Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Glede na to, da je izvedenec podal obrazloženo mnenje, v katerem ni nasprotij in ki temelji na celovitem izvidu, in da je odgovoril na tožničine pomisleke glede podanega mnenja, tožnica pa v predlogu za postavitev novega izvedenca ni predlagala nič takega, česar ne bi bil storil že prvotno postavljeni izvedenec, revizijsko sodišče nima podlage za dvom v pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da tožnica ni uspela vzpostaviti utemeljenega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja in da zato niso podane predpostavke za postavitev novega izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.084.468 SIT (sedaj 4.525,40 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti ustrezen del stroškov pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka vložila revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nadaljnjih 1.050.000 SIT (sedaj 4.381,57 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi obrestmi. Navedla je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje, a sta ugotovljena dejstva prenizko ovrednotili. Sodišči nista upoštevali, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, da je tožnica trpela bolečine pet tednov, da ni smela jemati sredstev za lajšanje bolečin in je bilo zato bolečinsko obdobje intenzivnejše v primerjavi z drugimi oškodovanci, da tožnica še vedno čuti bolečine in jih bo tudi v bodoče, da je bila ob nezgodi stara šele 37 let in bo bolečine prestajala še zelo dolgo. Sodišči nista ustrezno upoštevali vseh neprijetnosti med zdravljenjem in še zlasti škodljivega rentgenskega sevanja. Nadalje nista ustrezno upoštevali, da se je ob dogodku prestrašila, da je vsaj dva tedna trpela sekundarni strah, ki se je potenciral ob pojavljanju bolečin v poškodovanih delih telesa in da še vedno prestaja strah pred prometom. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče izhajalo iz napačnih ugotovitev v izvedenskem mnenju, da so težave, ki jih je opisala tožnica, posledica degenerativnih sprememb. Izvedenec je podal teoretično stališče, da je mišični usek posledica degenerativnih sprememb na hrbtenici, ni pa ugotovil, ali so te spremembe pri tožnici dejansko podane. Glede na to, da se mišični usek pojavlja tudi pri otrocih, je izvedenčeva ugotovitev, da gre za posledico degenerativnih sprememb, nepravilna. Izvedenec bi moral izvesti določene preiskave in na njihovih rezultatih utemeljiti svoje mnenje. Medicinska dokumentacija ne daje podlage za sklep, da je tožnica pred škodnim dogodkom imela težave z vratno hrbtenico. Ni jasno, od kod sodišču strokovno znanje, da je lahko odločilo o pravilnosti mnenja, če je tožnica trdila, da drugi zdravniki menijo drugače. Iz rentgenskih posnetkov hrbtenice degenerativne spremembe ne izhajajo. Ker sta sodišči zavrnili predlog za postavitev novega izvedenca, sta kršili določbe o kontradiktornosti postopka. Zaradi te kršitve je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišči nadalje nista upoštevali, da je do škodnega dogodka prišlo 9. maja 2002, tj. pred več kot petimi leti, in je zato obseg škode občutno večji, kot bi bil v primeru, da bi bilo odločeno v 14 dneh po prejemu odškodninskega zahtevka. Tožnici dosojena odškodnina odstopa od odškodnin, dosojenih v podobnih primerih. V podobnih primerih je Vrhovno sodišče potrdilo odločitve o odškodnini v višini 5,9, 6,5 in 6,8 povprečnih neto plač. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, tako da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 4.381,57 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naloži plačilo dosedanjih stroškov postopka v celoti in plačilo stroškov revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S tem, ko je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca, sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka. Po drugem odstavku 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08; ZPP) sodišče določi novega izvedenca, če je izvid postavljenega izvedenca nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja.

Tožnica ne zatrjuje obstoja pomanjkljivosti v izvidu, marveč nepravilnost izvedenčevega mnenja, da so njene težave z vratno hrbtenico posledica degenerativnih sprememb in ne posledica škodnega dogodka. Izvedenec je svoje mnenje o tem, da so tožničine težave, ki so nastopile tri mesece po škodnem dogodku, bolezenskega značaja in ne posledica poškodbe, temeljil na ugotovitvah izvida, da so se tožnici že pred škodnim dogodkom pojavljale spontane bolečine v predelu vratne hrbtenice ter da se je že zdravila zaradi ti. togega vratu in zaradi cervikobrahialgije. V dopolnitvi je odgovoril na vse tožničine pomisleke. Svoje mnenje je utrdil z navedbo, da je togost vratu kot pojavna oblika mišičnega useka (ali posplošenega opisa tega stanja v obliki "heksenšusa") lahko tudi kratkotrajna, a gre ne glede na to za bolezensko stanje in za zunanji izraz degenerativnih sprememb, in da se lahko pojavlja tudi pri zelo mladih ljudeh. Na tožničin pomislek, da zdravnik ob sistematskem pregledu, opravljenem po škodnem dogodku, ni odkril degenerativnih okvar, je izvedenec odgovoril, da se te okvare spočetka izražajo le obdobno (tako da ob pregledu niso bile nujno izražene). Po prejemu pripomb je tožnica ponovila, da pred škodnim dogodkom drugih težav s hrbtenico razen "heksenšusa" ni imela, in vztrajala pri stališču, da "heksenšus" ni nujno izraz degenerativnih sprememb, ter predlagala postavitev novega izvedenca.

