Jedro

Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabna.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Upravne enote Lendava št. 214-374/2023-6222-14 z dne 22. 9. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota Lendava je z odločbo št. 214-374/2023-6222-14 z dne 22. 9. 2023 odločila, da se zavrne vloga tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), in da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 22. 12. 2022 pri Upravni enoti Maribor1 vložil vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, skupaj s prilogami. Upravni organ je po vpogledu v schengenski informacijski sistem ugotovil, da ima tožnik razpisan ukrep zavrnitve vstopa in prepoved prebivanja na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, ki se mu izteče 17. 11. 2024. O ugotovitvi, da obstaja zadržek za izdajo dovoljenja za prebivanje, je upravni organ seznanil tožnika in mu dal možnost, da se v 5 dneh od prejema dopisa izjavi o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe. Tožnik se na dopis ni odzval. Ker je upravni organ ugotovil, da je podan razlog za zavrnitev podaljšanja prebivanja iz 3. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), je tožnikovo vlogo zavrnil.

Tožbene navedbe

3.Zoper navedeno odločbo je tožnikov delodajalec, družba A., d.o.o., v danem zakonskem roku vložil tožbo in nato tudi dopolnitev le-te, v kateri pojasnjuje, da je prišlo do nejasnosti in zamikov pri prejemanju in dopolnitvah vloge. Preko nemškega urada za tujce oziroma organa, ki je zabeležil prepoved, so namreč izvedeli, da prepoved v evidenci velja samo za območje Nemčije, ni pa potrebe, da bi se tožniku oviralo bivanje in delo tudi v drugih državah članicah.

4.Dne 23. 5. 2024 je bila sodišču posredovana dopolnitev tožbe oziroma pripravljalna vloga, v kateri je na strani tožeče stranke prišlo do spremembe aktivne legitimacije, in sicer je kot tožnik naveden B. B., ki je podal vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in je tako bil stranka v upravnem postopku (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Njegov delodajalec, t. j. družba A., d.o.o., pa ima po dopolnitvi tožbe status stranke z interesom. Glede na to, da tako tožnik kot tudi njegov delodajalec v predmetni zadevi zasledujeta enak interes, to je izpodbijanje odločbe o zavrnitvi tožnikove vloge za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, tožba pa v trenutku spremembe tožeče stranke še ni bila vročena v odgovor toženi stranki2, ki spremembi aktivne legitimacije tudi ni nasprotovala, je sodišče ob smiselni uporabi 191. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 subjektivno spremembo tožbe oziroma spremembo aktivne legitimacije dopustilo.

5.V dopolnitvi tožbe z dne 23. 5. 2024 tožnik dodatno navaja, da so dejstva, da tožniku ni določena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji postopka, vendar pa v tem času ni razpolagal z dokazilom - e-sporočilom, ki izkazuje pomotni vpis v evidenco na strani nemških organov. Meni tudi, da tožena stranka ni zadostno raziskala dejstva o tem, ali mu je res onemogočen vstop v Republiko Slovenijo, saj bi morala o tem opraviti poizvedbe tudi pri organu v Nemčiji, ki je izdal ukrep prepovedi vstopa. Tožena stranka bi se namreč morala skladno z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavzemati za spoštovanje načela materialne resnice. Prav tako je podana kršitev upravnega postopka, saj tožena stranka ni razpisala ustne obravnave, ki bi bila glede na naravo upravne stvari vsekakor koristna za razjasnitev zadeve.

6.Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče izvedene ponujene dokaze, tožbi ugodi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe tožene stranke

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila v trenutku odločanja upravnega organa o zadevi v evidenci FIO zabeležena prepoved vstopa in bivanja na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Zabeležba je bila preverjena in potrjena s strani Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije. Dodatno še pojasnjuje, da stranka v postopku ni aktivno sodelovala. Kot je razvidno iz dokumentacije, tožnik pošte na naslovu, kjer je imel prijavljeno prebivališče, ni dvigoval. Hkrati je bilo s strani Policijske postaje (PP) Rače potrjeno, da se je tožnik leta 2021 z naslova odselil neznano kam, vlogi pa tudi ni bilo priloženo nobeno pooblastilo. Vsa pisanja in kontaktiranja s strani g. C. C. (t. j. predstavnika tožnikovega delodajalca) pa so bila poslana in izvedena po datumu izdaje in vročitve odločbe stranki preko oglasne deske.

Odločitev brez glavne obravnave

8.Sodišče je skladno s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-13 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (kot je sodišče že pojasnilo, tožnik in njegov delodajalec A., d.o.o. kot stranka z interesom v predmetni zadevi zasledujeta enak interes).

Prednostna obravnava zadeve

9.Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 23. 5. 2024 zaprosil za prednostno obravnavo zadeve, saj mu v vmesnem času do izdaje odločbe nastaja premoženjska škoda, ki se kaže v tem, da zaradi nepodaljšanja delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ne more opravljati pridobitnega dela in s tem pridobivati sredstev za preživljanje. Glede na vrsto, naravo in pomen zadeve je tako sodišče na podlagi drugega odstavka 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS) zadevo obravnavalo prednostno.

