Jedro

Zavarovančev sin je večkrat očetu izmaknil avtomobilske ključe. Zato se šteje za sozavarovano osebo, saj mu oče tega ni aktivno preprečeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V tej pravdi tožnik uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi kasko zavarovanja. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je avto razbil tožnikov sin. Nadalje je ugotovilo, da se je tožnikov sin izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, saj je s kraja prometne nezgode pobegnil. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnikov sin ključe avtomobila vzel iz tožnikove jakne, kakor že velikokrat poprej.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Tožnik se ne strinja z razlogi sodbe in z odločitvijo sodišča. Znova poudarja, da je tistega večera spal na kavču in da mu je sin brez dovoljenja vzel avtomobilske ključe. Sin je moral vzeti ključe previdno, potiho, da ne bi zbudil očeta. Povedal je tudi, da je sin prejel kakšno zaušnico, kadar je oče izvedel, da je vzel avtomobilske ključe in se odpeljal z njegovim avtomobilom. Sin je vzel ključe zelo drzno in brez njegove vednosti. Po mnenju pritožbe je tožnik uspel dokazati, da svojemu sinu ni prepustil vozila v upravljanje in je tako uspel ovreči domnevo, ki jo opredeljujejo splošni pogoji.

Pritožba meni, da se sodišče nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča. Primer je namreč podoben, ne pa tudi identičen. V tistem primeru je namreč sin vzel materi ključe, ko je ni bilo doma. Tu pa je sin vzel očetu ključe, ko je ta spal. Ti pa so bili spravljeni v jakni, ne pa v kakšnem predalu ali na polici. Tožnik je tudi aktivno skušal preprečiti takšno ravnanje svojega sina, in sicer z raznimi sankcijami.

Tožnik je tudi skušal izpodbiti domnevo, da je bil sin pod vplivom alkohola. Naslednjega dne ga je namreč peljal na policijsko postajo. Takrat sicer preizkusa alkoholiziranosti ni bilo mogoče več opraviti, vsaj tako so rekli policisti, žal pa tožnik druge možnosti ni imel. Sin mu je namreč šele naslednjega dne povedal, kaj se je zgodilo. Meni, da je pokazal zadostno mero skrbnosti.

Nazadnje tožnik pojasnjuje, kakšne tegobe vse je imel zaradi predmetne nesreče. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje.

V pritožbenem postopku več ni sporno, da je avto vozil tožnikov sin. Neizpodbijana je tudi dejanska ugotovitev, da je voznik (tožnikov sin) s kraja nezgode pobegnil ter da tistega večera ni poskrbel zato, da bi bila opravljena preiskava njegove alkoholiziranosti. Slednje dejanske ugotovitve utemeljujejo pravni zaključek, da je podan primer izgube zavarovalnih pravic iz točke 2d, 10. člena Splošnih pogojev zavarovanja. Takšno domnevo tožnik neuspešno izpodbija s tem, da je sina naslednjega dne pripeljal na policijsko postajo. Takšno ravnanje pa se nahaja že izven časovnega kontinuuma, v katerem mora zavarovanec poskrbeti za preizkus alkoholiziranosti. Še več: celostno gledano predstavlja ravnanje vse od nezgode dalje tipičen primer izmikanja oziroma onemogočanja preizkusa alkoholiziranosti.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogom prve stopnje glede vprašanja, ali je bil tožnik zadosti skrben, da bi sin ne vzel njegovega avtomobila za vožnjo. Odgovor je negativen.

Nadalje: sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 257/2001 je povsem ustrezno. Okoliščina, na katero opozarja pritožba (češ da je bil v primerjani zadevi voznik ugotovljeno alkoholiziran), ni v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik ravnal zadosti skrbno, da bi sin ne prišel do avtomobilskih ključev. Tisto, kar je odločilnega pomena, je, da je tožnikov sin avtomobilske ključe večkrat vzel na enak način, kot spornega dne, ter da mu po dejanskih ugotovitvah prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, od opravljenega izpita dalje tožnik tega tudi ni branil, kaj šele da bi mu to aktivno preprečeval. Pritožba tako ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP (1)).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.