Jedro

Po pogodbi o preužitku sta na strani posameznika nastopali dve osebi. Ker je ena od teh oseb v celoti izpolnjevala obveznost, ki je bila prevzeta proti preužitkarici, slednja ne more zahtevati razveze pogodbe proti osebi, ki obveznosti ni izpolnjevala. Obveznost posameznikov je solidarna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo pogodbo, imenovano izročilna in darilna pogodba, z dne 18.3.1988 v delu, ki se nanaša na izročilno pogodbo med strankama M. O. kot izročevalko in M. B. kot prevzemnikom. Tožencu je tudi naložilo, da mora tožnici izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Odločilo je o tem, da mora toženec povrniti tožnici 2.265,66 EUR pravdnih stroškov.

Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, ki po vsebini ustreza pogodbi o preužitku. Ker toženec ni izpolnjeval obveznosti, in ker so se razmere spremenile, je pogodbo razvezalo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da se je sodišče v pretežnem delu ukvarjalo z obsegom vlaganj, čeprav je štelo, da to za odločitev v pravdni zadevi ni pomembno. Toženec je s pomočjo svojih staršev zgradil novo stanovanjsko hišo. Tako je toženec v celoti izpolnil svoje obveznosti, kajti tožnica še vedno živi v stanovanjski hiši, ki jo je zgradil toženec. Stanovanje je ogrevano in opremljeno. Toženec je v celoti izpolnil vse točke iz izročilne pogodbe. V pritožbi to razčlenjuje. Tožnica se je tožencu izogibala in se pred njim skrila. M. A., ki je imela od nepremičnine korist, je namesto toženca izvrševala obveznosti. Sama pogodba ne predvideva skupnega življenja. Razvezni razlog bi bil, če bi bilo skupno življenje nevzdržno. Tožnica je prejela vsa upravičenja, kolikor jih je sploh potrebovala. Pogojev za razvezo pogodbe ni. Pritožuje se tudi glede stroškov postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki se s pritožbenimi trditvami ne strinja in vztraja pri tem, da toženec pogodbe ni izpolnjeval. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker obstaja neskladje med primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom, in v tem obsegu sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje teh kršitev ni mogoče odpraviti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Če se tako v primarnem kot v podrejenem zahtevku, postavljenem v tožbi (list. št. 7 in 8) izpustita zahtevka, ki se nanašata na pravdne stroške, in če se vsebina obeh zahtevkov nekoliko skrajša, je v tožbi tožnica zahtevala primarno: razveljavitev pogodbe med njo in tožencem, izstavitev listine in ugotovitev, da ista pogodba ostane v veljavi v delu, ki se nanaša na tožnico in na M. A..

S podrejenim zahtevkom je zahtevala razveljavitev pogodbe ne samo proti M. B., pač pa tudi proti M. A., vendar pa izstavitev listine le proti M. B..

Potem ko je bil tožnici dan 15 dnevni rok, da prilagodi zahtevek (list. št. 65), je tožnica poslala vlogo (red. št. 33, list. št. 69-70), v kateri navaja, da je uskladila 2. točko primarnega in 2. točko podrejenega zahtevka. Vendar pa tožnica tedaj ni ravnala po pozivu sodišča (list. št. 65), da uskladi 3. točko primarnega tožbenega zahtevka. Poleg tega je s to vlogo zahtevka zamenjala: prvotni primarni zahtevek iz tožbe je postal podrejeni, prvotni podrejeni zahtevek iz tožbe pa je postal primarni, ne da bi v zvezi s tem navedla kakršnekoli trditve oziroma razloge za tako zamenjavo.

Sodišče prve stopnje je odločilo pod točko 1 v izpodbijani sodbi o razvezi pogodbe med tožnico in tožencem in tožencu naložilo izstavitev listine. Navedlo je, da o podrejenem zahtevku ni odločalo, ker je ugodilo primarnemu. Vendar pa to ne drži. Sodišče prve stopnje je odločalo o podrejenem zahtevku, pa tudi o tem ne v celoti: o 3. točki ni odločalo. O primarnem zahtevku pa prav tako ni odločilo.

