Jedro

Prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) ni bila prekršena, saj je državna tožilka le bolj določno in natančno opredelila obdolženkino vlogo v družbi X. d.o.o. To pa ne pomeni, da je državna tožilka v opis dodala nekaj, kar bi bilo obdolženki v škodo.

S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe. Zmotno je prepričanje zagovornika, da bi morala državna tožilka spremembo obtožnice, podano na glavni obravnavi, posebej obrazložiti. Določba 344. člena ZKP državnega tožilca k temu ne zavezuje in tudi dejstvo, da se državna tožilka ni sklicevala na zakonsko določen razlog za presojo dopustnosti spremembe obtožnice, glede na fazo postopka, v kateri je do tega prišlo, ni odločilno. Zaradi spremembe obtožnice tudi ni bila okrnjena obdolženkina pravice do obrambe, saj je bila natančno in določno obveščena o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se ji očitajo, in je imela primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen zniža na (4) štiri mesece zapora, preizkusna doba pa se zniža na 3 (tri) leta.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 18236/2019 z dne 13. 3. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna oškodovanemu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.379,26 EUR. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolženki naložilo dodatni pogoj, da mora plačati oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ji je po prvem odstavku 94. člena ZKP naložilo plačilo krivdnih stroškov vročitev in prisilnega privoda v višini 571,86 EUR. S posebnim sklepom I K 18236/2019 z dne 13. 6. 2022 je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP kot neutemeljen zavrnilo predlog obdolženkinega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov, navedenih v izreku navedenega sklepa.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega zakona, kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) ter zaradi višine kazni. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni in iz spisa izloči predlagane dokaze.

3. Pritožba zagovornika je delno utemeljena.

4. Uvodoma je treba posebej pojasniti, da je pritožba prežeta z naključnim in nekonsistentnim nizanjem pritožbenih razlogov, nekritičnim prepisovanjem in ponavljanjem vsebine zakonskih, ustavnih in konvencijskih določb, kakor tudi obširnim in abstraktnim sklicevanjem na teoretična stališča strokovne literature in sodne prakse. Do tako posplošenih pritožbenih očitkov se višje sodišče ni moglo konkretno in vsebinsko opredeliti, temveč je svojo presojo v nadaljevanju osredotočilo izključno na pritožbene navedbe, ki so ustrezno konkretizirane in sposobne obravnave.

5. Z očitkom sodišču prve stopnje, da bi moralo iz spisa izločiti potrdilo o vplačilu z dne 19. 4. 2018, predračun z dne 18. 4. 2018, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 27. 8. 2018 in ostale izvedene dokaze po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa, zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pojasnjuje, da je policist D. D. ob sprejemu ustne ovadbe poklical obdolženko in jo izpraševal glede kaznivega dejanja, brez da bi ji dal pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP in 29. členu Ustave. Prav tako je omenjeni policist s strani oškodovanca istega dne sprejel listinske dokaze (potrdilo o vplačilu in predračun), ki jih obdolženki pred izpraševanjem ni predočil. Končno pa policist tudi uradnega zaznamka o razgovoru z obdolženko ni sestavil v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP.

