Jedro

V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave gre za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave namreč Agencija za energijo v upravnem postopku preverja, ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Zato sklicevanje tožnika na odločbo, ki je bila za predmetno proizvodno napravo predhodno izdana prejšnjemu lastniku te naprave, ni utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (Agencija) kot organ prve stopnje tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., dodelila podporo kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije, iz prve alineje četrtega odstavka 64n. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je ugotovila lastnosti obravnavane proizvodne naprave in navedla, kam se uvršča. Iz točke 3 izreka izhaja, da se proizvodna naprava uvršča med pretežno nove proizvodne naprave in da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Iz točke 4 izreka izhaja, da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 5 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, obvestiti Agencijo v roku 15 dni po prejemu sredstev. Ta pa bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka te odločbe (točka 6 izreka). Iz 7. točke in 8. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da v postopku niso nastali posebni stroški.

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je tožnik obvestil organ prve stopnje z dopisom, ki ga je ta prejel 18. 2. 2014, da je na proizvodni napravi A. prišlo do menjave lastništva, zaradi česar želi, da se spremeni upravičenec do prejemanja podpore. Prvostopenjski organ je pri svojem odločanju uporabil Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. list RS št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, 17/10, 94/10, 43/11, 105/11, 43/12 in 90/12, v nadaljevanju Uredba), ki je na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 prenehala veljati, vendar se uporablja do sprejetja novih podzakonskih predpisov na podlagi EZ-1. Na podlagi popolne vloge za dodelitev podpore je Agencija ugotovila, da ima tožnik veljavno deklaracijo za proizvodno napravo, da je tožnik v vlogi zaprosil za dodelitev podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije iz 1. alineje četrtega odstavka 64n. člena EZ. V vlogi je tožnik navedel, da ni prejel druge subvencije iz prvega odstavka 15. člena Uredbe ter navedel merilna in registrirana mesta. Zato so bili izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe za dodelitev podpore. Proizvodna naprava se uvršča v velikostni razred Mala iz 4. člena Uredbe ter v razred referenčnih stroškov, ki je določen v 2. točki izreka odločbe. Uvrstitev naprave je podlaga za določanje vrednosti podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije. Obravnavana proizvodna naprava se skladno s prvim in tretjim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, saj je od začetka priključitve proizvodne naprave do nove vloge preteklo več kot eno leto. Zato je podpora dodeljena za obdobje do vključno decembra 2027, ki pomeni razliko med petnajstimi (15) leti in dejansko starostjo proizvodne naprave. Obdobje prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo po določilih petega odstavka 18. člena Uredbe skleneta Center za podpore in proizvajalec električne energije na podlagi te odločbe.

V zvezi s tožnikovo pritožbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot drugostopenjski organ odpravilo navedeno odločbo v 3. točki izreka in odločilo, da se nova 3. točka glasi tako, da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2028. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek za vračilo pritožbenih stroškov. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa med drugim izhaja, da proizvodna naprava, če se okoliščine v zvezi z njo niso spremenile, nadaljuje „usodo“ po prej veljavni odločbi, saj se nova odločba nanaša le na prejemnika podpore zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave. V tem primeru to pomeni, da se dodeli podpora za isti čas, kot je bilo to odločeno s prvotno odločbo z dne 23. 7. 2013. Zato je drugostopenjski organ odpravil prvostopenjsko odločbo v 3. točki izreka in odločil tako, da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2028. Tožnik vlaga tožbo zoper prvi in četrti odstavek 2. točke odločbe organa prve stopnje. Strinja se z odločitvijo drugostopenjskega organa, ki je v zadevi odločil tako, da se tožniku dodeli podpora za obdobje do vključno december 2028. Prav tako soglaša s stališči drugostopenjskega organa v zvezi s spremembo lastništva na predmetni proizvodni napravi. V obravnavani zadevi je prišlo le do spremembe lastnika proizvodne naprave in ne tudi do sprememb lastnosti proizvodne naprave. Sklicuje se na 9. člen Uredbe in poudarja, da je pravica do podpore odvisna izključno od lastnosti naprave in ne od njenega lastnika. Iz 16. člena Uredbe izhaja, kdaj je vlagatelj upravičen do podpore in med temi pogoji lastništvo ni navedeno. Tožnik meni, da organ prve stopnje v primeru spremembe lastništva proizvodne naprave ne bi smel uporabljati določb Uredbe na način, da je izdal povsem novo odločbo in ponovno ugotavljal tudi obdobja trajanja podpore, temveč bi moral zgolj spremeniti prvotno odločbo v delu, ki se nanaša na upravičenca. Navedeno naj bi potrjeval tudi četrti odstavek 16. člena Uredbe, ki določa, da če imetnik odločbe o dodelitvi podpore v predpisanem roku pred potekom veljavnosti deklaracije za proizvodno napravo deklaracije ne obnovi, odločba o dodelitvi podpore preneha veljati z dnem poteka veljavnosti deklaracije za proizvodno napravo. V obravnavani zadevi pa deklaracija ni prenehala veljati, kar pomeni, da ni mogoče zavzeti stališča, da bi bilo treba izdati novo odločbo o podpori. V skladu z določili 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore se bi odločba prvostopenjskega organa morala spremeniti le v delu, ki se nanaša na upravičenca.

