Jedro

S pogodbo sta stranki dogovorili obročno odplačilo toženčeve obveznosti do tožnika, torej plačilo obveznosti v 48 enakih delih. Za zastaranje takih terjatev je s 371 čl. ZOR predpisan splošni 5 letni zastaralni rok, kajti za take obveznosti zakon ne predpisuje drugačnega zastaralnega roka. Za vsakega od teh delov tožnikove terjatve začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Ne gre za občasne terjatve, kajti stranki sta s pogodbo samo obveznost razdelili na 48 delov. Iztoževana terjatev tudi niso anuitete, saj morajo biti le-te v naprej določene, zneskovno enake in zajemati morajo glavnico ter obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek v 1. točki ugotovljene terjatve zniža na 27.513,36 EUR, tretja točka pa pravilno glasi: „3. Po medsebojnem pobotanju zgoraj ugotovljenih terjatev je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 24.881,50 EUR ter zakonske zamudne obresti: - od zneska 5,962.602,66 SIT od 3.3.2005 do 31.12.2006 (v protivrednosti evro), - od zneska 24.881,50 EUR pa od 1.1.2007 dalje do plačila oziroma do prenehanja obveznosti (ko obresti dosežejo glavnico).“ V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 28.098,47 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.3.2005 dalje, obstoj toženčeve terjatve v višini 2.631,86 € in po medsebojnem pobotanju tožencu naložilo obveznost, da tožniku plača 25.446,61 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.3.2005 dalje. Toženi stranki je naložena obveznost plačila 1.739,17 € pravdnih stroškov. Postopek zaradi plačila 2.375,65 € je zaradi delnega umika tožbe ustavljen.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje, podrejeno pa spremembo sodbe, Vztraja pri trditvi, da podpis na posojilni pogodbi z dne 3.3.2001 ni tožencev. Meni, da izvedenka ponareditve podpisa ni nedvoumno izključila, zato bi na osnovi izvedenskega mnenja sodišče moralo zaključiti, da je podpis ponarejen. Izvedenki očita, da je uporabljala material, ki ga je pridobila sama od tožeče stranke, da pri preiskavi ni uporabila UV in IR svetilke in zato njenim izsledkom odreka dokazno vrednost. Izvedenki očita, da je pri zaslišanju vztrajala pri svojih stališčih iz pisnega mnenja. Zveza črk »bni« se pojavlja v primerjalnem gradivu, ki ga je izvedenka pribavila sama, v ostalem primerjalnem gradivu pa samo enkrat, pa jo je izvedenka karakterizirala kot značilnost. Neprepričljivost pripisuje izvedenki tudi pri prepoznavi črke »i«. Vztraja pri ugovoru zastaranja in sicer glede terjatev po prvi posojilni pogodbi v celoti, po drugi pa so zastarane terjatve vseh anuitet, zapadlih pred 12.4.2003, torej več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Zatrjuje dogovor med strankama, na podlagi katerega je dolg tožne stranke v celoti prenehal. Opozarja na nelogičnost, da je tožnik opremo lokala prodal za 3 mio SIT, čeprav je bilo tri leta prej (konec leta 1998) v lokal vloženih 330.430,00 DEM. Meni, da je pobotni ugovor glede opreme zadosti specificiran. Dokaz z izvedencem je neupravičeno zavrnjen, kajti predlagan je bil zaradi ugotovitve vrednosti opreme, zaradi ugotovitve, ali je toženec po realni ceni prodal opremo in če je ni; koliko je toženec zaradi slabe prodaje oškodovan ter zato, da se ugotovi, ali je sploh prišlo do prodaje po zatrjevanih cenah. Meni, da je določilo o zavarovanju veljavno, kajti dodatna overjena in v obliki notarskega zapisa sestavljena listina ni pogoj za veljavnost zavarovanja. Toženčeva obveznost je prenehala tudi na tej podlagi - torej s prepustitvijo toženčevega 40 % vložka tožniku. S tem, ko je tožnik prodajal opremo, je razpolagal s toženčevim deležem.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi izvedlo pravilne zaključke, z izjemo tistih, ki bodo omenjeni v nadaljevanju te sodbe. Za odločitev je uporabilo ustrezno materialno pravno podlago. Razmerje, ki sta ga pogodbenika po obračunu preoblikovala v posojilno razmerje, ima izvor v regresu družbenika, ki je poravnal strošek družbe oz. obveznosti do tretjih, s katerimi je v poslovnem prometu nastopal v svojem imenu, vendar za račun družbe. Gre za prispevek, ki ga je tožnik namesto toženca moral vložiti za ohranitev družbe, ustanovljene zaradi uresničitve osebnih interesov družbenikov.

