Jedro

Neuporaba zahtevane in omogočene zaščite sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari.

Tožniku, ki je odstranil glušnik le iz levega ušesa, da bi bolje slišal povelje nadrejenega, ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik si je poškodoval sluh, ko je bil udeležen kot vojak v vojaški vaji pri streljanju z manevrskimi naboji. Zato je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo toženkino objektivno odgovornost in ji s sodbo naložilo, da mora tožniku plačati 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2003 do plačila in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene pravdne stroške. Štelo je, da so zaščitni čepki povečano nevarnost vojaške vaje odpravili in zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost toženke.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre pri uporabi strelnega orožja, to je avtomatske puške AK-47 Kalašnik, za nevarno dejavnost in objektivno odgovornost toženke za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Ob tem se sklicuje na zadevo II Ips 35/2007. Pri uporabi različnih vrst strelnega orožja gre za večjo nevarnost za okvaro sluha uporabnika tega orožja. Tožnik si je čep iz levega ušesa odstranil samo zato, da je lahko sledil vaji na taktičnem poligonu (in ni preslišal povelj). Zgolj dejstvo, da tožnik pri vaji v levem ušesu ni imel nameščenega čepka, še ne pomeni, da streljanje z avtomatsko puško ni več nevarna dejavnost. Podana je tudi krivdna odgovornost toženke. Poveljniki so videli in vedeli, da naborniki zaščitna sredstva ne uporabljajo redno, vendar tega niso sankcionirali. Vedeli so tudi, da manjša bočna oddaljenost med vojaki od 5 metrov lahko privede do poškodb zaradi neposrednega poka avtomatske puške, vendar kljub temu od vojakov niso zahtevali, da bi ves čas držali bočno razdaljo vsaj 5 m. Gre torej za malomarnost delavcev toženke. Tudi prisojena odškodnina sodišča prve stopnje je odmerjena prenizko. Ker je bil tožnik v času poškodbe star komaj 25 let in bo posledice poškodbe (nenehno piskanje v ušesu) trpel še dolga leta, bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovi graji razlogov pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za objektivno odgovornost toženke. Po drugem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) so nevarne tiste stvari oziroma dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Pojem nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem konkretnem primeru. Da gre pri uporabi različnih vrst strelnega orožja za večjo nevarnost za okvaro sluha, izkazujejo ne tako redki primeri poškodb vojakov. Toženka je skušala povečano nevarnost zmanjšati s tem, da je vojake poučila o uporabi zaščitnih sredstev za ušesa in jim zagotovila zaščitne čepke za ušesa. S takim ravnanjem pa ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarnega orožja. To je še vedno ostalo v pravnem pomenu nevarna stvar. Neuporaba zahtevane in omogočene zaščite sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari(1). Odgovornost toženje je torej objektivna.

7. Ugotovitev, da si je tožnik iz levega ušesa odstranil zaščitni čepek z namenom, da je bolje slišal navodila nadrejenega častnika, ne daje podlage za tožnikov (delni) prispevek k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena ZOR). Res je, da so bili vojaki poučeni o uporabi zaščitnih sredstev za ušesa in so jim bila ta zagotovljena, vendar uporaba glušnikov ni bila obvezna. Ker je šlo za prvo takšno vajo tožnika na terenu, je moral tožnik dobro slišati povelja nadrejenega, da jo je lahko izvedel. Tudi zvočni udar iz sovojakove puške je bil močnejši, saj vojaki na vaji med seboj niso bili oddaljeni 5 do 10 metrov, kot je priporočljiva varnostna razdalja, pač pa le meter ali dva. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožniku, ki je odstranil glušnik iz levega ušesa, da bi bolje slišal povelje nadrejenega, ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škode.

8. Zaradi zmotne materialnopravne presoje o neobstoju podlage odškodninske terjatve v sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov o višini odškodnine, ki sta jo v pritožbah izpodbijala tako tožnik kot toženka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožnikovi reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odloči o utemeljenosti obeh pritožb proti višini prisojene odškodnine. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku.

Op. št. (1): Primerjaj zadevi II Ips 35/2007 in II Ips 100/2006.