Jedro

Tožena stranka je tožnici podala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi maja 2006, prvi zagovor pa je opravila čez približno en mesec, konec junija 2006. Navedeno kaže na nepravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka šele na kasnejšem zagovoru julija 2006 seznanila z razlogom z odpoved (s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca) in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2006 pravočasna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke številka ... z dne 11. 7. 2006 nezakonita (1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju po že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „kuhar“ v R.C. kompleksa H. tudi po 12. 7. 2006 do 6. 7. 2007, zaradi česar ji pripada regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 605,07 EUR oziroma neto 541,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje pa vse do plačila in odškodnina za 35 dni neizrabljenega dopusta za leto 2006 v bruto znesku 1.026,55 EUR oziroma v neto znesku 754,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo prikrajšanja v plači za čas od julija 2006 do februarja 2007 v bruto zneskih oziroma neto zneskih, od posameznih mesečnih bruto prikrajšanj plačila vseh davkov in prispevkov pristojnim zavodom in institucijam iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega ter socialnega zavarovanja, nadalje vpisa manjkajoče delovne dobe v tožničino delovno knjigo za časovne obdobje od 12. 7. 2006 do 6. 2. 2007 ter nato izplačil posamičnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15 dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca vse do plačila, za isto časovno obdobje (3. točka). Zavrnilo je zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s postopkom, skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse na transakcijski račun pooblaščenca tožnice odvetnika A.P. pri novi banki ... d.d., vzhodna Slovenija, Podružnica..., št. ... (4. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe določil materialnega prava. Tožnica ocenjuje, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni prekluzivni rok, ki je relevanten pri izvedbi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako se tudi sedaj ne strinja z naziranjem prvostopnega sodišča, ko le-to razloguje, da šteje, da je bila tožena stranka v zvezi z obravnavanimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi v celoti seznanjena štele 4. 7. 2006 in je potem dne 11. 7. 2006 v zakonsko predvidenem 15-dnevnem roku, ki teče od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odpoved in tudi v času, ko je bil še možen kazenski pregon, tožnici pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dne 4. 7.2006 je tožnica že drugič podala svoj zagovor, zaslišana je bila tudi I.L.. Tožnica je svoj zagovor podajala že 13. 4. 2006, ko jo je tožena stranka telefonično pozvala k podpisu sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi. Torej je tožnica tudi glede na dejstvo, da je že tedaj posredovala svoj pisni zagovor, z razlogi bila seznanjena že 13. 4. 2006, ne pa šele 4. 7. 2006, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe. Tudi v skladu s sodno prakso prekluzivni rok za podajo odpovedi ni vezan na zagovor delavca, temveč na dejansko seznanitev delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in navaja, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo v celoti in dosledno ter korektno, upoštevajoč razloge in napotila sodišča prve stopnje, pri čemer se je tožnica ponovno pritožila tokrat le zgolj in samo zaradi domnevne zmotne uporabe določil materialnega prava, ki naj bi bilo v domnevni zamudi 15-dnevnega prekluzivnega roka in zato tožena stranka podaja odgovor le v okviru pritožbenih navedb, upoštevajoč dovoljenost meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica svojo pritožbo utemeljuje s tem, da se ne strinja z naziranjem sodišča, da naj bi bila tožena stranka v celoti seznanjena z obravnavanimi kršitvami šele 4. 7. 2006, to je na dan, ko je pritožnica že drugič podala svoj zagovor in bila dodatno zaslišana kot priča še I.L., ampak da je bila seznanjena s tem že 13. 4. 2006, ko ji je bila prvič telefonsko očitana protipravna odtujitev stvari v škodo tožene stranke in je v zvezi s tem podala pismeni zagovor. Zagovor je bil preložen tudi na izrecno zahtevo pooblaščenca tožnice zaradi zahteve po povečavi prve kasete in dodatnem zaslišanju I.L., kar vse je bilo izvedeno na nadaljevanju zagovora dne 4. 7. 2006, prav tako je nesporno, da je tožnica podala pisni zagovor z dne 21. 6. 2006 šele na ponovnem zagovoru dne 23. 6. 2006 in ne prej kot to neresnično navaja. Tako tožena stranka kot do sedaj vztraja, da zakonsko določeni subjektivni rok, še manj pa objektivni rok, nista bila prekoračena in pri čemer tožena stranka ponovno poudarja, da je storila v prid objektivni in dokazno podprti ugotovitvi storjene kršitve zaradi izredno zahtevnega dokazovanja prav vse tako, da je lahko prišla do nedvomne ugotovitve, da je tožnica kljub njenem vztrajnem zanikanju in izmikanju očitano kršitev res storila, o čemer pa se je lahko, kot že navedeno, dokončno seznanila šele 4. 7. 2006, ko je bil zagovor dokončno zaključen ob uporabi vseh dokazil in zaslišanih prič. Ker je bila torej odpoved dana 11. 7. 2006, je bil tako nedvomno takrat veljavni subjektivni rok v celoti upoštevan enako kot objektivni rok. Tožena stranka ponovno poudarja, da lahko predstavljajo vsa predhodna dejanja, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, le seznanitev s sumom kršitve, kar pa brez dokazno podprte kršitve ne more predstavljati utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 110. in 111. člena takrat veljavnega ZDR. Tožena stranka tako pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično navedenemu ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 110. členu določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas ko je možen kazensko pregon (2. odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo obeh pravdnih strank, z vpogledom v videoposnetek nadzorne kamere ter slik in po zaslišanju priče S.T., M.T., S.A., T.V. in I.L. ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 22. 5. 2006 podala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je le-ta dne 8. 4. 2006 odtujila stvari (živila) iz shrambenih prostorov v kleti R.C. kompleksa H., jih pri tem znosila v garderobo, jih zložila v vrečke za smeti, ki jih je naložila na voziček in jih odpeljala na parkirišče hotela, da si jih protipravno prilasti, s tem pa je kršila določilo 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki ureja razloge za izredno odpoved delodajalca in določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja po določilih 211. člena Kazenskega zakonika (kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo prilasti).