6. Stališču zagovornika ni mogoče pritrditi, saj s povzetimi pritožbenimi navedbami zgolj ponavlja razloge iz zahteve za izločitev dokazov, katero je sodišče prve stopnje s posebnim pisnim sklepom, izdanim na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP, utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tehtno pojasnilo (zlasti točke 17-25 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Relevantno procesno stanje razkrije, da se je na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca z dne 27. 8. 2018 (s priloženim potrdilom o vplačilu z dne 19. 4. 2018 in predračunom z dne 18. 4. 2018) predkazenski postopek uvodoma vodil zoper C. C. in ne zoper obdolženko. Policijsko zbiranje obvestil od obdolženke (tedaj občanke) je posledično potekalo na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, temu primerno pa je bil s strani policista E. E. sestavljen tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih od A. A. z dne 2. 10. 2018. Vendar slednje, kljub nadaljnji spremembi obdolženkinega procesnega položaja in uvedbi kazenskega postopka zoper njo, ni pomembno, saj obdolženka tedaj ni dala nobene izjave. Razen navedenega uradnega zaznamka z dne 2. 10. 2018, ki je torej brez testimonialne vrednosti, pa se v sodnem spisu tudi sicer ne nahaja nobena izjava obdolženke, ki naj bi bila v zatrjevanih okoliščinah pridobljena s strani policije oziroma konkretno s strani policista D. D. Tako je pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da dokazi, katerih izločitev zahteva zagovornik, niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin obdolženke, kot tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Sploh, ker zagovornik ni uspel vzpostaviti relevantne in logične povezave med posplošeno zatrjevanimi kršitvami pravic obdolženke iz 29. člena ZKP na eni strani ter ravnanjem policista in dokazi, katerih izločitev se zahteva, na drugi strani. V luči obrazloženega se kot nepomembno izkaže še zagovornikovo sklicevanje na izpovedbo oškodovanca, netočen pa je tudi njegov očitek, da se sodišče prve stopnje v tej zvezi ni ukvarjalo z navedbami v predlogu za izločitev dokazov, saj tega zagovornik v predlogu sploh ni navajal. 7. Brez uspeha zagovornik zatrjuje neupravičeno spremembo obtožnice zaradi katere naj bi prišlo do kršitve prepovedi _reformatio in peius_ ter kršitev 22., 23., 27. in 31. člena Ustave. Sicer drži, da je državna tožilka v ponovljenem sojenju po razveljavitvi sodbe dvakrat spremenila obtožnico tako, da se obdolženki več ne očita, da je ravnala v vlogi dejanske poslovodje, temveč se ji očita, da je oškodovancu le navajala, da je zastopnica navedene družbe, in da je oškodovanca spravila v zmoto, da ji je verjel, da ima pooblastilo za sklepanje poslov v imenu in za račun družbe X. d.o.o., v kateri sicer ni bila niti zaposlena. Vendar z navedenim prepoved spremembe na slabše (_reformatio in peius_) ni bila prekršena, saj je državna tožilka z vnosom navedenih okoliščin le bolj določno in natančno opredelila obdolženkino vlogo v družbi X. d.o.o., ki je odražala razloge zaradi katerih je bila zadeva vrnjena v ponovljeno sojenje, ko je bilo zaradi odsotnosti relevantnih sodbenih razlogov treba razjasniti obdolženkino vlogo dejanske poslovodje v navedeni družbi. To pa ne pomeni, da je državna tožilka v opis dodala nekaj, kar bi bilo obdolženki v škodo. Nasprotno. Prav spremenjena obtožnica je botrovala prekvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v lažje kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot je to pojasnila državna tožilka v vlogi z dne 16. 3. 2022. Ker je obdolženki očitano izvršitveno ravnanje tudi v novem sojenju ostalo v bistvenem nespremenjeno, je bilo treba zagovornikovo drugačno navajanje zavrniti in ugotoviti, da zatrjevane kršitve niso podane. Kot povsem neutemeljene se v tej zvezi izkažejo še pritožbene navedbe, da bi državno tožilstvo pri spremembi obtožnice moralo upoštevati, da je bil status A. A. kot dejanske poslovodje v družbi X. d.o.o. pravnomočno ugotovljen s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 20273/2017 z dne 10. 9. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 20273/2017 z dne 21. 3. 2019. Po omenjeni pravnomočni sodbi je namreč obdolženka nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storila v letu 2016, medtem ko je obravnavano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 storila v aprilu 2018. Nenazadnje pa ravno iz navedene pravnomočne sodbe, s katero je bila obdolženka hkrati obsojena tudi zaradi storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, izhaja, da je strešno kritino oškodovancem ponujala tudi kot fizična oseba. V vseh navedenih primerih pa gre v osnovi za različne historične dogodke in obtožbene očitke, ki jih zagovornik neutemeljeno enači. 8. K drugačnim zaključkom ne privede niti okoliščina, da se sodišče prve stopnje o spremembi obtožnice ni posebej izreklo, saj s tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe.1 Prav tako zmotno je prepričanje zagovornika, da bi morala državna tožilka spremembo obtožnice, podano na glavni obravnavi dne 13. 3. 2013, posebej obrazložiti. Določba 344. člena ZKP državnega tožilca k temu ne zavezuje in tudi dejstvo, da se državna tožilka ni sklicevala na zakonsko določen razlog za presojo dopustnosti spremembe obtožnice, glede na fazo postopka, v kateri je do tega prišlo, ni odločilno.2 Zaradi spremembe obtožnice pa tudi ni bila okrnjena obdolženkina pravice do obrambe, kot trdi zagovornik, saj je bila natančno in določno obveščena o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se ji očitajo, in je imela primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, pri čemer je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 3. 2023 razvidno, da je izrecno navedla, da je spremembo obtožnice razumela in ne bo ničesar dodala, ugovorov v tej smeri pa ni podal niti njen zagovornik.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev več ustavnih pravic, zlasti pravice do argumentirane sodne odločbe, zagovornik utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni dovolj argumentiralo obdolženkinega direktnega naklepa. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Ne le, da se je sodišče prve stopnje do navedenega izrecno opredelilo v sklopu posebnih razlogov (točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč vsebina njene zavesti in hotenja ter dejstvo, da je dejanje storila z goljufivim namenom, izhaja tudi iz celovitega razumevanja relevantnih sodbenih razlogov, predvsem ugotovljenega načina storitve očitanega kaznivega dejanja in same narave obdolženkinega ravnanja, ki je bilo že ob sami sklenitvi posla z oškodovancem usmerjeno k pridobitvi protipravne premoženjske koristi (zlasti točke 34, 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Več kršitev obdolženkinih ustavnih pravic (iz 22., 25., 27. in 28. člena Ustave), smiselno pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik uveljavlja z očitki sodišču prve stopnje, da je diskreditiralo zagovor obdolženke in izpovedbo priče C. C.; da je poudarjalo le tisto, kar je obdolženko obremenjevalo, zamolčalo pa tisto, kar jo je razbremenjevalo; da je obrazložitev pomanjkljiva, nejasna, notranje nasprotujoča ter v nasprotju z logiko in življenjskimi izkušnjami; da ni upoštevalo izjav oškodovanca in priče C. C.; in da ni utemeljilo, zakaj obdolženki in priči C. C. ne verjame. Vendar očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje se je do vsega izpostavljenega ustrezno in pravilno opredelilo, iz pritožbene obrazložitve teh kršitev pa v bistvenem izhaja, da se zagovornik ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje ter na podlagi drugačne interpretacije izvedenih dokazov skuša prepričati v verodostojnost obdolženkinega zagovora in izpovedbe C. C., s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. S pritožbenimi navedbami, da je opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe nepopoln in pomanjkljiv, ker posamezni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani, zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ter posledično 22., 25., 27. in 29. člena Ustave. V bistvenem pogreša konkretizacijo zakonskega znaka lažnivega prikazovanja oziroma prikrivanja dejanskih okoliščin ter obdolženkinega preslepitvenega (goljufivega) namena, ki bi moral biti podan ob sklenitvi pravnega posla. Dejanski opis v izreku izpodbijane sodbe po njegovi oceni lahko predstavlja le običajno neizpolnitev pogodbe (dobave blaga), torej kršitev civilnopravne obveznosti, ki ne pomeni kaznivega dejanja.

12. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato o očitanih kršitvah ni mogoče govoriti. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe je obdolženka od oškodovanca pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je oškodovancu že v telefonskem razgovoru lažnivo prikazovala, da je zastopnica družbe X. d.o.o. in mu lažnivo navajala, da mu bo preko navedene družbe uredila nakup ter dostavo strešne kritine in slemenjakov, nato pa mu še dne 19. 4. 2018 v osebnem kontaktu lažnivo zagotovila, da bo dobil kritino s slemenjaki dostavljeno na dom od 7. 5. 2018 do 14. 5. 2018, pri čemer je v podkrepitev teh lažnivih navedb dano zagotovilo v njegovi prisotnosti napisala na predračun z dne 18. 4. 2018 in ga potrdila s svojim podpisom na tem predračunu, ki ga je že napisanega in žigosanega z žigom družbe X. d.o.o. prinesla s seboj. S tem je oškodovanca nedvomno preslepila, da ji je verjel, da ima pooblastilo za sklepanje poslov v imenu in za račun navedene družbe, in da mu bo kritina s slemenjaki dejansko dostavljena do dogovorjenega datuma, zato ji je še istega dne izročil 2.379,26 EUR gotovine, obdolženka pa mu je v zameno izročila navedeni predračun in potrdilo o vplačilu z dne 19. 4. 2018. Na podlagi tako prikazanih ravnanj in z lažno obljubo obdolženke, da bo kot zastopnica družbe X. d.o.o. oškodovancu strešno kritino s slemenjaki dostavila v dogovorjenem roku, je le tega spravila v zmoto, da ji je v škodo svojega premoženja izročil denarni znesek, katerega ji sicer ne bi. Da je bilo prikazovanje lažnivo, pa izhaja iz nadaljnjega opisa, da obdolženka naročenega in plačanega blaga ni dostavila in tega namena že od začetka ni imela, saj v družbi X. d.o.o. ni imela nobenih pooblastil za sklepanje poslov, niti ni bila v njej zaposlena, kar vse je obdolženka vedela in ji je šlo le za to, da si na škodo oškodovanca pridobi protipravno premoženjsko korist, ko je tudi naročilo blaga pogojevala s predplačilom. S slednjim je v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretiziran tudi goljufiv obogatitveni namen obdolženke, ki je obdolženki hkrati zagotavljal možnost učinkovite obrambe.

