Jedro

Po določbah ZGos oziroma Pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi, sledi, da o soglasju za obratovanje v podaljšanem delovnem času odloča pristojni organ lokalne skupnosti na podlagi sprejetih meril ( drugi odstavek 4.člena Pravilnika). V tretjem odstavku istega člena je določeno še, da mora pri izdaji soglasja pristojni organ upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. Izdajo soglasja pa lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali pa na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev lahko tudi prekliče.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A št. 306-30/01 z dne 3. 9. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Občinskega urada Občine A št. 306-30/01 z dne 23. 7. 2001 o določitvi obratovalnega časa za gostinski obrat dnevno - nočni klub AAA, na naslovu ..., B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na Zakon o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95, 40/99 - v nadaljevanju: ZGos), ki opredeljuje vrste gostinskih obratov, in na Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99, 107/2000 - v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa obratovalni čas gostinskih obratov ter postopek za njegovo prijavo oziroma določitev. Navaja, da ZGos v tretjem odstavku 4. člena določa, da občinski organ pri izdaji soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času upošteva potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. V konkretnem primeru se gostinski obrat nahaja v stanovanjskem naselju, ki je opredeljeno kot ŠS 10/12 in je po dolgoročnem planu Občine A namenjeno za stanovanjsko gradnjo in spremljajoče dejavnosti. Območje je zazidano, na sosednjih zemljiščih so stanovanjske hiše. Razen tega je bila izdana inšpekcijska odločba, s katero predlaga tržni inšpektorat Občinski upravi, da zaradi ponavljajočih se prekrškov iz 21. in 22. člena ZGos o poda pisni predlog, da prepove samostojnemu podjetniku AA opravljati gostinsko dejavnost v zadevnem lokalu. Krajani B pa so dne 22. 12. 2000 na Župana - toženo stranko naslovili peticijo zaradi kaljenja javnega reda in miru, ki ga povzročajo gostje tega lokala. AA je Župan predlagal, da reši sporno situacijo s krajani, vendar do sedaj ni stopil v stik s podpisniki peticije, ki jih je 71. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je določil obratovalni čas, kot je predpisan za navedeno vrsto obrata in hkrati ni soglašal s predlaganim oziroma prijavljenim podaljšanjem delovnega časa. Meni namreč, da je organ prve stopnje v skladu z zakonom upošteval značilnosti območja ter z določitvijo obratovalnega časa (dovolj) upošteval tudi potrebe gostov.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS). Navaja, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti. Prav tako je narava omenjenega obrata taka, da posluje podnevi, zvečer in ponoči. Tožena stranka pa je vzpostavila stanje, ko je tožeči dejansko onemogočeno opravljanje gostinske dejavnosti. Redni delovni čas (med 7. in 23. uro) namreč ni primeren tipu gostinskega obrata in je v nasprotju s poslovnimi interesi. S tem je takšna določitev delovnega časa v nasprotju s Pravilnikom, v katerem je določeno, da gostinec določi obratovalni čas gostinskega obrata samostojno v skladu s svojimi poslovnimi interesi. Tožeča stranka je toženi sporočila, da bo gostinsko dejavnost opravljala tudi v "podaljšanem delovnem času". Prva stopnja pa je ravnala povsem arbitrarno in s tem zlorabila diskrecijsko pravico. Ravno tako ni izpeljala ustreznega ugotovitvenega postopka, saj ni pritegnila v postopek krajanov kot prizadetih strank, ki tako niso dali nobenih izjav in je torej prvostopni organ odločil brez dokazov. Peticija krajanov z dne 22. 12. 2000 namreč ni bila naslovljena na toženo stranko, ampak ji je bila poslana le v vednost. Očitno pa je tudi, da peticija nima nobene zveze z vlogo tožeče stranke za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Vlogo je dala tožeča stranka dne 20. 6. 2001 in gre torej pri stanju iz peticije za že pretekle dogodke. V času izdaje izpodbijanih odločb ni več prihajalo do situacij iz peticije in je torej njena vsebina tudi iz tega razloga brezpredmetna. Brezpredmetna je tudi inšpekcijska odločba, ker nima zveze s tožnikom in ker ni dokončna oziroma pravnomočna. Tožena stranka tudi ni seznanila tožeče z odločbo in peticijo in je bilo zato kršeno načelo zaslišanja stranke. Kršena pa so bila pravila postopka tudi zato, ker se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb. Zmotno in enostransko je zaključila, da se gostinski obrat nahaja v stanovanjskem naselju. Nahaja se namreč na področju, ki je namenjeno opravljanju gospodarskih in spremljajočih dejavnosti. Pri odločanju pa tudi ni ugotavljala potreb gostov in še manj, kakšne so značilnosti območja, to pa pomeni, da je bil kršen materialni zakon.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa, kljub ponovljenemu pozivu s strani sodišča, ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. U-A20-3154/2001-3-R z dne 13. 11. 2001. Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno obratovanje gostinskega obrata v rednem obratovalnem času. Sporna je pridobitev soglasja za obratovanje v podaljšanem delovnem času. V tem pogledu pa iz ZGos oziroma iz Pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi, sledi, da o tem soglasju odloča pristojni organ lokalne skupnosti na podlagi sprejetih meril ( drugi odstavek 4.člena Pravilnika). V tretjem odstavku istega člena je določeno še, da mora pri izdaji soglasja pristojni organ upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. Izdajo soglasja pa lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali pa na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev lahko tudi prekliče. V obravnavanem primeru iz podatkov upravnih spisov ne sledi, da bi pristojni organ odločal na podlagi meril oziroma, da so merila za izdajo soglasja ob odločanju o tožnikovi vlogi sploh bila sprejeta. Nadalje iz spisov ni razvidna podlaga za ugotovitev, da je območje, na katerem se nahaja obrat, stanovanjsko, kar je po obrazložitvi izpodbijane odločbe (nov) ključni razlog za to, da se tožnikova pritožba zavrne. Iz spisov pa tudi ne sledi, da bi tožnik sodeloval v postopku izdaje soglasja, oziroma da bi bil pred odločitvijo o svoji vlogi za soglasje seznanjen z vlogami krajanov oziroma inšpekcije in s tem tudi z ostalimi razlogi, ki so bili podlaga za odločitev.

To pa pomeni, da je odločitev lahko arbitrarna in s tem v nasprotju z materialnim predpisom, ki zapoveduje presojo po vnaprej določenih merilih. Ker niso izkazane vse relevantne podlage za odločitev in zlasti, ker ni izkazana tožnikova možnost, da se udeleži postopka, pa je podana bistvena kršitev določb postopka. Kršitev materialnega prava in bistvena kršitev postopka pa sta razlog za to, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo, da o pritožbi ponovno odloči.