Jedro

Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje materialno pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je lahko vprašanje, ali je k nesreči prispeval tudi sam delavec, samo predmet regresnega zahtevka toženke do delavca, zaradi česar se toženka ne more razbremeniti svoje odgovornosti s trditvami v smeri, da naj bi bil delavec sokriv za nastanek škode. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevah III Ips 122/2011 in III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi njegov delavec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Določila prvega odstavka 86. člena ZZVZZ o povrnitvi škode ni mogoče razumeti samo na podlagi besedne razlage, ampak je potrebno upoštevati tudi sistemsko razlago, torej tako, da se upošteva njeno mesto v pravnem sistemu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 1.383,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 170,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje dejstva presodilo drugače, kot so bila predstavljena v postopku, saj iz pričevanja priče S.L. izhaja, da je bilo večkrat ugotovljeno, da so delavci namerno blokirali varnostna stikala, pri čemer se je zoper kršitelje disciplinsko ukrepalo. Navedena priča je povedal tudi, da se pregled strojev opravlja vsakodnevno s strani delavca in nadrejenega in da mora delavec ob morebitni blokadi varnostnega stikala o tem obvestiti nadrejenega. Meni, da je po načelu minimalne skrbnosti zagotovila varno delo in kršitve tudi ustrezno sankcionirala, saj je v letu 2014 zoper delavce vodila več disciplinskih postopkov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na obstoj uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dne 9. 2. 2011 ob 17. uri pri toženki prišlo do delovne nesreče zavarovanca tožnice in da je do nesreče prišlo zaradi onemogočenega varnostnega stikala na varilnem stroju, ki je zavarovancu tožnice stisnil prst. 7. Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je določilo prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki tožnici daje pravico, da od delodajalca uveljavlja povračilo škode, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko - sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo z obrazložitvijo, da je toženka delavce samo seznanila z varnostnimi ukrepi, izvajanje teh ukrepov pa ni nadzirala in sankcionirala, čeprav ji je bilo znano, da se je delalo na stroju z onesposobljenim stikalom že pred nesrečo. S tem, ko je toženka opustila dolžno nadzorstvo, je kršila predpise o varstvu pri delu, posledica te kršitve pa je bila poškodba delavca (točka 11 obrazložitve).

9. Sodišče druge stopnje takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje podalo izčrpne in prepričljive razloge za takšen zaključek. Neutemeljena je pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve prvostopno sodišče ni storilo, saj pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino zapisnika o izpovedi priče S.L., ki jo je podal v zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 10. 2014. V točki 10 obrazložitve je ustrezno povzelo dele izpovedi navedene priče, ki jo izpostavlja pritožba, sicer pa pritožbeno sodišče tudi pripominja, da pritožba niti ne navaja, v čem se izpostavljena izpoved navedene priče razlikuje od vsebine izpovedi, ki jo je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka že v preteklosti disciplinsko sankcionirala delavce, ki so kršili pravila s področja varnosti pri delu. S temi pritožbenimi navedbami namreč pritožba v bistvu graja ugotovljeno dejansko stanje, tega pa v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da s temi pritožbenimi navedbami toženka v postopku niti ne more uspeti, saj je bil glavni očitek toženki glede kršitve norm o varstvu pri delu ta, da je slednja opustila dolžno ravnanje nadzora v smislu preventive, saj bi morala ugotoviti, da je bilo varnostno stikalo, ki omogoča varno delo, na delovnem stroju onemogočeno.

11. Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje materialno pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je lahko vprašanje, ali je k nesreči prispeval tudi sam delavec, samo predmet regresnega zahtevka toženke do delavca, zaradi česar se toženka ne more razbremeniti svoje odgovornosti s trditvami v smeri, da naj bi bil delavec sokriv za nastanek škode. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevah III Ips 122/2011 in III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi njegov delavec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Določila prvega odstavka 86. člena ZZVZZ o povrnitvi škode ni mogoče razumeti samo na podlagi besedne razlage, ampak je potrebno upoštevati tudi sistemsko razlago, torej tako, da se upošteva njeno mesto v pravnem sistemu.

12. Določba 86. člena ZZVZZ ureja le regresno pravico tožnice, njen domet pa ni uravnavati odškodninsko odgovornost v primeru delovnih nezgod, zato je potrebno odškodninsko odgovornost toženke presojati s pomočjo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče po določbi drugega odstavka istega člena odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Povzročitev škode s krivdnim ravnanjem tako ne pomeni, da je povzročitelj odgovoren za celotno nastalo škodo. Če torej delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec (njegov delavec), mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.(1)

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje glede vprašanja soodgovornosti delavca toženke za nastalo škodo nepopolno ugotovljeno, saj glede na podano trditveno podlago toženke, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in ocenjevalo vseh okoliščin glede prispevka delavca k nastali škodi. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje v skladu s 355. členom ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj je g lede na okoliščine primera ocenilo, da samo ne more odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. V nasprotnem primeru, t. j. če bi dokazni postopek dopolnjevalo sodišče druge stopnje in končno samo meritorno odločalo, bi bili stranki prikrajšani za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

14. Glede na vse obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju v okviru trditvene podlage ter pravila o dokaznem bremenu ob upoštevanju 286. člena ZPP dejansko stanje presojati na podlagi določbe 171. člena OZ. Pri tem bo moralo ovrednotiti ravnanje delavca v predmetni zadevi ob upoštevanju dejstva, da bi moral delavec v obravnavani zadevi ravnati z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega delavca s primerljivimi izkušnjami. Sodišče bo moralo svojo dokazno oceno glede vprašanja soodgovornosti delavca toženke za nastalo škodo izoblikovati na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) ter vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki terja primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

15. V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek, saj bo pravdni uspeh znan šele s končno odločbo.

16. V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1) : Glej navedeni odločbi Vrhovnega sodišča.