pritožnika, da zaradi spremenjenih razmer ne plačata dela dolžnega zneska ampak ta, da ne plačata ničesar, ne glede na višino zahtevanega zneska, to pa seveda pomeni njuno naklepno ravnanje v smeri oškodovanja družbe v posledici prikazovanja navedenih lažnih okoliščin, kar predstavlja vse znake očitanega jima kaznivega dejanja goljufije. Pritožnika torej nimata prav, da gre v danem primeru zgolj za nerešeno civilnopravno razmerje med pogodbenimi strankami, vsaj vse doslej povedano to zanika.

Podobno je stanje pri kaznivem dejanju opisanim pod točko II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje za storitev katerega je bila spoznana za krivo obdolžena N. B. S. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je potrebno poudariti, da tega ni mogoče povezovati z drugimi očitki obdolženki povezanimi z oškodovancem J. K. in njegovo ženo in tudi ne z izjavo na katero se sklicuje pritožba, po oškodovancu podpisano šele dne 13.06.2003. Ta se dejansko ne nanaša direktno na obdolženko ampak njeno takratno družbo L. Ostajajo torej dokazi v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem katere je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, česar ponovljeni zagovor v pritožbi ne more omajati. Z po oškodovancu podpisanim pooblastilom, dopisom podjetja I. G. z dne 08.08.2003, zlasti pa blagajniškim izdatkom z dne 06.12.2002 je izkazano, da je takrat obdolženka v imenu navedenega oškodovanca tam prejela 261.026,00 SIT, kar je že zmanjšanji znesek z upoštevano kompenzacijo v višini 33.974,00 SIT. Nobena druga kompenzacija takrat ni bila v igri in denar je bil obdolženki, na podlagi pooblastila, izročen, tega denarja pa oškodovani od nje ni prejel, pri čemer ni videti razloga zakaj mu ne bi bilo mogoče verjeti. To še zlasti, ker so z upoštevanjem izjave na katero se sklicuje pritožnik, bila ostala razmerja med oškodovancem in obdolženkinim podjetjem L. očitno primerno urejena, kar pomeni, da oškodovanec ni imel in seveda tudi nima razloga obdolženki škodovati, če tega, kar se ji očita, res ne bi storila.

Obdolženki N. B. S. je v celoti dokazana storitev tudi nadaljevanega kaznivega dejana tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, opisanega pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je denar na podlagi prejetih pooblastil pri vseh štirih v nadaljevano kaznivo dejanje zajetih primerih dvignila obdolženka izhaja iz v spisu se nahajajočih listin,česar ne zanika niti obdolženka sama. Trdi le, da je denar izročila N. P., ta pa svojim sorodnikom, kateri bi po njenih zatrjevanjih, ponovljenih v pritožbi, ob soočenju z njo potrdili njene navedbe. V zvezi s tem je reči, da se je obdolženka soočenju z njimi izognila s tem, da se iz neupravičenih razlogov ni udeležila glavne obravnave, ko so bile priče zaslišane. So pa bile vse priče s takšno navedbo pritožnice seznanjene, pa kljub temu vztrajale pri podanih izpovedbah v okviru preiskovalnih opravil, s čemer je bila seznanjena tudi obdolženka. V takšni situaciji, ko prav iz ničesar drugega ni razvidno, da bi bilo mogoče obdolženki v njenem zagovoru verjeti, ni videti potrebe po ponovnem zaslišanju teh prič, saj ni pričakovati, da bi, tudi v prisotnosti obdolžene, povedale drugače. Tega ni pričakovati tudi iz nadaljnjega razloga in sicer podatkov spisa o siceršnjem načinu ravnanja N. P. z denarjem, saj tega že prej ni razdajala, za posojo pa zahtevala potrdila, tudi za manjše zneske. S tem, da si je obdolženka navedeni denar protipravno prilastila, pa so seveda v njenem ravnanju podani vsi znaki očitanega ji nadaljevanega kaznivega dejanja.

Prav nobenega razloga ni za dvom, da je obdolženka ravnala z goljufivim namenom tudi pri očitanim ji kaznivim dejanjem opisanim pod točko II/4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Obdolženka je z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin, in sicer tega, da mu bo delo plačala zapeljala H. B. v zmoto, da ji je to verjel in opravil dogovorjeno delo. Svojo prepričljivost je obdolženka podkrepila s tem, da je z njim odšla na študentski servis in tam podpisala dokumente na podlagi katerih se je zavezala izplačati v izreku prvostopne sodbe navedena zneska B. in servisu. Tega pa po izdaji računa ni izvršila, vendar ne zato, ker dela niso bila opravljena, ampak zato, ker tega namena ni imela že od vsega začetka. Temu v prid govori več okoliščin, najpomembnejša pa je tista, izhajajoča iz izpovedi predstavnika servisa, da je predlagala 100 % akontacijo izplačila B., pri tem pa trdila, da je denar že nakazala, kar ni bilo res. To pa tudi ni moglo biti res, saj je imela blokiran TTR o čemer se je na njen predlog prepričal oškodovanec B. sam, saj se je zglasil pri ustrezni inštituciji. Da pa je bila dolžna plačati celoten znesek, da je bilo torej delo opravljeno pa končno izhaja iz izjave na listni številki ... pridruženega spisa K 113/2005, pri čemer ni prezreti, da se ni držala tudi obljub katere je dala v njej. Ob načinu poslovanja obdolženke kateri je razviden v drugih obravnavanih primerih tega kazenskega postopka, je torej moč zanesljivo trditi, da je obdolženki dokazana tudi storitev tega kaznivega dejanja.

