Jedro

Načelo vestnosti in poštenja namreč zarisuje meje pri uveljavljanju interesov ene stranke na račun interesov druge stranke, udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Glede na dejstvo, da sta bili stranki pri sklepanju pogodbe enakopravni, da tožeča stranka poklicno nastopa v podobnih pravnih razmerjih in da se od nje zato zahteva celo večja skrbnost pri ravnanju kot od tožene stranke, toženi stranki ni mogoče očitati, da je svoje interese uveljavljala na račun tožeče stranke preko dovoljenih meja. Zato ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. I 1 z dne 21.12.2006 razveljavi v celoti in se zavrne tudi zahtevek na plačilo 773.752,62 SIT (sedaj 3.228,81 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2006 dalje in na plačilo izvršilnih stroškov.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 966,80 EUR stroškov pravdnega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 1 z dne 21.12.2006 za polovični znesek glavnice 773.752,62 SIT (sedaj 3.228,81 EUR) in za zamudne obresti od tega zneska od 24.5.2006 dalje ter za odmerjene stroške. V ostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bile cene dogovorjene v neto zneskih (brez DDV). Stranki sta se namreč dogovorili, da bodo dela plačana v gotovini, brez računa in zato brez DDV. Obe stranki sta ob sklepanju pogodbe vedeli, da bi morala biti cena, če bi bil plačan DDV, višja. Ravnali sta torej nepošteno. Upoštevaje navedeno, zlasti pa temeljno načelo obligacijskega prava, načelo vestnosti in poštenja, je primerno, da nosita plačilo davka vsaka stranka polovico.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne. Če se bo odločilo za razveljavitev, pa zahteva, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišče se je postavilo na napačno in neutemeljeno stališče o pomembnosti ščitenja državnega proračuna pred neplačilom DDV-ja in celotno obravnavo vodilo z namenom dokazovanja svojega stališča, namesto da bi dejansko stanje ugotavljalo na podlagi trditvenega in dokaznega bremena. Povsem zanemarilo je dejstvo, da sta stranki pri sklepanju pogodbe nastopali kot enakopravna subjekta, ki sta s podpisom pogodbe izrazila svobodno voljo. Tožeča stranka vsakodnevno nastopa na trgu, zato ji je moralo biti jasno, kaj vsebuje pogodbena cena in kakšne so njene davčne obveznosti. Dejstvo je, da je bila ponujena končna cena za toženko bistvenega pomena, saj je ravno zato izbrala tožečo stranko. Obe stranki sta imeli legitimen pravni interes: tožeča, da dobi posel, tožena pa plačati čim manj za dogovorjeni obseg del. Za toženko ni bistveno, ali je tožeča stranka davčni zavezanec ali ne, prav tako je ne zanima, kaj počne z denarjem, ali odvaja davke. Ker toženka nima vpliva na poslovanje tožeče stranke, je neutemeljeno sklicevanje sodišča, da stranke s pogodbo ne morejo izključiti davčnih predpisov. To je sicer sodišče ugotovilo, ko je zapisalo, da je tožeča stranka zavestno kršila predpise o DDV.

Sodišče se je spustilo v razlago pogodbe, vendar pod vplivom razmišljanj o oškodovanju države. Trditve, da je zaradi neplačila DDV civilni posel neveljaven, so preprosto absurdne. Očitno napačna je zato ugotovitev, da lahko tožeča stranka toženi stranki zaračuna dodaten znesek. Pravne podlage za to preprosto ni, sodišče s svojo odločitvijo ne more ustvariti podlage za plačilo DDV. Sodišče je dejansko odločilo, da tožeča stranka, če bi DDV pravilno odvedla, terjatve ne bi imela, ker pa ga ni, jo ima. Sodišče je spregledalo bistvo te pravde, ki je v ugotavljanju pravilnega izvrševanja dogovorjenih pogodbenih obveznosti. To, na kar se sklicuje sodišče, je lahko le predmet kazenskega postopka proti tožeči stranki, en pa predmet te pravde. Da je sodišče zgrešilo bistvo pravde, kaže tudi razglabljanje na četrti strani sodbe o verjetnem ravnanju drugih ponudnikov. Sodišče v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov. Toženka ni ravnalo nepošteno, ker ni kršila niti pogodbe niti nobenega drugega veljavnega predpisa, zato ji je sodišče neutemeljeno naložilo plačilo izpodbijanega zneska in stroškov postopka. Davčne predpise je kršila le tožeča stranka. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da je zavezanec za DDV tožeča strank, je obrazložitev kontradiktorna in nelogična. Pomanjkljiv je dokazni sklep, saj sodišče razlaga, da je zavrnilo vse dokaze, razen vpogleda v listine, hkrati pa je očitno, da je bila toženka zaslišana, do vsebine njenega zaslišanja pa se sodišče tudi ni opredelilo. Vpogled v listine ne pomeni nič, treba jih je prebrati. Sodišče se ni izjasnilo do izjave g. Š.