Sodna presoja

10.Tožba je utemeljena.

11.Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).4

12.V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je bil zaradi dela na črno v Nemčiji za tožnika v schengenskem informacijskem sistemu (SIS) zabeležen ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi bivanja na podlagi odločbe nemškega pristojnega organa z dne 10. 11. 2022, ki velja do 17. 11. 2024.

13.Delovanje in uporaba Schengenskega informacijskega sistema (SIS) sta na ravni Evropske unije urejena z Uredbo (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 (v nadaljevanju: Uredba). V 27. členu Uredbe je določeno, da se v primeru, kadar namerava država članica odobriti ali podaljšati dovoljenje za prebivanje ali vizum za dolgoročno prebivanje državljanu tretje države, za katerega je druga država članica vnesla razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, zadevni državi članici prek izmenjave dopolnilnih informacij posvetujeta v skladu z naslednjimi pravili:

-(a) država članica odobritve se z državo članico izdajateljico posvetuje pred odobritvijo ali podaljšanjem dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno prebivanje;

-(b) država članica izdajateljica na zaprosilo za posvetovanje odgovori v 10 koledarskih dneh;

-(c) če v roku iz točke (b) ni odgovora, se šteje, da država članica izdajateljica ne nasprotuje odobritvi ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno prebivanje;

-(d) država članica odobritve pri odločanju upošteva razloge za odločitev države članice izdajateljice in v skladu z nacionalnim pravom preuči, ali bi prisotnost zadevnega državljana tretje države na ozemlju držav članic lahko predstavljala grožnjo javnemu redu ali javni varnosti;

-(e) država članica odobritve obvesti državo članico izdajateljico o svoji odločitvi in

-(f) kadar država članica odobritve obvesti državo članico izdajateljico, da namerava odobriti ali podaljšati dovoljenje za prebivanje ali vizum za dolgoročno prebivanje, ali da se je tako odločila, država članica izdajateljica izbriše razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja. Dokončno odločitev o tem, ali se državljanu tretje države odobri dovoljenje za prebivanje ali vizum za dolgoročno prebivanje, sprejme država članica odobritve.

14.Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi upravni organ v konkretnem primeru (celovito) izvedel t. i. posvetovalni postopek, kot je predpisan v 27. členu Uredbe. Upravni organ je sicer preko Generalne policije uprave, Uprave kriminalistične policije, pridobil podatke o razlogih za izdajo odločbe, ki jih je dne 26. 7. 2023 posredoval Urad SIRENE Nemčija, vendar pa z navedeno poizvedbo ni bilo ugotovljeno, ali država članica izdajateljica nasprotuje odobritvi ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno prebivanje v Sloveniji oziroma ali je bila o tem postopku sploh ustrezno seznanjena. Navedena okoliščina ne izhaja tudi iz nobene druge listine upravnega spisa. Upravni organ je nato tožniku zgolj navidezno dal pravico do izjave s tem, ko mu je poziv poslal na naslov, na katerem slednji v trenutku vročanja dejansko ni prebival, o čemer se je tožena stranka dodatno prepričala s poizvedbo pri PP Rače, kot je pojasnila v odgovoru na tožbo. Na tem mestu sodišče pripominja, da je bilo na podlagi podatkov spisa sicer očitno, da ima tožnik delodajalca v Republiki Sloveniji in bi mu lahko torej tožena stranka vročala pisanje tudi preko delodajalca, kot določa prvi odstavek 85. člena ZUP. Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku pa je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava, kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe, ki je v RS neposredno uporabna. Izpodbijana odločitev takšne celotne obrazložitve (glede postopka posvetovanja, rezultatov tega posvetovanja in upravne presoje v luči določb nacionalnega prava in prava EU) ne vsebuje in je zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15.Tožena stranka je tako vodila postopek v nasprotju z določbo 27. člena Uredbe in s tem bistveno kršila pravila postopka, svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložila, vse to pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, posledično pa je dejansko stanje v tem delu tudi ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

16.V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izvesti posvetovalni postopek z državo članico odobritve - Nemčijo po 27. členu Uredbe oziroma posebni ugotovitveni postopek v skladu s 145. členom ZUP in po potrebi razpisati ustno obravnavo za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. V vsakem primeru pa je treba dati vsem strankam možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

17.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) je tožnika v postopku upravnega spora zastopala pooblaščena odvetnica, zato je upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV (odvetnica je namreč zavezanka za DDV) znaša 347,70 EUR.

18.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ).5

19.Sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.

-------------------------------

1S prerazporeditvijo zadev je bila vloga nato odstopljena v pristojno odločanje Upravni enoti Lendava.

2Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1739/2023 z dne 27. 11. 2023.

3Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.

4Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7.

5Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 55, 55/1, 55/1-3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.