Tožnik meni, da je organ prve stopnje s svojim ravnanjem ne le odstopil od svoje dosedanje prakse, temveč tudi od veljavne zakonodaje, saj je brez ustrezne pravne podlage posegel v že pridobljene pravice. Tožnik bi moral biti upravičen do prejemanja podpore od naslednjega dneva, od kar je prvotna lastnica, družba B. d.d., izgubila pravico do podpore. V konkretni zadevi pa je organ prve stopnje z odločbo 18. 3. 2014 odločil, da družba B. d.d. ni upravičena do podpore in razveljavil odločbo z dne 23. 7. 2013. Nato je z izpodbijano odločbo z dne 14. 4. 2014 odločil, da je tožnik upravičen do prejemanja podpore. Zaradi vložene pritožbe pa je bil tožnik dejansko upravičen do prejemanja podpore šele od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2028. To pomeni, da tožnik ni bil prejemnik pravice do podpore od 19. 3. 2014 do 30. 6. 2014, s čimer mu je nastala škoda na mesečni ravni za najmanj 15.000,00 EUR. Pomanjkljivost izpodbijane odločbe je v tem, da ne določa, da se podpora dodeli od 18. 3. 2014 naprej.

V nadaljevanju tožnik podaja navedbe, kot jih je že podal prvotni lastnik predmetne proizvodne naprave z vložitvijo pritožbe zoper prvotno odločbo z dne 23. 7. 2013. Ta je bila izdana družbi B. d.d., zoper katero je v teku upravni spor, ki se vodi pri Upravnem sodišču, Zunanji oddelek v Celju IV U 262/2013. Prvostopni organ je namreč referenčne stroške v odločbi opredelil v skladu s spremembo Uredbe (Uradni list RS št. 90/2012), ki je po tožnikovem mnenju v nasprotju z Ustavo RS. Tožnik namreč meni, da bi v predmetnem postopku morala biti upoštevana Uredba, ki je veljala pred sprejemom omenjene spremenjene Uredbe. Ko se je prvotni lastnik proizvodne naprave odločal za investicijo v obnovljive vire energije, se je namreč zanesel na veljavno zakonodajo in podzakonske predpise. Glede na to, da je z investicijo pričel v drugi polovici leta 2012 in glede na to, da spremembe podpore predhodno niso bile objavljene, je bil prepričan, da bo elektrarna, če bo priključena na omrežje do 31. 12. 2012, prejela podporo v skladu s takrat veljavno Uredbo. Prvotni lastnik se je odločal za investicijo v obnovljive vire zgolj in izključno od predpostavki zagotovljene podpore, določene s takrat veljavno Uredbo.

