Jedro

Tožena stranka svoje terjatve ni pobotala s tožnikovo zunaj sodnega postopka, temveč je uveljavljala pobotno terjatev kot dopusten procesni ugovor, za katerega določba 136. člena ZDR-1 ne velja in ga ne omejuje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika: - za obračun odpravnine v višini 17.601,50 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 dalje; - za obračun odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 9.052,20 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 dalje; - za obračun plač za marec 2015, april 2015, maj 2015 v višini 5.029,00 EUR bruto in za junij 2015 v višini 3.185,03 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - za obračun regresov za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 789,15 EUR in za leto 2015 v bruto znesku 329,45 EUR, odvod davka in izplačilo ustreznega neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

Ugotovilo je terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 6.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 dalje ter ugotovilo, da ne obstaja terjatev v znesku 1.150,00 EUR od 9. 3. 2015 dalje (II. točka izreka).

Terjatev tožnika za plačilo neto zneska odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 20. 6. 2015 je pobotalo s terjatvijo tožene stranke v znesku 6.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 do 12. 12. 2017 v znesku 260,31 EUR, torej skupaj 6.750,31 EUR (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo obračunati odpravnino v višini 17.601,50 EUR bruto ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 dalje, zmanjšan za 6.750,31 EUR. Prav tako ji je naložilo obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, plačo, regres, kot izhaja iz I. točke izreka.

Zavrnilo pa je kar zahteva tožnik več, to je obrestni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka za čas od 20. 5. 2015, del zahtevka za plačilo bruto regresa za leto 2014 in 2015 brez odvoda davka ter zamudnih obresti od bruto zneska ter del zahtevka za plačilo regresa za leto 2015 za znesek 32,97 EUR (IV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.948,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da pobot delovnopravne terjatve z obligacijskopravno brez pisnega soglasja delavca ni dopusten. Ker terjatve iz delovnega razmerja uživajo posebno varstvo, sodišče ne bi smelo dopustiti procesnega pobotanja. Sodišče terjatvi ne bi smelo procesno pobotati tudi ob upoštevanju načela procesne ekonomije, saj je to po nepotrebnem podaljšalo celoten dokazni postopek. Tožena stranka bi morala podati konkretne navedbe glede izračuna škode. Ni pojasnila, ali uveljavlja škodo zaradi zmanjšanja ali preprečitve povečanja premoženja. Tudi bi morala zatrjevati in dokazati, da je prevoze opravila za ceno, ki je nižja od stroškov izvedbe storitve. Sodišče je napačno zaključilo, da ni pomembno, kakšne so bile tržne cene prevozov. Ravno od tržnih cen je odvisno, ali bi tožena stranka lahko prejela več, kot ji je dejansko izplačala družba A. d. o. o. Ker ni predlagala izvedenca, ni dokazala obstoja in višine škode. V sodbi ni podana podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja tožnika, saj z izstavitvijo faktur ni kršil nobene pravne norme. Glede na to, da je bil tožnik v vlogi posrednika, tožena stranka nikakor ni bila oškodovana, saj je posel pridobila zgolj po njegovi zaslugi. Sodišče je spregledalo izpoved B.B., da je bil za operativno logistiko zadolžen izključno tožnik in njegov brat, kar pomeni, da je imel tožnik vsa pooblastila za vodenje prevozov. Poleg tega je bilo dokazno breme odsotnosti pooblastila tožnika na toženi stranki, zato je sodišče v tem delu storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka. Toženi stranki tudi zato ni nastala škoda, ker so bile cene, ki jih je družba A. d. o. o. plačala toženi stranki, realne tržne cene. To potrjujejo računi, izstavljeni družbi C. d. o. o., ki v povprečju odstopajo za približno 150 EUR, kar je predstavljalo dogovorjeno provizijo. Tožnik prereka tudi višino pobotnega ugovora, saj bi bilo treba pri posamezni razliki v ceni odšteti 150 EUR provizije, česar sodišče ni upoštevalo, češ da tega ni zatrjeval. Sodba je zato obremenjena s protispisnostjo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne pobotni ugovor tožene stranke in pobota ne izvede oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., III., IV. in V. točko ter zoper zavrnilni del II. točke izreka, in sicer iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. členu ZPP. Ne strinja se, da je izredna odpoved, podana z njene strani, brez pravnega učinka. Vztraja tudi, da je bila izredna odpoved tožnika nezakonita, ker ni bilo razlogov zanjo. Sodišče je napačno zaključilo, da je bilo tožniku odrejeno, naj na delo ne prihaja. Na delo je prenehal prihajati samovoljno. Glede na to, da ni delal ter je o razlogih za odsotnost ni obvestil, je napačen zaključek sodišča, da je podan odpovedni razlog, ker tožniku ni izplačala plače več kot dva meseca. Ker torej razlogi za izredno odpoved tožnika niso podani, je treba njegovo odpoved šteti kot redno odpoved. V času odpovednega roka pa je tožena stranka lahko tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil konkurenčno prepoved, poleg tega pa je bil tudi neupravičeno odsoten z dela. Zato ni upravičen do odpravnine, odškodnine in plače. Tudi je sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo regresov za letni dopust, ker je tožnikov oče kot prodajalec v pogodbi o prenosu poslovnega deleža izrecno zagotovil, da ima tožena stranka poravnane vse obveznosti do njega, njegovih družinskih članov in z njimi povezanih oseb iz kakršnegakoli naslova. Če ta izjava ne bi bila resnična, pa se je zavezal prevzeti in poplačati vse obveznosti do družinskih članov. Sodišče je neutemeljeno delno zavrnilo pobotni ugovor, ker naj tožena stranka ne bi dokazala, da bi za tri zadnje prevoze dobila zatrjevano plačilo, ter da je bila zato oškodovana. Res je, da ni predložila naročil družbe C. d. o. o., ker jih nima v svoji evidenci, vendar je glede na dejstvo, da so bili prevozi opravljeni, na tržno ceno in posledično višino oškodovanja mogoče sklepati na podlagi primerljivih prevozov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je pravilno odločilo o vtoževani in o v pobot ugovarjani terjatvi. Tožnik je od tožene stranke v posledici z njegove strani podane izredne odpovedi z dne 19. 6. 2015 zahteval plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Vtoževal je tudi neizplačane plače ter regres za letni dopust za leto 2014 in sorazmerni del za leto 2015. Tožena stranka je zoper tožnika v pobot uveljavljala terjatev v znesku 7.640,00 EUR s pp, ker je odredil fakturiranje opravljenih prevozov za nižjo ceno njegovi družbi A. d. o. o. in ne družbi C. d. o. o., s katero je bila tožena stranka dogovorjena za višjo ceno.

O pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala 7. 7. 2015, brez pravnega učinka. To je utemeljilo s tem, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že 19. 6. 2015, in sicer na podlagi njegove izredne odpovedi. Tožena stranka kot delodajalec se svoje obveznosti izplačevanja plač (odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1) ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščino, da delavec ni prihajal na delo. Glede na to, da kasnejša odpoved s strani tožene stranke nima pravnega učinka, niso relevantne pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje zakonitost njene odpovedi. Posledično tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnik ni upravičen do odpravnine, odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka ter plač, ker naj bi mu delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi oziroma na podlagi odpovedi, podane s strani tožene stranke.

9. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožniku ni dolžna plačati regresov za letni dopust, češ da se je k temu v pogodbi o prenosu poslovnega deleža zavezal tožnikov oče. Dolžnost izplačila regresa je na delodajalcu. Na to obveznost do delavca ne vpliva delodajalčev dogovor s tretjim. Tožena stranka lahko eventualno zahteva povrnitev plačila regresa od sopogodbenika, ne more pa biti zaradi takšnega pogodbenega določila prikrajšan delavec v smeri, da bi moral plačilo regresa zahtevati od prejšnjega delodajalca.

10. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno delno zavrnilo. Ne drži pritožbena navedba, da bi lahko na tržno ceno in posledično na višino oškodovanja sklepalo tudi na podlagi primerljivih prevozov. Višino škode je pravilno ugotovilo na podlagi razlik v cenah, dogovorjenih z družbo C. d. o. o. (kar izhaja iz naročil družbe C. d. o. o.) in dejansko zaračunanimi cenami družbi A. d. o. o. s strani tožene stranke. Ker tožena stranka za tri prevoze v svoji evidenci ni razpolagala z naročili družbe C. d. o. o. in ji ni bila znana dogovorjena cena (kot je to tožena stranka že sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2017), ni uspela dokazati, da bi za te tri prevoze lahko dobila plačilo v zatrjevani višini, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Drži, da ni sporno, da so bili prevozi dejansko opravljeni, vendar zgolj sklepanje na višino škode na podlagi drugih primerljivih prevozov, ne zadostuje. Tožena stranka namreč ni predložila dokazil, v kakšni višini so bili zaračunani primerljivi prevozi in tudi ne dokazil, da se cene niso spreminjale.