13. Goljufiv obogatitveni namen je sicer samostojni zakonski znak kaznivega dejanja, vendar pomeni obliko krivde in stvar notranjega dogajanja storilca, ki navzven ni razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.3 Tako zagovornik v izreku izpodbijane sodbe neutemeljeno pogreša dodatne navedbe, ki bi kazale na obdolženkin goljufiv namen (npr. o prezadolženosti družbe X. d.o.o.). Zaradi preglednosti zadeve je na tem mestu dodati, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe oškodovanca in listinskih dokazov v točki 38 obrazložitve izpodbijane sodbe glede goljufivega namena obdolženke pravilno še pojasnilo, da je slednja v času, ko je oškodovancu zagotavljala nabavo in dostavo strešne kritine in slemenjakov, nedvomno vedela, da tega ne bo dostavila, torej tega namena že od začetka ni imela, saj ji je bilo znano, v kakšnem finančnem stanju je bila družba X. d.o.o. (da ne posluje več in nima odprtega transakcijskega računa), ki jo je obdolženka očitno zlorabljala za privabljanje kupcev, zato je naročilo pogojevala s plačilom stoodstotnega avansa, pri čemer pa ni imela nikakršnih možnosti, da zagotovi nabavo in dostavo kritine. Tudi navedene okoliščine o obdolženkinem védenju o finančnem stanju družbe dodatno izkazujejo nepoštenost obdolženke in njen goljufiv namen, čeprav se ji v izreku posebej ne očitajo. Obstoj goljufivega namena pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnilo zlasti v točkah 34 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. V konkretnem primeru tako ne gre za civilnopravno razmerje in zlorabo izvršbe, saj je že v izreku izpodbijane sodbe poleg opisa spravljanja oškodovanca v zmoto z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin vsebovan tudi konkreten očitek goljufivega namena, da obdolženka plačanega blaga nikoli ni imela namena dobaviti oškodovancu, česar tudi ni storila. Neutemeljeno je zato zagovornikovo poudarjanje sklepanja pogodb, pogodbenih zavez, roka dostave blaga in drugih elementov civilnopravnih razmerij, kakor tudi posplošeno sklicevanje na spremembo sodne prakse glede kaznivega dejanja poslovne goljufije.

