Jedro

Razlog za prenehanje dovolitve zadrževanja iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 se nanaša le na primer, ko je bila tujcu naložena predložitev dokumentov zaradi suma, da se bo poskusil izogniti odstranitvi iz države.

Sodišče se ne strinja s stališčem, da je glede na določilo 74. člena ZTuj-2 možno izdati posebno odločbo in stranko napotiti na upravni spor v roku 8 dneh le v primeru, ko gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva oziroma Poročevalca DZ, kjer je obrazložena sprememba 74. člena ZTuj-2, je izdaja individualnega pravnega akta z možnostjo pravnega sredstva predvidena za vsa prenehanja dovolitve zadrževanja. Iz tega se da sklepati, da se posebna odločba izda v primerih iz vseh alinej prvega odstavka 74. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se 2. točka izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Ljubljana, št. 021-5/2014/30 (3E23-04) z dne 1. 8. 2014 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano 2. točko izreka odločbe odločila, da tožnikom takoj preneha dovolitev zadrževanja. Zadrževanje jim je bilo dovoljeno z delno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Ljubljana št. 021-5/2014/15 (3E23-04) z dne 24. 4. 2014. V tej delni odločbi je bilo v 7. točki izreka navedeno, da morajo tožniki na podlagi 7. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, zato morajo veljavne potne listine pridobiti pri pristojnih organih njihove države do 1. 7. 2014. V obrazložitvi delne odločbe je bilo s tem v zvezi navedeno, da imajo dokumenti tožnikov potečeno veljavnost in da morajo tožniki pridobiti veljavne biometrične potne listine, ki so na podlagi 7. člena ZTuj-2 pogoj za bivanje v Republiki Sloveniji, in je zato tožena stranka odločila, da morajo pri predstavništvu svoje države pridobiti veljavne potne listine, in sicer do 1. 7. 2014, najkasneje do tega dne pa jih morajo tudi predložiti na vpogled pri toženi stranki. Tožena stranka se sklicuje tudi na prvi odstavek 90. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da mora tujec pristojnemu organu omogočati dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembne za postopek, ter se odzivati vabilom pristojnih organov.

V zvezi z izpodbijano 2. točko izreka odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa je v obrazložitvi navedeno, da tožniki niso pridobili veljavnih potnih listov niti jih niso poskušali pridobiti. Iz navedenega razloga jim dovolitev zadrževanja preneha takoj. O pravnih posledicah nespoštovanja navedenih izrekov iz delne odločbe so bili tožniki opozorjeni, saj so bili seznanjeni z določbo 74. člena ZTuj-2. Seznanjeni so bili tudi z določbo 73. člena Ztuj-2, ki določa, da v primeru obstoja razlogov za sum, da se bo tujec odstranitvi iz države poskusil izogniti, se mu lahko naloži obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obvezno zadrževanje na določenem mestu.

