Jedro

Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen, ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da utemeljen sum storitve obdolženemu očitanega kaznivega dejanja (prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1) ni podan, saj naj bi bil obdolženi v storitev takšnega kaznivega dejanja zaveden. Sodišče pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da so izpovedbe zaslišanih prič skladne do te mere, da je mogoče na nivoju utemeljenega suma sklepati, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je v dogovoru z drugimi člani hudodelske združbe štiri tujce (državljane Turčije) naložil v osebni avtomobil (Mazda Cx 5) in jih prevažal po ozemlju Slovenije z namenom, da jih prepelje do dogovorjenega cilja (v Nemčijo), kot se mu očita v še nepravnomočni obtožnici. Nenazadnje so priče skladno izpovedale o bistvenih okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja. Iz njihovih izpovedi izhaja, da so tujci na opravljeni poti na mobilne telefone prejemali obvestila (od organizatorjev) kam naj gredo, ter katero vozilo (Mazda Cx 5) jih bo na določeni lokaciji pričakalo in jim nudilo nadaljnji prevoz do predvidenega cilja (Nemčije). Po oceni pritožbenega sodišča se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženi deloval kot član hudodelske združbe, kar izhaja iz dejstva, da je potnike v vozilu fotografiral kot dokaz, in če bi jih uspel prepeljati do dogovorjenega cilja, bi zanj prejel plačilo (400 EUR), izkažejo za pravilne. Fotografije predstavljajo dokaz, da se prevoz opravlja, ter nenazadnje utemeljuje tudi sum, da je obdolženi aktivno deloval kot član hudodelske združbe. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, način ter okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja ne potrjujejo zagovora obdolženega, da naj bi bil v storitev očitanega kaznivega dejanja zaveden, saj je obdolženi namreč tudi sam povedal, da naj bi se za prevoz tujcev do Nemčije proti plačilu (400 EUR) predhodno osebno dogovoril. Prevoze tujcev naj bi proti plačilu opravljal tudi že pred obravnavanim kaznivim dejanjem. Plačilo za opravljeni prevoz naj bi prejel, ko bi tujci prispeli na dogovorjeni cilj. Na tem mestu se zagovornikove navedbe, da obdolženi ni bil član hudodelske združbe kot se mu očita v obtožnici, temveč naj bi bil v takšno ravnanje zaveden s strani drugih, glede na vse povzeto izkažejo za neutemeljene, saj so priče skladno izpovedale, da naj bi obdolženi prejemal napotke drugih oseb in je vedel kje naj pelje, da jih bo prepeljal na dogovorjeni cilj. Tako pavšalne pritožbene navedbe zagovornika glede vsega navedenega, nikakor ne morejo omajati odločilnih dejstev, ki obstoj utemeljenega suma kvečjemu potrjujejo. Glede presoje obstoja utemeljenega suma, sodišče glede na razpoložljive dokaze, presoja zgolj verjetnost, ali je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita večja, kot pa verjetnost, da obdolženi dejanja ni storil. Tako se po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženi deloval kot član hudodelske združbe, kar izhaja iz dejstva, da je pot potekala v več etapah, med katerimi so priče prejemale sprotne informacije o nadaljnji poti, izkažejo za pravilne. Tako zagovornik obdolženega z lastno dokazno oceno okoliščin, na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati.

6. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženem podan priporni razlog begosumnosti, saj gre za državljana Ukrajine, ki biva v Španiji (status begunca) in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev in premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje držav. Očitani prevoz tujcev iz Zagreba (na Hrvaškem) v Slovenijo, kot je povedal obdolženi, naj bi opravil v okviru obljubljene zaposlitve kot prevoznik potnikov. Prevoze potnikov na izlete naj bi obdolženi v skrbi za lastno družino in osebno preživetje v Španiji predhodno že opravljal. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzeto pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obdolženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj je tudi sam povedal, da v Španiji kjer biva, težko dobi uradno zaposlitev. Ob tem naj bi prevoze migrantov tudi že enkrat opravljal, da bi prejel finančna sredstva za preživetje.

Izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje o podanih pripornih razlogih begosumnosti obdolženega, glede na vse povzeto ne omajejo niti pavšalne navedbe obdolženčevega zagovornika, da obdolženi ni begosumen, sicer takšnega kaznivega dejanja ne bi niti storil. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so pri obdolženem podani priporni razlogi begosumnosti, saj je nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se skril, s tem pa otežil uspešno dokončanje predmetnega kazenskega postopka, povsem utemeljena. Nadaljnja pritožbena prizadevanja obdolženčevega zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, pa se glede na vse povzeto izkažejo kot nerelevantne. Pritožbeno sodišče je večkrat predhodno pojasnilo, da okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni. Tako so, glede vsega povzetega pravilni izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da je pri obdolženem nedvomno podan priporni razlog begosumnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da naj bi si obdolženi, ki je brez zaposlitve, dodatna sredstva za preživljanje pridobival s kriminalno dejavnostjo, oziroma z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in dejstvo, da je obdolženi brez zaposlitve in rednih dohodkov po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost podana.

Takšnih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti povsem načelne pritožbene trditve zagovornika, da je ponovitvena nevarnost obdolženega zgolj hipotetična, saj obdolženi do sedaj še ni bil obsojen za kazniva dejanja in tudi ni v kakšnem drugem kazenskem postopku, v storitev obravnavanega kaznivega dejanja pa naj bi bil obdolženi zaveden.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je razumno utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem podana, saj zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temeljijo zgolj na ugotovljenih subjektivnih, temveč tudi na objektivnih okoliščinah obravnavanega primera. Pritožba zato v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

8. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje se je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost javnega reda in miru, ter varnost življenja in zdravja tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot to predlaga obdolženčev zagovornik v pritožbi. Zato je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.