Jedro

Če je škoda povzročena delavcu pri delu ali v zvezi z delom, odškodninsko svojemu delavcu odgovarja delodajalec, ne pa delavec, ki je (oziroma naj bi) škodo povzročil.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I. izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2012 do plačila, - točka III. izreka (izrek o stroških postopka) pa se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 344,65 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka II. izreka) potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 339,09 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. V točki I. izreka je tožencu naložilo v plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2012 do plačila; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo v točki II. izreka. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžna v znesku 100,00 EUR povrniti toženi stranki tožeča (točka III. izreka). Presodilo je, da je toženec kršil tožnikove osebnostne pravice do dobrega imena in časti ter osebnega dostojanstva, ker pa je konfliktne situacije v veliki meri povzročil tožnik, je 40 % soodgovoren.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev o 40 % soprispevku. Med drugim navaja, da protipravno ravnanje toženca izvira iz večletnega razmerja, do kršitev je prihajalo kontinuirano. Do zaključkov je sodišče prišlo na podlagi pričanj le dela kolektiva, v katerem je prišlo do kršitev. Tako kot tekom postopka na prvi stopnji pojasnjuje, da je do sporov prihajalo, ker je toženec neustrezno reagiral na opozarjanja glede prostorske problematike šole in v zvezi z izdajo CD-ja ob 60-letnice glasbene šole. Edini soprispevek tožnika je v tem, da je vztrajal v delovnem razmerju in ni dal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se je upiral šikaniranju. Sodišče je izjave in dogodke presodilo diametralno nasprotno v spis vloženim listinskim dokazom, ko je pripisalo 40 % soprispevek tožnika k nastanku škode. V zvezi z višino dosojene odškodnine pa se sklicuje na odločbe Delovnega in socialnega sodišča (Pdp 831/2011, Pdp 479/2012).

4. Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe. Obširno obrazlaga zakaj meni, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na dokaze, ki jih je tožnik pridobil s tajnim zvočnim snemanjem sestankov. Med drugim navaja, da je tožnik sistematično izzival in žalil sodelavce v G, zato je lahko pričakoval ustrezen odgovor na ravni, kakršno je predhodno sam vzpostavil. Vse dogajanje je plod tožnikovega izzivanja in žaljenja sodelavcev. Če tožnik ne bi nenehoma izpostavljal svojih namišljenih težav v zvezi z izdajo CD-ja in prostori za tolkalni oddelek, verjetno do spora sploh ne bi prišlo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene. Predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

7. Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je odločitev o odškodninski odgovornosti toženca materialnopravno zmotna. Toženec namreč ni pasivno legitimiran.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in zgoraj povzetih delov pritožb obeh pravdnih strank je razvidno, da gre v tej pravdi za problematiko odnosov v kolektivu G.. Tožnik trdi in dokazuje, da je do konfliktnih situacij prihajalo, ker toženec ni resno in zavzeto pristopil k reševanju prostorske stiske oddelka tolkal, in da je neupravičeno zadržal posneti CD, ko pa ga je na to opozoril, se je odzval negativno in ga začel sistematično žaliti pred sodelavci in starši, z namenom diskreditirati ga. Na podlagi istega dejanskega stanja je vložil tudi tožbo za plačilo odškodnine zoper delodajalca na Delovnem in socialnem sodišču. Tožena stranka je, ko je podala ugovor stvarne nepristojnosti rednega sodišča, navajala, da je po tožbenih trditvah škodo povzročil toženec kot zakoniti zastopnik tožnikovega delodajalca, vsi domnevni dogodki naj bi se zgodili v okviru izpolnjevanja delovnih obveznosti tožnika, vse se je dogajalo v okviru šole, nikoli izven šolskih prostorov ali izven službenih srečanj pravdnih strank.

9. Iz trditev obeh pravdnih strank in ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je toženec besede in stavke s katerimi naj bi kršil čast, dobro ime in dostojanstvo tožnika, vedno izrekel v prostorih delodajalca obeh pravdnih strank, in sicer na sestankih učiteljskega zbora, roditeljskem sestanku, svetih šole ter drugih sestankih, kjer so bili prisotni učitelji G.. Na vseh sestankih je deloval v funkciji ravnatelja šole, tožnik pa kot učitelj. Škoda je bila (če je bila) povzročena na delu. Sporne besede so bile izrečene med delovnim časom, na delovnem mestu pravdnih strank in v zvezi z njunimi delovnimi nalogami. Toženec je pri tem deloval v funkciji ravnatelja (gl. 49. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja). Če pa je škoda povzročena delavcu pri delu ali v zvezi z delom, skladno s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) (1) odškodninsko svojemu delavcu odgovarja delodajalec, ne pa delavec, ki je (oziroma naj bi) škodo povzročil. Toženec tako ni pasivno legitimiran.

10. Tožnik je tožbo vložil tudi zoper delodajalca, utemeljil pa jo je na istih dejanskih trditvah kot obravnavano tožbo. Glede na te gre za trpinčenje na delovnem mestu (mobing), ki ga ZDR posebej opredeljuje in sankcionira v 6.a in 45. členu. Za isto škodo ne moreta biti odgovorna dva subjekta hkrati, razen v primeru solidarne odgovornosti. Ta je lahko podana le, če tako predpisuje zakon, ali če je to posebej dogovorjeno. Solidarne odgovornosti za obravnavani primer zakon ne predpisuje, dogovor o solidarni odgovornosti pri civilnem deliktu pa že po naravi stvari ni mogoč.

11. Pritožbeno sodišče pripominja, da odločitev o pristojnosti rednega sodišča za sojenje v tej zadevi (2), ne predstavlja hkrati tudi odločitve o pasivni legitimaciji toženca. Sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti samo, in to ves čas postopka, vezano je le na trditve strank, ne pa na pravno podlago, ki jo navaja pravdna stranka. Z navedbami o stvarni nepristojnosti pa je tožena stranka podala trditve o dejstvih, ki so odločilna za odločitev o pasivni legitimaciji.

12. Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno tožbeni zahtevek zoper toženca v celoti zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V zavrnilnem delu pa je bilo potrebno prvostopenjsko sodbo potrditi, zato je višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo. Na pritožbene navedbe pravdnih strank zaradi njihove nerelevantnosti za odločitev na pritožbeni stopnji, višje sodišče ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Poseg v odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki s tožbo ni uspel, mora tožencu povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po priloženem stroškovniku tožene stranke in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Stroški tožene stranke na prvi stopnji sojenja znesejo 344,65 EUR (136,50 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, 126,00 EUR po tar. št. 31002 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV).

14. Tožnik mora tožencu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tudi potrebne pritožbene stroške. Tožencu ne gredo vsi na koncu pritožbe priglašeni stroški pritožbenega postopka, saj znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe 1.500,00 EUR (ne 2.500,00 EUR kolikor je upoštevala tožena stranka pri priglasitvi stroškov pritožbenega postopka). Toženi stranki gre 110,40 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 28,69 DDV-ja in 180,00 EUR sodne takse, kar skupaj znese 339,09 EUR.

15. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo pravdnih stroškov. Če tožnik v postavljenem roku stroškov postopka ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) V letih 2010 in 2011, ko naj bi se zgodila očitana dejanja, je veljal ZDR, objavljen v Uradnem listu RS, št. 42 – 2006/2002

(2) sklep VSL II Cp 2335/2012