Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel v bistvenem revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik ni zatrjeval, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 8. 11. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovitev toženke, da istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Toženka je povzela tožnikove izjave, iz katerih je razvidno, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, ki jo je zapustil leta 2019 zaradi ekonomskih razmer in slabih možnosti zaposlitve, da je bila njegova ciljna država Italija, da je berberske narodnosti, po veroizpovedi musliman. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Nazadnje je prebival v kraju Tizi Ouzou v Alžiriji. Njegov materin jezik je arabski, govori pa še francosko in angleško. V izvorni državi prebivajo starši, sedem sester in trije bratje. Toženka je povzela, da je tožnik odšel iz Alžirije zato, ker ni dobil dela, da bi rad delal v kulturnem domu, ker je to njegov poklic, da takega dela ni dobil, da bi moral plačati podkupnino za delo ali pa bi moral delati na črno. Tožnik je videl rešitev v Evropi in je zato zapustil zapusti izvorno državo. V Alžiriji je živel slabo, drugih težav ni imel niti se mu ni zgodilo nič konkretnega.

3. Toženka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Alžiriji, ker ni dobil dobre zaposlitve, kar pa po presoji toženke ne more biti temelj za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da tožnikove ekonomske stiske ni povzročil tretji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Izpostavila je, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi bili proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je izpostavila, da je tožnik v Alžiriji opravljal kar nekaj različnih del (delal je v restavracijah in v gradbeništvu), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Toženka je še izpostavila, da je v postopku zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev po mnenju toženke ne gre povezati s preganjanjem, težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sištematično kršenja človekovih pravic. Tožnikovih težav oz. problemov po oceni toženke ni moč povezati z elementi preganjanja, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv in je zato tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Iz obrazložitve še izhaja, da toženka kljub neizkazani istovetnosti ni dvomila, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. S tem v zvezi je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Ljudsko demokratično republiko Alžirijo 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Toženka po preučitvi vseh tožnikovih izjav ni mogla zaključiti, da bi imel tožnik v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, čer niti ni navajal. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko v postopku navaja slabo življenje in nezadovoljstvo nad Alžirijo ter ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je toženka ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju toženke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

6. Tožnik v tožbi v bistvenem navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi vseh bistvenih kršitvah postopka, ki vplivajo na zakonitost odločitve. S sklicevanjem na 20. člen ZMZ-1 povzema, da je toženka odločila tako o podelitvi statusa begunca kot statusa mednarodne zaščite, v obrazložitvi pa je utemeljevala le razlog za zavrnitev statusa begunca. To po mnenju tožnika pomeni, da je odločitev pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti z vidika tretjega odstavka ZMZ-1. Tožnik ne more preizkusiti, zakaj mu ni priznan status sekundarne (verjetno subsidiarne, op. a.) zaščite, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve. Tožnik navaja, da mu toženka v zvezi z morebitnim preganjanjem in strahom ni postavila vprašanj, zato po njegovem mnenju dejansko stanje ni zadosti raziskano.

7. Tožnik sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

_Povzetek navedb toženke_

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1. Toženka pojasnjuje, da mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot to določa 2. člen ZMZ-1. Toženka je v skladu s 34. členom ZMZ- 1 odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, je nadalje ugotavljala ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Toženka pojasnjuje, da ZMZ-1 ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (pravico do statusa begunca in pravico do subsidiarne zaščite) temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravica do mednarodne zaščite. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite. Toženka se torej z argumentacijo tožnika ne strinja in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS med drugim tudi v sodbi I Up 732/2011 z 28. 12. 2011. 9. Toženka še navaja, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Toženka ponovno opozarja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Tožnik namreč ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnik je namreč kot glavni razlog navedel, da je zapustil izvorno državo zaradi slabe ekonomske situacije (saj v Alžiriji primanjkuje dela, ni imel dovolj denarja itd.) ter posledično s slabimi pogoji za življenje. Navedeni razlogi pa niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Toženka še enkrat poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja, zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožnik na osebnem razgovoru ni navedel, da bi imel kakšne težave v izvorni državi, čeprav je bil zelo dobro seznanjena z zaupnostjo postopka in pomembnostjo navajanja resničnih in natančnih navedb. Toženka še poudarja, da je tožnik eksplicitno sam navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen.

_O sodni presoji_

10. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-5358/2022. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku ni zaslišalo tožnika, ker se kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje, vabilu ni odzval. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

14. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel v bistvenem revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.7

15. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.9 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slab, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

16. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

17. Toženkina odločitev temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Upoštevaje določbo 49. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. 18. Sodišče pojasnjuje, da koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II10 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.11 Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.12 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država _lahko_ za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj). Ni sporno, saj tožnik tega niti ne prereka, da je Ljudska demokratična republika Alžirija varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.

19. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito in očitek, da je obrazložitev pomanjkljiva in da se odločbe ne da preizkusiti, niso utemeljeni. Pravilno toženka izpostavi, da ZMZ-1 ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki pomeni status begunca ali status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Iz izpodbijane odločbe je razvidno, zakaj toženka tožniku ni priznala statusa subsidiarne zaščite. Pojasnila je, da glede na naravo tožnikovih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad Alžirijo (navedel je, da je Alžirija slaba in revna država) ter ekonomsko stisko, pri čemer ne izpostavi nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, toženka ne more sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

20. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 7 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 12 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 13 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).