Pritožba je utemeljena.

Ni več sporno, da za izstavitev spornega računa (to je računa v višini DDV, obračunanega od v pogodbi dogovorjene cene) ni neposredne podlage v veljavnih predpisih, saj poleg v sodbi naštetih predpisov tudi 26. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki v obravnavani zadevi glede na obe stranki pride v poštev, izrecno določa, da mora objavljena (v tem primeru cena v ponudbi) že vsebovati davek na dodano vrednost v primeru, da je podjetje zavezanec za DDV.

Sporno pa je, ali obstaja podlaga za izstavitev spornega računa v pogodbenem razmerju med pravdnima strankama. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: Pravdni stranki sta sklenili gradbeno pogodbo, s katero sta se zavestno dogovorili za ceno, ki bo nižja, kot bi lahko bila, iz razloga, ker naj bi bila dela plačana na roke, brez računa in v posledici tožeča stranka od opravljene storitve ne bi obračunala in plačala DDV. Ker je med strankama prišlo do skrhanih odnosov, je tožečo stranko zaskrbelo zaradi neobračunanega DDV in je zato toženi stranki izstavila še sporni račun v višini DDV, obračunanega od opravljenih storitev. Ta dejstva v pritožbenem postopku niso več sporna in pomenijo, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da tožena stranka DDV ne bo plačala in posledično, da tožeča stranka v pogodbi ni imela pravne podlage za izstavitev spornega računa.

Kot pravilno opozarja pritožba, je bila sklenjena pogodba izraz svobodne volje pogodbenikov in zato v skladu s splošnim načelom obligacijskega prava, to je načelom svobode urejanja pogodbenih razmerij. Ni sicer dvoma, da je tožeča stranka davčni zavezanec in da je po davčnih predpisih DDV od opravljene storitve potrebno plačati, vendar je zavezanec za plačilo DDV izvajalec storitve, torej tožeča stranka, vprašanje plačila DDV pa je predmet upravnega postopka. Z izstavitvijo spornega računa je tožeča stranka ravnala v nasprotju z dogovorom, pri čemer odstopa od dogovora ni z ničemer utemeljevala (sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da je tožečo stranko zaradi skrhanih odnosov zaskrbelo za neobračunan DDV).

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru napačno uporabilo načelo vestnosti in poštenja. To načelo je sicer res temeljno načelo ravnanja v obligacijskih razmerjih, vendar ga je sodišče prve stopnje razlagalo napačno. Načelo vestnosti in poštenja namreč zarisuje meje pri uveljavljanju interesov ene stranke na račun interesov druge stranke, udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Glede na dejstvo, da sta bili stranki pri sklepanju pogodbe enakopravni, da tožeča stranka poklicno nastopa v podobnih pravnih razmerjih in da se od nje zato zahteva celo večja skrbnost pri ravnanju kot od tožene stranke, toženi stranki ni mogoče očitati, da je svoje interese uveljavljala na račun tožeče stranke preko dovoljenih meja. Zato ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Za zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka v zvezi z načelom vestnosti in poštenja nositi polovico DDV, ni podlage niti v splošnih načelih obligacijskega prava.

Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenih dejstvih napačno uporabilo materialno pravo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da se sklep o izvršbi razveljavi v celoti in zahtevek zavrne v celoti (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je namreč v pravdi izgubila, zato mora nasprotni stranki povrniti vse njene potrebne stroške postopka (154. in 155 člen ZPP). Tožena stranka je imela naslednje stroške: za sodno takso (za ugovor in pritožbo, skupaj 109,58 EUR) in stroške zastopanja (za sestavo ene pripravljalne vloge in pritožbe in za pristop na dva naroka z odsotnostjo iz pisarne in potnimi stroški, za materialne stroške in za DDV po odvetniški tarifi, skupaj 857,22 EUR). Tožeča stranka mora tako toženi stranki povrniti 966,80 EUR pravdnih stroškov.