Seveda velja enaka ugotovitev tudi glede obdolženki očitanega kaznivega dejanja opisanega pod točko II/5 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Prav nobenega razloga ni za dvom, ko to potrjujejo tudi listinski dokazi, da je obdolženka od oškodovanke, z obljubo o “oplemenitenju” denarja tega od te izvabila, saj ji ga je izročila v treh obrokih v višini razvidni iz opisa očitanega ji kaznivega dejanja. Tega denarja pa ji, kljub obljubam in posamičnim delnim izplačilom ni vrnila v celoti. Pri tem obdolženki ni mogoče slediti v njenih v pritožbi ponovljenih trditvah, da bi bilo to mogoče razbrati iz priložene dokumentacije in poizvedbami pri bankah. Listine katere se nahajajo v spisu navedb obdolženke ne potrjujejo, ni pa pričakovati kaj več tudi od oprave poizvedb pri bankah, saj že iz doslej zbrane dokumentacije, razen nakazila oškodovankinemu partnerju D. K. dne 29.04.2002, ko je oškodovanka dokončno spoznala, da gre za kaznivo dejanje, storjeno s strani obdolženke, in podala predlog za njen pregon, ni razvidno zakaj so bili posamezni dvigi narejeni. Verjeti je zato oškodovanki, da ji je bilo vrnjeno le toliko, kot je povedala ona, pri čemer je razumljivo, da kakšna pogodba o posoji ne obstaja, saj je obdolženka tudi v tem primeru le izkoriščala zaupanje sočloveka za dosego pridobitve premoženjske koristi, česar seveda ni hotela obelodaniti s pisanjem listin. Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja, ni potrebno dodajati prav ničesar več.

V zvezi z vloženima pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbah o obema obdolžencema izrečenih kazenskih sankcijah. Pri tem je glede obdolženega P. S. ugotovilo, da je izrečena mu pogojna obsodba, s pravilno določeno višino zagrožene kazni in trajanjem preizkusne dobe v celoti primerna, zlasti ker je v okviru te obdolžencu določen še dodatni pogoj po povrnitvi oškodovani družbi prizadejanja škode. V celoti pa se sodišče druge stopnje strinja tudi z izrekom kazni zapora obdolženi N. B. S. Vse kar je sodišče prve stopnje povedalo glede te svoje odločitve, skupaj z razlogi za izrek višine posamičnih in enotne kazni zapora, sprejema za pravilne tudi sodišče druge stopnje. Pri tem tudi ono poudarja, da gre za izvršitev zavržnih kaznivih dejanj, zlasti z upoštevanjem tega, da je bila vrsta njih storjena proti starejšim, pomoči potrebnim osebam, pri katerih je brezobzirno izkoriščala njihovo zaupanje do nje. Prav nobenega razloga, razen dejstva, da je bila za eno kaznivo dejanje obtožba zavrnjena s to sodno odločbo, zaradi česar je bilo potrebno izrečeno enotno kazen zapora znižati za en mesec, torej ni za morebitno znižanje določenih ali izrečene enotne kazni obdolženki. Temu v prid ne govore tudi pritožbene navedbe, saj je za večino okoliščin na katere opozarja videlo že sodišče prve stopnje in jih ob razsoji upoštevalo. Kar pa se tiče zatrjevane hude bolezni obdolženke je reči, da preveritve pritožbenih navedb po sodišču prve stopnje v smislu določil IV. odstavka 377. člena ZKP niso potrdile, da bi kopija pritožbi priloženih dokumentov pripadala obdolženki, kar ne izhaja niti iz teh dokumentov samih. Nasprotno, iz dopisa lečečega zdravnika obdolženke, B. G. in O. i. v L. izhaja, da se oseba z osebnimi podatki obdolženke za zatrjevanimi boleznimi pri njih ne zdravi zaradi povedanega teh njenih pritožbenih navedb, kot olajševalnih, pri odmeri kazni ni mogoče upoštevati.

Čeprav pritožnika v pritožbah trdita, da uveljavljata vse pritožbene razloge, drugi v pritožbi niso obrazloženi, zato je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Sodba sodišča prve stopnje je bila za obdolženo N. B. S. v zvezi s po njenem zagovorniku vloženi pritožbi, po uradni dolžnosti spremenjena v njeno korist, zato ni dolžna plačati povprečnine (II. odstavek 95. člena ZKP). Dolžan pa jo je plačati obdolženi P. S., saj je bila pritožba njegovega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena. Višina te je bila odmerjena z upoštevanjem dobe trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.