Vprašanje „zmede“ v zvezi z zahtevki je sicer praviloma stvar tožeče stranke. Ker se ni pritožila, bi bilo mogoče šteti, da se z odločitvijo strinja, četudi so zahtevki zamenjani in o vsem ni odločeno.

V konkretni zadevi pa je vprašanje vrstnega reda in vsebina zahtevkov pomembna zato, ker ob predpostavki, da bi tožeča stranka res postavila tak primarni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče bi sicer sodbo spremenilo in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, če bi odločitev vsebovala primarni tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa bi moralo odločati o podrejenem. Glede na zamenjavo zahtevkov pa pritožbeno sodišče ne more odločiti o spremembi sodbe, zato jo je bilo treba po že navedeni določbi ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo odločiti o tožbenih zahtevkih tako kot so bili postavljeni.

Kakršenkoli že je vrsti red zahtevkov, pa je odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, nepravilna.

Sodišče prve stopnje je pogodbo med pravdnima strankama pravilno okvalificiralo, pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne predpise. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre v razmerju med pravdnima strankama za pogodbo o preužitku (sedaj 564. člen Obligacijskega zakonika). Razlog za razvezo take pogodbe je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, neizpolnjevanje obveznosti pa tudi spremenjene razmere. Vendar pa tako trditve tožeče stranke kot ugotovljena dejstva kažejo, da ne gre niti za neizpolnjevanje obveznosti, pa tudi ne za spremenjene razmere.

Pri pogodbi z dne 18.3.1988 so kot pogodbeniki nastopali tožnica na eni strani ter zakonca J. na drugi. Njuna zaveza je glede na naravo prevzetih obveznosti proti tožnici (III. točka pogodbe) brez dvoma solidarna po 1. odstavku 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Po 1. odstavku navedenega člena je obveznost deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti; sicer je obveznost nedeljiva. Izpolnitev pogodbe o preužitku v konkretni zadevi v delih ni mogoča. Tudi sama tožnica v tožbi večkrat poudari, da je vse obveznosti iz pogodbe izpolnjevala druga pogodbenica M. A.. V razmerju do tožnice se je pogodba izpolnjevala, ker je pogodbo v razmerju do nje izpolnjevala druga pogodbenica. Tožnica tako nima nobene podlage, da zahteva od toženca razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Okoliščina, da gre za bivšega moža M. A., ni pomembna ob dejstvu, da gre za pogodbo o preužitku, kjer je sorodstveno razmerje nepomembno. Stvar razmerja med M. A. in M. B. je vprašanje, kdo je izpolnjeval pogodbo, ni pa to stvar razveze pogodbe med tožnico in tožencem.

Dejstva tudi kažejo, da v konkretni zadevi ne gre za spremenjene okoliščine v smislu 121. člena Zakona o dedovanju – ZD, ki ga je sicer sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot predpis, ki ga je treba uporabiti. Ta določba v 1. odstavku pravi: Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ena ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine.

Že zgoraj je bilo torej povedano, da se je pogodba izpolnjevala in to trdi tudi sama tožnica. Izpolnitev pogodbe tako ni znatno otežkočena in torej ne gre za spremenjene razmere v smislu 1. odstavka 121. člena ZD. Pogodbo je ves čas izpolnjevala M.J. kot solidarna zavezanka proti tožnici. Sprememba je torej nastopila v razmerju med M.A. in M. B. kot zavezancema po pogodbi, ne pa v razmerju do tožnice, proti kateri se je pogodba ves čas izpolnjevala.

Potem ko se bo razčistilo vprašanje zahtevkov, naj sodišče prve stopnje znova odloči o stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo glede na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 o prenosu pristojnosti za sojenje v določenih Cp zadevah z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.