15. Neutemeljeno zagovornik poskuša še prikazati, da državno tožilstvo ni določno navedlo datuma sklenitve pogodbe, kar je pomembno za ugotavljanje goljufivega namena. Iz povzetega opisa dejanja je namreč razvidno celotno časovno sosledje sklepanja pravnega posla med obdolženko in oškodovancem v aprilu 2018, jasen in obrazložen pa je tudi očitek, da je bil obdolženkin goljufiv namen podan ob sklenitvi pravnega posla, ko že od samega začetka ni imela namena dostaviti naročenega in plačanega blaga. Ob tem tudi ni dileme, da je bilo očitano kaznivo dejanje goljufije dokončano 19. 4. 2018, ko je oškodovanec v škodo svojega premoženja obdolženki izročil denar, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri odveč.

16. Neutemeljeno je tudi zagovornikovo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi z 10. členom ZKP, 31. členom Ustave in 4. členom Protokola št. 7 k EKČP (ter drugih zgolj nanizanih ustavnih določb), ker naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo _ne bis in idem_. V pritožbi izpostavljena sodba Okrožnega sodišča v Krškem II K 20273/2017 z dne 10. 9. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 20273/2017 z dne 21. 3. 2019, s katero je bila obdolženka med drugim spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, se namreč nanaša na druga dejstva in historične dogodke, od teh v konkretni zadevi, in sicer tako glede krajevnih in časovnih okoliščin, udeležencev dejanja, kakor tudi obdolženkine funkcije in izvršitvenega ravnanja. Prav tako zagovornik ne konkretizira, v čem naj bi obravnavano dejanje sploh temeljilo na identičnih ali enakih dejstvih, kot tisto v zgoraj navedeni pravnomočni obsodilni sodbi, saj v tej zvezi le povzema ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitane kršitve zato niso podane. Povsem brez podlage pa je še zagovornikovo zatrjevanje, da je kršitev načela _ne bis in idem_ podana tudi zato, ker je bila obdolženka v obravnavani zadevi že nepravnomočno obsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 18236/2019 z dne 25. 5. 2021 zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, katera je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 18236/2019 z dne 14. 10. 2021. Razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje namreč ne pomeni kršitve načela _ne bis in idem_.4

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijane sodbe zato višje sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

18. Bistvo zagovornikove pritožbe je v posplošenem ponavljanju obdolženkinega zagovora, da je bila le posrednica, ter navedbah, da je sodišče prve stopnje diskreditiralo zagovor obdolženke in izpovedbo C. C., saj je poudarjalo le tisto, kar je obdolženko obremenjevalo, zamolčalo pa tisto, kar jo je razbremenjevalo.

19. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v verodostojni izpovedbi oškodovanca B. B. ter listinskih dokazih, zlasti predračunu z dne 18. 4. 2018, potrdilu o vplačilu z dne 19. 4. 2018 in podatkih iz uradnih evidenc. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje argumentirano in tehtno presodilo, da je zagovor obdolženke v celoti ovržen, kot to izhaja iz točk 30-41 obrazložitve izpodbijane sodbe. Utemeljeno je verjelo izpovedbi oškodovanca, ki je prepričljivo opisal interakcijo z obdolženko in pojasnil, kako mu je obdolženka že v telefonskem razgovoru lažnivo navajala, da je zastopnica navedene družbe, čeprav temu ni bilo tako, in kako je bila pravzaprav ona tista, ki ga je večkrat klicala in se celo ponudila, da se dobita v Z. Skladno s povzeto listinsko dokumentacijo je oškodovanec tudi prepričljivo pojasnil, da je imel vseskozi opravka samo z obdolženko, katera je tudi razpolagala z vzorcem strešne kritine, pogojevala predplačilo naročenega blaga in izdala potrdilo o vplačilu ter se dogovarjala o roku dobave, čemur je prilagodila in podpisala predračun. Zagovornik zato neutemeljeno poskuša prikazati, da je oškodovančev naročilo pravzaprav sprejel C. C. kot direktor družbe X. d.o.o., s katerim sta sklenila kupoprodajno pogodbo. Slednjemu namreč nasprotuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena družba takrat niti ni več poslovala. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe v tej zvezi same s seboj v nasprotju, ko zagovornik hkrati še navaja, da je bila obdolženka dejanska poslovodja, in da je priča C. C. odobril pravni posel. 20. Zmotno je tudi zagovornikovo prepričanje, da je sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti priče C. C. njegovo izpovedbo diskreditiralo z argumentom, da je obdolženkin sin. Ne le, da je bila ta ovržena s prepričljivejšo izpovedbo oškodovanca, pač pa je sodišče prve stopnje v njegovi izpovedbi pravilno prepoznalo vrsto nelogičnosti in nedoslednosti, kar vse je v točkah 30, 32, 35 in 36 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje podrobno in tehtno pojasnilo ter zaključilo, da je neuspešno poskušal relativizirati obtožbe zoper svojo mamo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jih pravilno ocenilo, zato zagovornik ne more uspeti s povsem posplošenimi očitki v smeri, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma medsebojno ni ocenilo obdolženkinega zagovora ter izpovedb oškodovanca in priče C. C. Povsem brez podlage pa se izkaže zagovornikovo polemiziranje o nesubstanciranosti in nesmiselnosti izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem priče C. C. Utemeljenost tega dokaznega predloga izhaja iz dejstva, da je bil priča C. C. v obravnavanem obdobju direktor družbe X. d.o.o., njegovo zaslišanje pa ni predlagala le državna tožilka, temveč tudi zagovornik, in sicer z obrazložitvijo, da bo povedal, da je obdolženka izročila denar v firmo in da so naročili kritino, kakor tudi pojasnil, zakaj naposled ni prišlo do izročitve (l. št. 230). Sodišče je torej z izvedbo zaslišanja navedene razbremenilne priče ravnalo v korist obdolženke, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri odveč.

21. Utemeljeno pa se zagovornik pritožuje zoper odločbo kazenski sankciji, in sicer zaradi njene višine. Tako je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije, ter v odsotnosti obstoja obteževalnih okoliščin in ob upoštevanju obdolženkine predhodne nekaznovanosti slednji utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, torej kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, utemeljeno pa še dodatni pogoj, da oškodovancu v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača prisojeni premoženjskopravni zahtevek. Kljub takšni pravilni presoji, pa je nadalje ugotoviti, da se navedene okoliščine, zlasti ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, niso ustrezno odrazile v okviru pogojne obsodbe določeni zaporni kazni in preizkusni dobi. Zato je višje sodišče poseglo v izrečeno sankcijo tako, da je v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolženki določeno zaporno kazen 5 (pet) mesecev zapora znižalo na 4 (štiri) mesece zapora, preizkusno dobo pa je iz 5 (petih) let znižalo na 3 (tri) leta. S tako spremenjeno kazensko sankcijo bo namreč po prepričanju višjega sodišča dosežen namen kaznovanja, da obdolženka kaznivih dejanj ne bo ponavljala.

22. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

23. Ker je bilo s to sodbo odločeno deloma v obdolženkino korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 57/2010 z dne 13. 5. 2010. 2 Sodbi VS RS I Ips 338/2009 z dne 28. 1. 2010 in I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020, tč. 9, 10. 4 Šepec M., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 113, tč. 4.