Tožnica je torej imela dejansko možnost, da vzpostavi dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Podala je svoje pripombe, izvedenec pa je na vsako od njih odgovoril. Po prejemu dopolnitve mnenja tožnica ni predlagala zaslišanja izvedenca, marveč takojšnjo postavitev novega izvedenca, pri tem pa ni predlagala nič takega, česar ne bi bil storil že postavljeni izvedenec. Predlagala je namreč, naj jo izvedenec pregleda in se z njo pogovori, pregleda celotno dokumentacijo in poda novo mnenje, v katerem naj se opredeli do vseh njenih težav. Da predhodno postavljeni izvedenec česarkoli od predlaganega ne bi bil storil, tožnica niti ne trdi. Po navedenem in ob obrazloženem mnenju, v katerem ni nasprotij in ki temelji na celovitem izvidu, revizijsko sodišče nima podlage za dvom v pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da tožnica ni uspela vzpostaviti utemeljenega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja.

Za tak dvom ne govori niti izbira izrazov, ki so uporabljeni v sodbi sodišča prve stopnje in s katerimi revidentka poskuša utemeljiti svoj sklep o tem, da je sodišče podano izvedensko mnenje sprejelo nekritično (revidentka opozarja na izraze "slutiti", "menil" in "po teoretičnih spoznanjih"). Sodišče je sprejelo jasno izraženo izvedenčevo stališče, da so tožničine težave, ki jih je imela pred škodnim dogodkom, izraz degenerativnih sprememb na hrbtenici. Revizijska navedba, da tožničina zdravstvena dokumentacija ne potrjuje izvedenčevega mnenja o prisotnosti degenerativnih sprememb, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Drugih tožničinih navedb, s katerimi poskuša vzpostaviti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja (gre za navedbe, da rentgenske slike ne potrjuje prisotnosti degenerativnih sprememb in da bi bil moral izvedenec za potrditev svojega mnenja opraviti ustrezne preiskave), pa sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za postavitev novega izvedenca ni moglo upoštevati, ker jih je tožnica podala šele v pritožbi. Z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca po navedenem ni bil kršen tretji odstavek 254. člena ZPP.

Prav tako ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - odl. US in 40/07). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnica je utrpela distenzijsko poškodbo vratnega dela ter zgornjega dela prsnega hrbtenice (prenateg obhrbteničnih mišic) in udarnino hrbtišča desne roke. Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 900.000 SIT ustrezno upoštevalo, da je dva dni trpela srednje hude bolečine, sedem dni srednje hude pojemajoče bolečine ter tri do štiri tedne lažje občasne pojemajoče bolečine, da je bila desetkrat na fizikalni terapiji, da je opravila dva specialistična pregleda in več pregledov pri splošnem zdravniku, da je jemala sredstva proti bolečinam in da je morala nekaj dni mirovati. Pri določitvi odškodnine za prestani strah v višini 100.000 SIT je ustrezno upoštevalo, da je tožnica ob trčenju utrpela lažji strah in da je 14 dni trpela strah za izid zdravljenja. Ob ugotovitvi, da tožničine težave, zaradi katerih je ponovno iskala zdravniško pomoč v avgustu 2002, in kasnejše težave niso posledica poškodbe, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za nadaljnje telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti materialnopravno pravilna. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je dosojena odškodnina nižja od odškodnin, ki jih je revizijsko sodišče dosodilo v podobnih primerih. Dosojena odškodnina, ki je v času izdaje sodbe prve stopnje predstavljala 5,4 povprečnih neto mesečnih plač, je celo nekoliko višja v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih, ki se praviloma gibljejo med tri in pet povprečnimi neto mesečnimi plačami. Tudi v dveh primerih, na katera se sklicuje tožnica, je odškodnina za telesne bolečine in za strah znašala po 5,4 povprečnih neto plač, v tretjem pa 4,3 povprečnih neto plač. Poleg tega je šlo v vseh treh primerih za zvin vratne hrbtenice, v obravnavanem primeru pa je tožnica utrpela nateg obhrbteničnih mišic v vratnem in zgornjem prsnem delu hrbtenice. Podatki, ki jih navaja tožnica, pa vključujejo še odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Čeprav nižji sodišči pri odmeri odškodnine nista posebej navedli, da sta upoštevali čas čakanja na odškodnino, je izpodbijana sodba tudi s tega vidika materialnopravno pravilna. V višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, in kakršna je tudi odškodnina v obravnavani zadevi, so upoštevane vse pravnorelevantne okoliščine, vključno s časovnim razmikom med nastankom škode in trenutkom odločanja o odškodnini. Dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po treh letih in pol od vložitve tožbe, pa samo po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (prim. II Ips 707/2005 in II Ips 111/2000).

Ker niti revizijski razlogi niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).