V predmetni zadevi pa je organ prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločbe upošteval zadnje spremembe Uredbe. Vlada RS je namreč na podlagi 64n. člena EZ sprejela Uredbo o spremembah Uredbe, ki je bila 30. 11. 2012 objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/2012 (v nadaljevanju Uredba 90/2012). Iz členov 2, 3 in 4 te Uredbe je razvidno, da je Vlada RS znižala referenčne stroške proizvodnih naprav obnovljivih virov energije. Ta Uredba tako posega v tožnikove pričakovane pravice, zaradi česar so členi 2, 3, 4 in 6 te Uredbe v nasprotju z zakonskimi predpisi ter členi 2, 44 in 74 Ustave RS. Sprememba te Uredbe ima neposredni učinek na pravne posle, ki so bili v drugi polovici 2012 v postopku izvrševanja ter priklopljeni na omrežje do 31. 12. 2012. Zato bi morala, najmanj strokovna, če ne že splošna javnost, biti povabljena k sodelovanju pri pripravi predpisa in bi morala biti pravočasno obveščena o nameravanih spremembah predpisa. Tako pa se je predpis sprejemal v takšni tajnosti, da s spremembo očitno ni bila seznanjena niti Agencija. S tem, ko Vlada ni omogočila sodelovanja javnosti pri pripravi Uredbe 90/12 in ni določila odloženega pričetka njene veljavnosti ter ni obrazložila ukrepa znižanja podpor, je neposredno posegla v vse obstoječe pravice in pravna razmerja, ki izvirajo iz projektov, ki so se že začeli izvajati, vendar proizvodne naprave do 1. 12. 2012 še niso bile priključene na omrežje. Zaradi navedenega je Uredba 90/12 v nasprotju z zakonodajo in sicer Resolucijo, Poslovnikom Vlade, Zakonom o Vladi, Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja ter njegovim podzakonskim predpisom, torej Uredbo o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter tudi z Direktivami ES.

Tožnik meni, da je Uredba 90/2012 tudi v nasprotju z Ustavo RS. Tako nasprotuje temeljnemu ustavnemu načelu, opredeljenim v 2. členu, in sicer načelu pravne varnosti. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-24/07, v kateri je Ustavno sodišče RS smiselno navedlo, da načelo varstva zaupanja v pravo, ki sodi med načela pravne države (2. člen Ustave RS), prizadetim osebam zagotavlja, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno. Tožnik pri tem izpostavlja še elektronsko sporočilo Agencije z dne 23. 11. 2012, ki potrjuje, da je podpora na dan 23. 11. 2012 v višini 0,1807 EUR/kWh še vedno v veljavi ter da se spremembe podpore v letu 2012 ne predvidevajo. Ravnanje Vlade vsekakor pomeni arbitrarni poseg izvršilne veje oblasti v pričakovane pravice. S sprejeto Uredbo 90/2012 pa je bila kršena tudi ustavna pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, opredeljena v 44. členu Ustave RS. Ker v konkretni zadevi ni bilo omogočeno sodelovanje javnosti pri sprejemanju navedene uredbe, je bila posledično kršena določba 2. člena Ustave RS ter s tem neposredno poseženo v pravni položaj investitorjev in v tožnikove pričakovane pravice. S sprejemom navedene uredbe pa je bil kršen tudi 74. člen Ustave RS glede gospodarske pobude. Tak poseg je v nasprotju z načelom pravne države ter povsem v nasprotju z javno koristjo in vsekakor ni sorazmeren.

Tožnik sklepno povzema, da bi Agencija, če bi pri odločanju spoštovala načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP ter svoje delo opravljala v okviru ustavnih določb (120. člen in 153. člen Ustave RS), ne smela izdati odločbe s sklicevanjem na neustavno in nezakonito spremembo Uredbe. Zato meni, da je treba izpodbijano odločbo v delih, kjer se sklicuje na Uredbo 90/2012 razveljaviti ter izdati novo odločbo, ki se bo v izpodbijanih delih sklicevala na Uredbo 43/2012, saj v predmetni zadevi ni bil pravilno uporabljen materialni zakon. Tožnik predlaga, da sodišče odloči tako, da se odločba organa prve stopnje z dne 14. 4. 2014 v 1. točki izreka spremeni na način, da se za piko doda vejica in se besedilo glasi: „od razveljavitve odločbe z dne 23. 7. 2013, torej od 18. 3. 2014 dalje. Odločba z dne 14. 4. 2014 je v četrtem odstavku 2. točke nezakonita, zato naj se odpravi in se pravilno glasi: „Proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški fotovoltaričnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah 2012/M12 in velikostni razred Mala iz Priloge I Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. list RS 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, 17/10, 94/10, 43/11, 105/11, 43/12), opredeljenih za december 2012. Tožnik tudi predlaga, da sodišče odloči tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o tožnikovi vlogi za dodelitev podpore v obliki zagotovljenega odkupa proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije za obravnavano proizvodno napravo. Pri tem je sporno zlasti obdobje, od katerega je organ prve stopnje tožniku dodelil omenjeno obliko podpore. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila prvotnemu lastniku te proizvodne naprave, družbi B., d.d., na podlagi odločbe Javne Agencije RS za energijo 136-05-0208/0242/2013/0385/2013 z dne 23. 7 2013 dodeljena podpora za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore (točka 3 izreka navedene odločbe). Tožniku, kot novemu lastniku proizvodne naprave, pa je bila dodeljena podpora z izpodbijano odločbo (z dne 14. 4. 2014), s katero je odločeno, da se podpora dodeli za obdobje, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore (3. točka izreka). Tožnik temu ugovarja, saj uveljavlja, da je prikrajšan za vmesno obdobje (od marca 2014, ko je bila razveljavljena odločba, ki se je glasila na prvotnega lastnika, pa do začetka zagotavljanja podpore). Prav tako meni, da Agencija pri odločanju ne bi smela uporabiti Uredbe 90/12, saj naj bi le-ta pomenila poseg v tožnikove pričakovane pravice.