V teku postopka na prvi stopnji tožena stranka ugotovitvam izvedenskega mnenja ni nasprotovala, v pritožbi pa izvedenki odreka prepričljivost zaradi pojasnil, ki jih je izvedenka podala na podlagi ustno zastavljenih vprašanj. Izvedenka je pri ustnem podajanju mnenja vztrajala pri svojih stališčih iz pisnega mnenja in logično pojasnila svoja stališča, ki so v njenem pisnem izdelku tudi slikovno prikazana. Tudi pritožbenemu sodišču se ne pojavlja dvom v izvedenkino strokovnost in metode dela, zato soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tudi izvedensko mnenje potrjuje, da na posojilni pogodbi z dne 3.3.2001 je toženčev podpis. Ker je izvedensko mnenje ustrezno argumentirano, ni mogoče slediti toženi stranki, da bi izvedenka pri delu morala uporabiti dodatne pripomočke. Primerjalno gradivo, ki ga je izvedenka zbrala sama (potrdilo z dne 6.8.1997), je bilo tožencu posredovano res šele skupaj z izvedenskim mnenjem, vendar pa pred ustnim podajanjem mnenja, zato toženec ni bil prikrajšan niti za možnost izjaviti se o tem gradivu niti za sodelovanje v postopku strokovne obdelave tega gradiva.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da izterjevana terjatev niti delno ni zastarana. S pogodbo z dne 3.3.2001 sta stranki dogovorili obročno odplačilo toženčeve obveznosti do tožnika. S to pogodbo sta stranki torej dogovorili plačilo obveznosti v 48 enakih delih. Za zastaranje takih terjatev je s 371 čl. ZOR, ki se uporablja na osnovi 1060 čl. Obligacijskega zakonika, predpisan splošni 5 letni zastaralni rok, kajti za take obveznosti zakon ne predpisuje drugačnega zastaralnega roka. Ne gre za občasne terjatve, za katere je v 1. odstavku 372. čl. ZOR predpisan 3 letni zastaralni rok, kajti stranki sta s pogodbo samo obveznost razdelili na 48 delov. Iztoževana terjatev tudi niso anuitete, za katere je z 2. odstavkom 372. čl. ZOR predpisan 3 letni zastaralni rok. Anuitete morajo biti namreč v naprej določene, zneskovno enake in zajemati morajo glavnico ter obresti. Za vsakega od teh delov tožnikove terjatve začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 361. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Prvi del - obrok v višini 1.145,83 DEM (po tečaju 1,9583DEM/€ znaša 585,11 € )je zapadel 26.3,2001, zato se je do vložitve tožbe (12.4.2006) splošni petletni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR že iztekel. Drugi del - obrok je zapadel v plačilo 2.5.2001, zato se do vložitve tožbe (12.4.2006) zanj splošni petletni zastaralni rok še ni iztekel. To velja tudi za vseh 46 kasneje zapadlih obrokov oz. terjatev iz pogodbe z dne 3.3.2001. Obresti tožeča stranka uveljavlja šele od zapadlosti zadnjega od obrokov (od 2.3.2005 dalje), torej za obdobje manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Glede terjatve iz pogodbe z dne 28.2.2001 je postopek ustavljen. Ker je prvi od iztoževanih obrokov v višini 585,11 € (1.145,83 DEM) zastaran, je v tem obsegu treba zmanjšati v 1. točki izreka sodbe ugotovljeno terjatev in v enakem obsegu spremeniti dajatveni del - 3. točko sodbe.

Kljub pozivu toženec pobotnega ugovora ni dopolnil s trditvami o dejanski podlagi svoje terjatve, ki naj bi jo Imel do tožnika. Iz toženčevih navedb ni jasno niti to, za kakšno odškodninsko odgovornost tožnika naj bi šlo - pogodbeno (ali naj bi tožnik prekršil kakšno obveznost iz pogodbenega razmerja, v katerem sta bila s tožencem) ali nepogodbeno - deliktno odškodninsko obveznost. Trditev, da je tožnik prepoceni prodajal družbenikoma solastno premoženje, kar bi kazalo na zatrjevanje tožnikove deliktne odgovornosti, je toženec podal šele v pritožbi. Dokazni predlog s cenitvijo po izvedencu gradbene ali finančne stroke ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Toženec ni zatrjeval elementov, ki morajo biti podani za obstoj odškodninske odgovornosti, zato s sklicevanjem na tožnikovo odškodninsko odgovornost ne more uspeti.

