Jedro

Otroku, ki je dopolnil 15 let, in je sposoben razumeti pomen in pravn posledice svojih dejanj, posebna določba Zakona o pravdnem postopku v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki podeljuje sposobnost samostojno opravljati procesna dejanja v postopkih, v katerih je legitimiran kot pravdna stranka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem je toženki naloženo plačilo verzijskega zahtevka v višini 108.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje mld. sina pravdnih strank predodelilo v vzgojo in varstvo tožniku, toženki pa je naložilo, naj od 4.11.1998 dalje zanj plačuje mesečno preživnino v znesku 27.000,00 SIT. Toženki je sodišče prve stopnje nadalje naložilo, naj tožniku plača verzijski zahtevek v višini 108.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1998 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožila toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ne obrazloži, v čem so se spremenile razmere, obstoječe ob izdaji razvezne sodbe, in zakaj je predodelitev otroku v korist. Ves čas je vzorno skrbela za mld. Roka. Sodišče je svojo odločitev oprlo le na otrokovo željo. Iz njegovega ravnanja izhaja, da je sam negotov, pri katerem od staršev želi živeti. Sodišče mu tudi ni omogočilo, da bi kot stranka sodeloval v postopku v skladu s 409. členom ZPP. Napačna je tudi odločitev o preživnini in verzijskem zahtevku. Odločitev o predodelitvi stopi v veljavo šele od pravnomočnosti sodbe dalje, zato toženki ni mogoče naložiti plačevanja preživnine za nazaj. Dokler velja sodba Okrožnega sodišča z dne 11.12.1997 je tožnik dolžan plačevati preživnino za otroka toženki in ne obratno, in sicer ne glede na to, pri kom otrok dejansko večji del časa prebiva. Tožnik je vzel otroka k sebi po lastni želji in kljub nasprotovanju toženke. Navaja še, da ni jasno, kako je sodišče lahko v celoti ugodilo preživninskemu oziroma verzijskemu zahtevku od 25.6.1998, ko ni sporno, da je otrok od takrat dalje nekaj časa bival tudi pri materi. Sodišče zmotno zavrača seznam stroškov toženke, češ da gre za dodatne stroške. Navaja še, da sodišče ni obrazložilo odločitve o višini preživnine. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker mld. Roku ni omogočilo, da bi kot stranka sodeloval v postopku. Določba 409. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), na podlagi katere mora sodišče omogočiti otroku, ki je dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja, se nanaša le na primere, kadar je otrok v postopku procesno legitimiran, torej je stranka postopka, vendar po splošnih pravilih ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. Določba ne podeljuje sposobnosti biti stranka, temveč pravdno sposobnost. Stranki pravde za predodelitev otroka sta v skladu z določbo 4. odstavka 421. člena otrokova oče in mati, medtem ko mora sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 410. člena ZPP otroka le na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje, ter ga povabiti na neformalen razgovor; to pa je sodišče v konkretni zadevi tudi storilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da se otroka dodeli v vzgojo in varstvo očetu. Pri tem je upoštevalo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je mld. Rok, ki je bil s sodbo z dne 11.12.1996 dodeljen v vzgojo in varstvo materi, medtem preselil k očetu in se zelo navezal na okolje, v katerem živi. Sodišče druge stopnje se nadalje strinja s sodiščem prve stopnje, da sledi otrokovi želji, saj je mld. Rok že v sedemnajstem letu starosti in je svojo željo nedvoumno izrazil, pri čemer pa sodišče ni našlo razlogov za to, da oče zanj ne bi primerno skrbel; ravno narobe - tako bo v največji možni meri poskrbljeno za koristi otroka, ki tudi ne bo prikrajšan za stike z materjo. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno naložilo materi plačevanje preživnine od vložitve tožbe dalje in v primernem mesečnem znesku. Dolžnost prispevati k preživljanju otrok temelji na določbi 1. odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76) in ni odvisna od tega, kateremu od staršev je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo. Glede na to, da mld. Rok živi pri očetu že od časa pred vložitvijo tožbe, preživnino pa je mogoče zahtevati le za naprej, jo je sodišče prve stopnje pravilno določilo od dne 4.11.1998 dalje. Obrazložilo je tudi njeno višino, določeno glede na v višini 55.000,00 SIT ugotovljene otrokove potrebe in glede na možnosti obeh staršev, pri čemer je ugotovilo, da tožnik prejema mesečno 150.000,00 SIT plače, toženka pa 140.000,00 SIT. Vendar pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 133. člena ZZZDR, da sme tisti, ki je imel zaradi preživljanja kake osebe izdatke, s tožbo zahtevati njihovo povračilo od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili izdatki potrebni. Glede na to, da sta k preživljanju svojih mladoletnih otrok dolžna prispevati oba starša v sorazmerju s svojimi možnostmi, je oče, pri katerem je otrok živel, za ta čas upravičen zahtevati povračilo ustreznega dela potrebnih izdatkov, vendar le, kolikor so dejansko nastali njemu in kolikor jih mati dejansko ni pokrila oziroma prispevala k njihovemu pokritju bodisi tako, da je določen čas v obdobju, za katerega oče zahteva povrnitev izdatkov, otrok dejansko preživel pri njej ali mu je, kot na primer navaja, plačala mesečno vozovnico. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, v kakšni višini so v spornem obdobju nastajali stroški za mld. otroka in koliko jih je tožnik pokrival prek svojega dolžnega prispevka k njegovemu preživljanju, nato pa ponovno odločiti o verzijskem zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi deln ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka. V ostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu, pa je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.