Tožniki v tožbi opozarjajo na to, da je bila 2. točka izreka odločbe sprejeta na podlagi 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2, ki določa, da dovolitev zadrževanja preneha, če tujec ne upošteva obveznosti iz šestega odstavka prejšnjega člena, šesti odstavek 73. člena ZTuj-2 pa določa, da se v primeru obstoja razlogov za sum, da se bo tujec odstranitvi z države poskusil izogniti, tujcu lahko naloži obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obvezno zadrževanje na določenem mestu. Po mnenju tožnikov je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, saj tožnikom v delni odločbi ni bila naložena nobena od citiranih obveznosti iz šestega odstavka 73. člena ZTuj-2, zato teh obveznosti tudi niso mogli prekršiti. V delni odločbi so bile tožnikom naložene obveznosti na podlagi 7. in 4. člena ZTuj-2 in ne iz razlogov po šestem odstavku 73. člena ZTuj-2 , to je zaradi ukrepov zaradi nevarnosti izogibanja odstranitve iz države. Določilo 7. člena ZTuj-2 pa je povsem splošno in določa, da mora tujec za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno. Novih potnih listin si tožniki ne morejo pridobiti, ker se kot zavrnjeni prosilci za azil bojijo vsakega stika z oblastmi svoje matične države. Razen tega tožniki še opozarjajo, da drugi odstavek 74. člena ZTuj-2 določa, da se po prenehanju razlogov za dovolitev zadrževanja izda odločba, da pritožba zoper odločbo ni dovoljena, je pa dovoljen upravni spor in je izpodbijana 2. točka izreka odločbe tudi v neskladju s to določbo, saj ne gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Tožniki predlagajo odpravo izpodbijane odločbe. Hkrati predlagajo tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe, ker z izvršitvijo odločbe petčlanske družina ostane brez sredstev za stanovanje in prehrano.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi izpodbijana 2. točka izreka odločbe temelji na 74. členu ZTuj-2, ki v zvezi s konkretnim primerom v 4. alineji prvega odstavka tega člena določa, da dovolitev zadrževanja preneha, če tujec ne upošteva obveznosti iz šestega odstavka prejšnjega člena. Šesti odstavek 73. člena ZTuj-2 pa določa, da obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni. V primeru obstoja razlogov sum, da se bo tujec odstranitvi iz države poskusil izogniti, se mu lahko naloži obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obvezno zadrževanje na določenem mestu. Sodišče ugotavlja, da iz delne odločbe izhaja, da tožnikom ni bila naložena predložitev dokumentov iz razlogov, ker bi se poskusili izogniti odstranitvi. Kot je razvidno iz delne odločbe, se namreč tožena stranka sklicuje na 7. člen Zakona o tujcih (7. točka izreka delne odločbe), le-ta pa določa, da mora tujec za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno. V delni odločbi je sicer tožena stranka tožnike zgolj seznanila s celotno vsebino 74. člena ZTuj-2 kot tudi z vsebino tedanjega petega odstavka 73. člena ZTuj-2 (sedaj šestega odstavka citiranega člena). Ni pa navedla, da jim je iz tega razloga, ker naj bi se poskušali izogniti odstranitvi iz države, naložila, da morajo pridobiti potne listine. Tožena stranka v tej odločbi zgolj povzema vsebino teh členov. Kot razlog za predložitev potnih listin pa je navedla 7. člen ZTuj-2. V obrazložitvi delne odločbe se sklicuje še na prvi odstavek 90. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da mora tujec omogočati pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek ter se odzivati vabilom pristojnih organov. Ker se torej razlog za prenehanje dovolitve zadrževanja iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 izrecno nanaša le na primer, ko je bila tujcu naložena predložitev dokumentov zaradi suma, da se bo poskusil izogniti odstranitvi iz države, pri tožnikih pa ni razvidno, da bi šlo za ta razlog, po mnenju sodišča ni bilo zakonite podlage za sprejem 2. točke izreka izpodbijane odločbe in je iz tega razloga sodišče navedeno točko izreka odločbe odpravilo in zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje, ker ni podlage za sprejem take odločitve o prenehanju dovolitve zadrževanja. Pri tem pa sodišče še ugotavlja, da glede na vsebino delne odločbe dovolitev zadrževanja sicer poteče 25. 8. 2014. Sodišče pa se ne strinja z navedbo tožnikov, da je glede na določilo 74. člena možno posebno odločbo izdati in napotiti na upravni spor v roku 8 dneh le v primeru, ko gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Iz besedila citiranega člena bi se sicer res dalo tako sklepati, saj je v prvem odstavku 74. člena, kjer je navedeno, kdaj preneha dovolitev zadrževanja, prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja le eden od primerov, ko dovolitev zadrževanja preneha, in drugi odstavek 74. člena določa, da se odločba izda in da je zoper njo neposredno možen upravni spor, če gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja, iz česar bi se dalo sklepati, da se drugi odstavek 74. člena Ztuj-2 nanaša le na prvo alinejo prvega odstavka 74. člena ZTuj-2, ne pa tudi na vse ostale alineje. Vendar pa je bil namen zakona drugačen. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva oziroma Poročevalca, kjer je obrazložena sprememba 74. člena Ztuj-2, je izdaja individualnega pravnega akta predvidena za vsa prenehanja dovolitve zadrževanja z možnostjo pravnega sredstva (to pomeni ne samo za tista prenehanja dovolitve zadrževanja, kjer prenehajo razlogi za dovolitev zadrževanja). Iz tega se da sklepati, da se posebna odločba izda pri vseh alinejah prvega odstavka 74. člena ZTuj-2. Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbe materialnega prava, ki se nanašajo na to, kdaj preneha dovolitev zadrževanja in je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo v izpodbijanem delu odpravilo.

K točki II izreka: Ker je sodišče odločbo odpravilo in je ta del izreka postal z izdajo te sodbe že pravnomočen, je moralo sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker niso več podane procesne predpostavke zanjo, saj z odpravo dela odločbe akta, ki bi se ga lahko zadržalo, ni več, ker je odpravljen.