Prvostopno sodišče pa je sledilo tožencu, da je bil tožnik obogaten, ker je prodal solastno opremo, tožencu pa ni izplačal vrednosti njegovega solastninskega deleža na odsvojeni opremi (2. odstavek 221 čl. ZOR). Tožnik je bil prepričljiv, da je za vgrajeno in nekaj druge opreme (prezračevanje, inštalacije, 3 šanki) od S. J. dobil 3 mio SIT. Toženec o tem poslu ne ve ničesar, pri dokaznem predlogu z zaslišanjem S. J., ki bi ovrgel ali potrdil tožnikovo izpoved, pa tožena stranka ni vztrajala. Cenitev vlaganj ni primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali je tožnik opremo prodal ali ne in koliko je za prodano opremo dobil. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec upravičen do 40 % kupnine, saj je bil tak njegov delež na odsvojeni opremi. Ker je tožnik pobotal svojo terjatev iz posojilne pogodbe z dne 28.2.2001 s to toženčevo terjatvijo do njega (do višine manjše od njiju - 569.301- SIT), je sodišče pravilno ugotovilo, da obstoji še toženčeva terjatev do tožnika v višini 630.699 SIT oz. 2.631,86 €.

Obstoj po toženi stranki zatrjevanega dogovora - da tožnik proda skupni lokal, zaradi česar bi toženčeva obveznost do tožnika ugasnila - ni dokazan. Tega dogovora ne potrjuje nobeden od dokazov, celo toženčevo zaslišanje ne. Zato sodišču ni mogoče očitati, da se do te trditve ni opredeljevalo. Sodišče se je dolžno opredeliti do bistvenih trditev. Svoj pobotni ugovor je toženec prvenstveno utemeljeval s tožnikovo prodajo in prehodom toženčevega premoženja na tožnika brez pravnega temelja. S takim ugovorom je po temelju uspel v celoti.

Ker sodišče pri odločanju strokovne pomoči ni potrebovalo, je predlog za izdelavo izvedenskih mnenj finančne in gradbene stroke utemeljeno zavrnilo.

Pritrditi pa je pritožbi, da je določilo o zavarovanju (4. člen pogodbe z dne 3.3.2001) veljavno, kajti overitev listine ali notarski zapis listine, ki tako določilo vsebuje, ni pogoj za veljavnost tega določila. Je pa prvostopno sodišče pravilno ugotovilo vsebino tega določila in sicer, da je vsebina tega določila zavarovanje tožnikove terjatve. Tožnikova stvar je, ali se zavarovanja posluži ali ne. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da tožnik tega ni storil; prav tako ni v tej smeri ničesar ukrenil toženec, od katerega pogodbeno določilo terja aktivnost. Iz dejstva, da je tožnik prodal del opreme, ni mogoče sklepati, da je uveljavil s 4. čl. pogodbe predvideno zavarovanje. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za prodajo dela premoženja družbe - vgrajeni del opreme oz. z lokalom tesneje povezano opremo (prezračevanje, inštalacije, tri sanke) - dejstvo, da so bili najeti prostori oddani drugemu. Najemna pogodba za lokal tožniku ni bila podaljšana, dejavnost se ni več izvajala, poslovne prostore je zasedel drug najemnik. Prodajo je izvedel tožnik, ki je tudi sicer upravljal z lokalom oz. družbinim premoženjem in je bil poslovodstvo dolžan vršiti z enako skrbnostjo kot s svojimi lastnimi posli. Iz tega sledi, da je tožnik z delom (solastne) opreme razpolagal v sklopu upravljanja z družbinim premoženjem in ne, da je uveljavil zavarovanje. Tožnikov delež predstavlja več kot opremo - gre za trajno oz. dolgoročno razmerje, za sklop pravic in obveznosti iz poslovanja zaradi uresničitve dogovorjenih ciljev (pridobivanja dobička). Zaradi prenehanja obratovanja lokala toženčev delež na pravicah in obveznostih ni imel več tiste vrednosti kot v času zavarovanja, zato ni nenavadno, da tožnik ni izkoristil dogovorjenega zavarovanja.

Toženec ne zatrjuje, da je tožnik s prodajo protipravno posegel v njegove pravice in obveznosti iz njunega družbenega razmerja; niti, da je bila kršena njegova pravica do obveščenosti; niti, da je bil izključen iz družbe, zaradi česar bi bil upravičen do povračila vrednosti njegovega deleža; niti, da je bil s prenehanjem poslovanja lokala dosežen namen družbe, kar je razlog za njeno prenehanje. Brez podlage toženec (eden od družbenikov) ne more od tožnika (drugega družbenika) zahtevati vrnitev v družbo vloženega denarnega zneska. Toženec ni navedel niti izkazal dejanske podlage za zahtevo, da mu tožnik izplačila celoten znesek, ki ga je vložil v lokal, čeprav je bil v okviru materialno procesnega vodstva pozvan, da to stori.

Upoštevajoč, da uspeh posamezne stranke v postopku po spremembi tožbe ni bistveno spremenjen, stroškovnega dela prvostopne sodbe ni treba korigirati oz. na novo odločati o stroških, ki so strankama nastali v postopku na prvi stopnji. Glede pritožbenih stroškov pa je odločeno, da stranki nosita vsak svoje, ker je toženčev uspeh s pritožbo le 2,3 %, torej zanemarljiv, odgovor tožeče stranke na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve (2. točka 165. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. list RS Št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS š t 45/08).