Jedro

Tožnik je uspel dokazati, da je bil nakazani znesek tožencu posojilo in ne vračilo provizije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti 1.759,73 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 99.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2008 dalje do plačila ter tožencu naložilo v plačilo 4.479,25 EUR tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče je zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, izhajalo je iz zmotnega izhodišča, da je na toženi stranki materialno dokazno breme glede razloga za nakazilo. Breme dokazovanja obstoja sklenjene posojilne pogodbe in samega posojila je na tožeči stranki. To potrjuje tudi sodna praksa, npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 285/2011, II Ips 154/2012 in II Ips 544/2004. Prvo sodišče pa je dokazno breme enakomerno porazdelilo med obe stranki. Odločalo je o tem, katera stranka je prepričljivejše uspela dokazati svoje navedbe glede namena nakazila. Toženi stranki v osnovi niti ni potrebno zatrjevati in dokazovati namena opravljenega nakazila. Ker je napačno porazdelilo dokazno breme, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka. Zmotna je dokazna ocena, v zvezi z njo je sodba pomanjkljivo obrazložena. Glede na višino zneska je pomenljivo, da so bile navedbe tožeče stranke skope in da tožnik vračila ni terjal, ko naj bi se iztekel rok, pač pa veliko kasneje. Ta dejstva v sodbi niso pojasnjena, prav tako ne neprepričljivo pojasnjevanje tožnika, da je bilo posojilo povezano s prodajno pogodbo za nakup stanovanja, in glede toženčeve bolezni kot razloga za to, da ni terjal vračila. Tudi sama izpoved tožnika je povsem neprepričljiva, očitno se je izmikal odgovorom na jasna vprašanja. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Ker o posojilu ni nobenega pisnega dokazila, bi morali biti ostali dokazi povsem prepričljivi (sodba VSL I Cp 2759/2009). Navedbam tožeče stranke je tožena argumentirano nasprotovala in izpovedba toženca je v nasprotju s tožnikovo logična in brez protislovij, sodišče pa jo je kar pavšalno ocenilo kot neprepričljivo, v zvezi z izpovedjo tožnika pa ni opozorilo na nobeno nelogičnost in nejasnost. Priča C. ni govorila resnice, določenih dejstev se ni spomnila in ni dajala jasnih odgovorov. Elektronski sporočili v spisu potrjujeta, da je preko te priče potekalo določeno poslovno sodelovanje pri prodaji nepremičnin, priča pa je trdila, da tega ni bilo, zato ni verodostojna.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in razlogom zanjo ter obsežno in konkretizirano odgovarja na pritožbene navedbe. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Dokazna ocena prvega sodišča je 8. členu ZPP skladna: skrbna in celostna. Sodba je utemeljena z jasnimi in logičnimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih in je brez protislovij. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le odgovorilo na posamezne sklope pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pravilno je stališče pritožbe, da je materialno dokazno breme na tožniku, zmotno pa, da ga tožnik ni zmogel. 7. V tožbi je tožnik navedel vsa dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega zahtevka, katerega temelji na ustnem dogovoru o dne 28. 12. 2007 danem posojilu tožencu za dobo pol leta. V dokaz svojih navedb je priložil potrdilo o opravljenih storitvah z dne 28. 12. 2007 (priloga A5), ki dokazuje, da je tožencu s svojega računa pri ... tega dne nakazal znesek 99.500,00 EUR (o tem ni spora), poziv na izpolnitev obveznosti na podlagi danega posojila ter predlagal svoje zaslišanje. Po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je toženec zatrjeval, da ni šlo za posojilo temveč plačilo provizije, pa je dopolnil svoje trditve tako, da je pojasnil zakaj je toženec potreboval posojilo in kaj je navedel glede vračila, pojasnil zakaj vračila posojila ni terjal takoj, ko bi lahko ter obrazloženo zanikal trditve odgovora na tožbo, s katerimi je toženec utemeljeval prejem 99.500,00 EUR od tožnika. Na ta način je pravočasno, pred prvim narokom za glavno obravnavo (286. člen ZPP), podal vso potrebno trditveno podlago, in so pritožbeni očitki o dopolnjevanju le-te neutemeljeni. Tožnik mora v tožbi navesti toliko trditev o dejstvih, da iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, ostala pravotvorna dejstva pa lahko šele po prejemu odgovora na tožbo glede na njegovo vsebino.

8. Dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma predlagal njihovo izvedbo, so v celoti potrdili njegove trditve. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o neprepričljivosti tožnikove izpovedbe, ker da se je izmikal odgovorom. Tožnik se sicer nekaterih stvari ni spominjal oziroma jih ni znal pojasniti v podrobnosti, kar pa je glede na potek časa sprejemljivo. Iz njegove izpovedbe kot celote pa pritožbeno sodišče ne razbere, da bi se izogibal odgovorom na vprašanja. Četudi je bilo ravnanje tožnika gledano s stališča povprečnega človeka morda na meji razumnega (tožencu je brez pisne pogodbe posodil veliko vsoto denarja, katerega vračilo je pričel terjati šele več kot leto po tem, ko bi lahko), pa to ne utemeljuje zaključka o njegovi neverodostojnosti. Pojasnil je namreč, da je v tistem obdobju razpolagal z veliko denarja, tožencu pa je kot prijatelju zaupal. Čeprav pozno terjanje vračila posojila ni najbolj racionalno dejanje, pa ne dokazuje, da posojilo ni bilo dano. Z listinami je tožnik dokazal, da je toženec potreboval denar, saj je financiral nakup stanovanja, v katerem sedaj živi. Denar za nakup stanovanja se običajno zbira daljše obdobje. Da s strani tožnika nakazani znesek ni predstavljal dela kupnine za stanovanje pa toženec ni niti zatrjeval, zato ni relevantno, kdaj je bilo potrebno plačati glavnino kupnine. Ne le s svojo izpovedbo, pač pa tudi izpovedbo priče V. C. in listinami (prodajne pogodbe, iz katerih izhajajo tudi podatki o odmerjenih davkih) pa je uspel ovreči trditve toženca, da nakazani znesek predstavlja provizijo. Celo priča, katere zaslišanje je predlagal toženec, ni potrdila njegovih navedb, da nakazani znesek predstavlja provizijo. Izpovedbe priče v tem delu toženec s predloženimi elektronskimi sporočili ni uspel izpodbiti, saj se nanašajo na drugo časovno obdobje in druge nepremičnine. Pa tudi sicer kredibilnosti priče ni uspel omajati. Izpovedba priče ni neprepričljiva, po elektronski pošti poslana sporočila pa so po vsebini ponudbe za poslovno sodelovanje – same ponudbe pa poslovnega sodelovanja ne dokazujejo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo več nelogičnosti in nedoslednosti v trditvah in izpovedbi toženca; ni zgolj pavšalno njegovo izpoved ocenilo kot neprepričljivo.

10. Sodišče tožencu ni naložilo dokaznega bremena, da posojilna pogodba ni bila sklenjena. Glede na svojo obrambo pa bi moral za uspeh v postopku dokazati, da nakazani znesek ni predstavljal posojila, pač pa provizijo. Sodišče je pravilno presodilo, da svojih trditev o proviziji ni dokazal. 11. Zmotni so tako očitki prvemu sodišču, da je nepravilno porazdelilo dokazno breme. Odločbe, na katere se sklicuje pritožba, potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Iz njih izhaja, da uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Ni bilo sporno, da je tožnik s svojega računa nakazal denar tožencu. Neutemeljeni so zato pomisleki toženca, ki merijo na to, da je šlo za razmerje s tožnikovim podjetjem. Tožnikovo zaslišanje, ki ga potrjujejo dokazi o toženčevem nakupu stanovanja in zmožnosti tožnika dati visoko posojilo (zaslužek pri prodaji nepremičnine na ..., ki po davčnih odtegljajih znese 346.484,00 EUR), dokazujejo tožnikove trditve o danem posojilu. S tem se je procesno dokazno breme prevalilo na toženca.

12. Glede na obrazloženo pritožba ni v ničemer omajala jasnih zaključkov izpodbijane sodbe, da je tožnik uspel in s čem je uspel dokazati, da je bil nakazani znesek tožencu posojilo. Tožnik je tako zmogel svoje dokazno breme za uspeh z zahtevkom za vračilo tožencu danega posojila (prvi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

13. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Priznalo je nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 1.422,40 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in 317,33 EUR DDV-ja (tar. št. 6007), kar skupaj znese 1.759,73 EUR. Priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov ni priznalo, ker ni izkazano, da bi pooblaščenec za potrebe tega postopka fotokopiral ali tiskal ali izročil elektronsko shranjene datoteke (tar. št. 6000 ZOdvT). Sodne takse za odgovor na pritožbo ni. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če v tem roku ne bodo plačani, bo toženec prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).