Tožnikov ugovor, da je zaradi nakupa proizvodne naprave vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te naprave, družba B. d.d., po presoji sodišča ni utemeljen. Pravico do podpore ima na podlagi zadnje alineje 2. člena Uredbe upravičenec do podpore, ki je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi OVE, ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Proizvajalec električne energije je lastnik ali najemnik proizvodne naprave oz. tisti, ki napravo uporablja. Na podlagi 1. alineje četrtega odstavka 64n. člena EZ se podpore za proizvodne naprave iz obnovljivih virov energije izvajajo kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije po ceni, ki jo določi vlada ali kot finančna pomoč za tekoče poslovanje za ostale proizvajalce. Na podlagi 64o. člena EZ o upravičenosti do podpore odloča Agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja.

Po presoji sodišča gre v primeru spremembe lastništva proizvodne naprave za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave namreč Agencija v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba (16. člen) in EZ (64n. člen). Agencija tako o vlogi novega lastnika odloča v (novem) upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave. Zato sklicevanje tožnika na odločbo, ki je bila za predmetno proizvodno napravo predhodno izdana prejšnjemu lastniku te naprave, to je družbi B. d.d. (odločba z dne 23. 7. 2013) ni utemeljeno. Gre namreč za upravni akt, ki je bil izdan družbi B. d.d. kot nosilcu pravic in obveznosti v upravnem postopku glede predmetne proizvodne naprave. Tožnik pa z nakupom predmetne naprave ne vstopa v pravice, ki jih je pridobil prejšnji lastnik te naprave, to je družba B. d.d. Po povedanem je zmotno tožnikovo stališče, da naj bi tožnik z nakupom predmetne proizvodne naprave vstopil v pravice, ki jih je pridobil prejšnji lastnik do Agencije. Zato tudi ni pravilno ravnanje drugostopenjskega organa, ki je na podlagi takšnega stališča odpravil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo ter odločil, da se podpora dodeli do vključno decembra 2028. Ne glede na zgoraj navedeno stališče drugostopenjskega organa, ki po presoji sodišča ni pravilno, sodišče pri odločanju ni posegalo v omenjeno 3. točko izreka, s katero je drugostopenjski organ določil čas, do katerega se dodeli podpora (do vključno decembra 2018). Glede na to, da je tožbo vložil tožnik v svojo korist, namreč sodišče ni odločalo v tožnikovo škodo (prepoved „reformatio in peius“, 359. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki se primerno uporablja na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker gre po povedanem v predmetnem upravnem postopku za odločanje o zahtevi tožnika in gre torej za nov upravni postopek, so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je z nakupom predmetne naprave vstopil v pravice prejšnjega lastnika. Po presoji sodišča je tožnik z nakupom navedene proizvodne naprave pridobil zgolj upravičenje, da je kot novi lastnik lahko vložil vlogo za pridobitev podpore za predmetno proizvodno napravo. Na podlagi navedene vloge pa je nato bila Agencija dolžna ugotavljati ali tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev podpore (tretji odstavek 16. člena Uredbe). Agencija je v konkretni zadevi pravilno postopala na podlagi prvega odstavka 64o. člena EZ in 18. člena Uredbe ter tožniku po izvedenem upravnem postopku, na podlagi tožnikove vloge in dokazil, s katerimi je izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje, izdala izpodbijano odločbo (z dne 14. 4. 2014) in mu dodelila zaprošeno podporo.