O pritožbi tožnika:

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 136. člen ZDR-1, ko se zavzema za to, da sodišče procesnega pobotanja ne bi smelo dopustiti, češ da terjatve iz delovnega razmerja uživajo posebno varstvo. To, da v skladu s 136. členom ZDR-1 materialno pobotanje s strani delodajalca brez delavčevega pisnega soglasja ni dopustno, v predmetni zadevi ni relevantno. Tožena stranka namreč svoje terjatve ni pobotala s tožnikovo zunaj sodnega postopka, temveč je uveljavljala pobotno terjatev kot dopusten procesni ugovor, za katerega navedena določba ZDR-1 ne velja in ga ne omejuje. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče procesnega pobotanja ne bi smelo dopustiti zaradi upoštevanja načela procesne ekonomije. Postopanje sodišča prve stopnje, da je poleg odločanja o vtoževani terjatvi odločilo tudi o v pobot uveljavljani terjatvi, nikakor ne more pomeniti procesne kršitve v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija z navedbami, da je sodišče v celoti spregledalo izpoved B.B., iz katere naj bi izhajalo, da je imel tožnik vsa pooblastila za vodenje prevozov. Navedeno namreč ne spreminja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik toženi stranki namenoma povzročil škodo. Tudi če je imel pooblastila za vodenje prevozov, to ne pomeni, da je lahko pri izpolnjevanju svojih delovnih nalog toženi stranki povzročal škodo. Posledično niso pomembne pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala dokazati odsotnost omenjenega pooblastila. Glede tega je torej neutemeljen pritožbeni očitek procesne kršitve. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik z izstavitvijo faktur ni kršil nobene pravne norme, ter da zato ni ravnal protipravno. Tožnik je kršil prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obstojem in višino škode, ki je nastala toženi stranki. Tožena stranka je namreč podala konkretne navedbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino škode. Iz navedb tožene stranke je bilo razvidno, da je uveljavljala škodo v višini izgubljenega dobička. Ni bila dolžna zatrjevati in dokazati, da je prevoze opravila za ceno, ki je nižja od stroškov izvedbe storitve. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kakšne so bile tržne cene prevozov. Ni odvisno od tržnih cen, ali bi lahko tožena stranka prejela več, kot ji je dejansko izplačala družba A. d. o. o. Ključno je, da je na podlagi naročil družbe C. d. o. o. uspela dokazati, kakšne cene prevozov so bile dogovorjene in bi jih torej lahko zaračunala. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da toženi stranki ni nastala škoda, ker ji je družba A. d. o. o. plačala realne tržne cene. Ker je tožena stranka uspela dokazati višino škode na podlagi predloženih listin, ne držijo pritožbene navedbe, da škode ni dokazala, ker ni predlagala postavitve izvedenca. Postavitev izvedenca za ugotovitev višine škode ni bila potrebna. Tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ne more biti odškodovana, saj da je posel pridobila zgolj po njegovi zaslugi.

14. Ni mogoče slediti pritožbenemu prerekanju višine pobotnega ugovora, češ da je treba pri posamezni razliki v ceni odšteti 150 EUR iz naslova provizije. Sodišče prve stopnje tega pravilno ni upoštevalo, ker tožnik v zvezi s tem ni podal trditvene podlage. Ne drži, da je navedeno zatrjeval v XII. točki pripravljalne vloge. Nižanja škode zaradi provizije v višini 150 EUR ni omenjal. Zgolj nasprotovanje višini pobotnega ugovora iz drugih razlogov pa ne pomeni, da je podana trditvena podlaga za upoštevanje navedene provizije. Pritožbene navedbe v zvezi s tem tudi ne predstavljajo zatrjevane protispisnosti, zato ni podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena.

15. Ker v pritožbah uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj nista bila potrebna za odločitev o pritožbah (154., 155. in 165. člen ZPP).