Tožnica v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava in navaja, da je po njenem prepričanju tožena stranka zamudila 15-dnevni prekluzivni rok, ki je relevanten pri izvedbi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožena stranka na zagovoru dne 4. 7. 2006 seznanjena z vsemi elementi dejanja tožnice in da je tedaj dovolj dobro razčistila dogajanje z dne 8. 4. 2006 ter se tako seznanila z vsemi razlogi, ki vplivajo na odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer je bila izredna odpoved z dne 11. 7. 2006 podana pravočasno, to je v 15-ih dneh od seznanitev z razlogi, ki utemeljuje odpoved in v času, ko je bil še možen kazenski pregon tožnice za očitano ji dejanje.

Pri odgovoru na vprašanje subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, to je seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, ko gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja, je potrebno izhajati iz dejstva, da gre za rok, ki je po svoji naravi prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi oziroma, če delodajalec zamudi rok, je podana izredna odpoved zaradi tega nezakonita. Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi znotraj prekluzivnega roka, mora torej pri iz ravnanja delodajalca izhajati resna namera, da naj izredna odpoved učinkuje, pri čemer je tudi potrebno poudariti, da pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha delovno razmerje delavcu takoj in brez odpovednega roka za razliko od redne odpovedi. V kolikor bi 15-dnevni prekluzivni rok tolmačili drugače, bi bila izničena vloga, ki jo ima rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Kdaj pa začne teči rok za podajo odpovedi, je dejansko vprašanje, ki ga mora napolniti sodišče. Vendar je v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča potrebno poudariti, da je tožnica storila očitano kršitev dne 8. 4. 2006 (odtujila živila iz shrambenih prostorov), pri čemer pa je tožena stranka podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 11. 7. 2006 (priloga A8), kot to izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pri tem, ali je tožena stranka tožnici pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, očitno spregledalo dejstvo, da je tožnica prejela pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi že dne 22. 5. 2006, iz priloženih listin izhaja, da naj bi bil zagovor opravljen tudi dne 23. 6. 2006 ob 9:00 uri v prostorih delodajalca, nato pa je tožena stranka dejansko opravila zagovor dne 23. 6. 2006, 26. 6. 2006 in tudi 4. 7. 2006, na kar je podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudariti je, da je temeljni pogoj za podajo zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v tem, da mora delodajalec izkazati resno namero, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje, to je da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar pa sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni upoštevalo (1. odstavek 110. člena ZDR). Ugotoviti je namreč, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je podana, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost in ima kršitev znake kaznivega dejanja, pri tem pa 2. odstavek 110. člena ZDR za določa, da jo mora podati pogodbena stranka (konkretno delodajalec) podati v 15-ih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas ko je možen kazenski pregon, ne pa od trenutka, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi, kot to navaja sodišče prve stopnje.

Za rešitev predmetne zadeve je po oceni pritožbenega sodišča bistveno to, da je tožena stranka tožnici podala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi že dne 22. 5. 2006, kot izhaja iz do sedaj izvedenih dokazov, pa je opravila zagovor prvič šele dne 23. 6. 2006. V spisu se sicer nahaja tudi vabilo, da naj bi bil zagovor opravljen dne 23. 6. 2006, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje razveljavilo sodbo v celoti, saj so vtoževani denarni zahtevki odvisni od rešitve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno uporabiti materialno pravo in sicer določila 1. in 2. odstavka 110. člena ZDR, upoštevaje pri tem določilo 1. alineje, 1. odstavka 111. člena ZDR in pri tem ugotoviti, ali je tožena stranka tožnici podala pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer v 15-ih dneh od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (subjektivni rok). V nadaljevanju bo sodišče moralo odločiti tudi o vtoževanih denarnih zahtevkih.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.