Glede na predhodno navedeno (gre za nov upravni postopek na podlagi vloge tožnika in izdajo nove odločbe o podpori predmetni proizvodni napravi), Agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni posegla v tožnikove pridobljene pravice. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe še ni pridobil nobenih upravičenj do podpore. Kot že povedano, je šele na podlagi prodajne pogodbe tožnik postal lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo, in z nakupom predmetne proizvodne naprave pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v predmetni zadevi kršene določbe postopka ter da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Iz navedenih razlogov tudi ni pravilno tožnikovo stališče, da bi z izpodbijano odločbo morala biti tožniku dodeljena podpora tudi za vmesno obdobje, to je za obdobje od 18. 3. 2014, ko bila razveljavljena odločba prejšnjega lastnika (družba B. d.d.) pa do dneva, ko je bila tožniku dejansko zagotovljena podpora (datum je določen v pogodbi o zagotavljanju podpore).

Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da bi Agencija pri odločanju v predmetni zadevi morala uporabiti Uredbo, ki je bila v veljavi do novembra 2012 in ne novo Uredbo, ki je začela veljati 1. 12. 2012 (Uredba 90/12). Tožnik se pri tem sklicuje na ugovore prejšnjega lastnika – družbe B. d.d., ki jih je le-ta uveljavljala v tožbi zoper odločbo z dne 23. 7. 2013, v upravnem sporu IV U 262/2013. Sodišče ugotavlja, da je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, IV U 262/2013-13 z dne 2. 9. 2014 tožba družbe B. d.d. zoper odločbo Agencije z dne 23. 7. 2013 zavrnjena. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je Agencija postopala pravilno, ko je svojo odločitev oprla na Uredbo, ki je veljala v času odločanja.

Ob zaključku, da je Agencija že prejšnjemu lastniku proizvodne naprave (družba B. d.d.) z odločbo z dne 23. 7. 2013 pravilno dodelila podporo ob upoštevanju takrat veljavne Uredbe, torej ob upoštevanju določb tudi spremenjene uredbe, ki je začela veljati 1. 12. 2012 (Uredba 90/12), so še toliko bolj neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi Agencija pri odločanju o tožnikovi vlogi, ki jo je prejela 18. 2. 2014, morala upoštevati staro Uredbo (ki je veljala do novembra 2012). Agencija je svojo odločitev pravilno oprla na Uredbo, ki je veljala v času odločanja (14. 4. 2014), kar je v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednji v prvem odstavku določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Po presoji sodišča se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati, da naj bi bilo z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi Uredbe, veljavne v času odločanja, poseženo v njegove pričakovane pravice. O pričakovanih pravicah je namreč mogoče govoriti takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan pridobitni položaj. Da za take zavarovane tožnikove pravice v obravnavani zadev ne gre, izhaja že iz dejstva, da je bila že prejšnjemu lastniku obravnavane proizvodne naprave izdana odločba o dodelitvi podpore na podlagi spremenjene Uredbe (Uredba 90/12). Zato je še toliko manj razumljivo tožnikovo sklicevanje na njegove pričakovane pravice, saj po drugi strani sam zatrjuje, da naj bi vstopil v položaj prejšnjega lastnika proizvodne naprave.

Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, saj Ustava RS ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-24/07, točka 49. Iz slednje izhaja, da načelo varstva zaupanja v pravo varuje tudi občine kot javnopravne subjekte in mora biti spoštovano tudi pri spreminjanju predpisov, ki se nanašajo na njihovo financiranje. Tožnik ni javnopravni subjekt, zato njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Zgolj nestrinjanje z višino podpore, določene na podlagi Uredbe 90/12, pa tudi ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v tožnikov pravni položaj, ob tem, da tožnik pred tem sploh še ni pridobil nobene pravice.

Neutemeljeni so prav tako tožnikovi očitki o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Podpora namreč nima pridobitnega značaja, temveč je njen namen vzpodbujati pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov kljub višjim stroškom. Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da javnost ni bila vključena v pripravo predloga sprememb Uredbe. Noben zakon namreč ne predvideva neposrednega sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi vlada po pooblastilu iz zakonske norme podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa (prvi odstavek 21. člena Zakona o vladi RS, v nadaljevanju ZVRS). Sodišče zavrača kot neutemeljene in pavšalne tudi ostale tožnikove ugovore, da je Uredba 90/12 v nasprotju z zakoni in predpisi, saj tožnik navedenega ni izkazal. Glede na navedeno je odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.