Jedro

Tožnik je vozil s prekomerno hitrostjo 50 km/h, kar ni ustrezalo omejitvi na 30 km/h in tudi ne prometnim razmeram. Nevaren položaj pa je zakrivil zavarovanec tožene stranke, ko je nakazal spremembo smeri v desno, vozil pa je v levo, kamor tudi sicer ne bi smel. Njegovo ravnanje pomeni odločilen vzrok za nesrečo. Njegov delež znaša 80 %, tožnikov pa 20 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 450.480,00 Sit in prvostopne pravdne stroške 77.528,00 Sit oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora plačati tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 33.038,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 7.3.1996 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 281.553,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1993 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo pravdne stroške v znesku 46.557,00 Sit. Ugotovilo je, da je prišlo dne 10.11.1991 do trčenja med tožnikom in zavarovancem tožene stranke R. L. v križišču v L. Zavarovanec tožene stranke je tedaj s svojim avtomobilom zavil na levo, pred tem pa z desnim smerokazom napovedal zavijanje na desno. Tožnik, ki je s svojim avtomobilom vozil za njim, se je tedaj zaletel v levi bok njegovega avtomobila. Tožnik je vozil s hitrostjo 50 km/h, kar je bila glede na okoliščine in glede na omejitev na 30 km/h neprimerna hitrost. Glede na obojestranske kršitve prometnih predpisov je zavzelo stališče, da je odgovornost za škodo obeh strank enaka. Tožniku je prisodilo odškodnino v znesku polovice ugotovljene škode. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo tožnikovi pritožbi in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je priznalo tožniku odškodnino v znesku 375.404,00 Sit in 63.342,00 Sit pravdnih stroškov. Glede na ugotovljene okoliščine je razdelilo odgovornost tako, da je štelo tožnika za odgovornega do 1/3, toženo stranko pa do 2/3. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v zavrnilnem delu in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opisuje vožnjo zavarovanca tožene stranke, ki je nakazal zavijanje desno, nato pa je zavil v prepovedano smer na levo. Navaja, da nesreče ni mogel preprečiti in da zadene celotna odgovornost toženo stranko. V zvezi z drugostopno odločitvijo še opozarja, da ni bilo odločeno o pritožbenih stroških, ki jih je uveljavljal. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je zavarovanec tožene stranke napačno nakazal smer zavijanja in nato nepričakovano zavil v levo, kamor zavijanje sploh ni bilo dovoljeno, tožnik pa je vozil s prekoračeno hitrostjo 50 km/h, kar ni ustrezalo omejitvi hitrosti na 30 km/h in tudi ne prometnim razmeram, upoštevajoč, da je šlo za križišče v naselju. Kršitve zavarovanca tožene stranke so jasne in so v vzročni zvezi z nesrečo in nastalo škodo na tožnikovem avtomobilu. Toda tudi tožnikova kršitev omejitve hitrosti je v neposredni vzročni zvezi z nastankom škode in njeno višino. Ugotovljeno je namreč, da bi tožnik nesrečo lahko preprečil, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 30 km/h. Zato je tudi tožnikov prispevek k nastanku in obsegu škode upošteven, čeprav je znatno manjši od prispevka zavarovanca tožene stranke. Nevaren položaj je zakrivil zavarovanec tožene stranke, ko je nakazal spremembo smeri v desno, zavil pa je v levo, kamor tudi sicer ne bi smel. Njegovo ravnanje zato pomeni odločilen vzrok za nesrečo in je njegov delež krivde pretežen. Po presoji revizijskega sodišča znaša tožnikov delež krivde 20%, delež zavarovanca tožene stranke pa 80%. Zato je prisodilo tožniku 80 % ugotovljene škode 563.106,00 Sit, kar znaša 450.480,00 Sit. V enakem odstotku je priznalo tudi stroške na prvi stopnji, med tem ko pritožbenih stroškov tožnik ni opredelil, kot to zahteva določba 2. odst. 164.čl. ZPP in zato pritožbeno sodišče o njih ni moglo odločati.

Sodišči druge in prve stopnje sta pri ugotovitvi deleža krivde vsakega od udeležencev nesreče napačno uporabili materialno pravo. Nista pravilno vrednotili kršitev prometnih predpisov, zlasti ne dejstva, da je nevarnost povzročil zavarovanec tožene stranke in je torej njegovo ravnanje primarni vzrok za nesrečo. Tožnikov delež krivde gre na račun njegove znatne prekoračitve dovoljene hitrosti, vendar je revizijsko sodišče upoštevalo, da pomeni nepredvidljivo ravnanje zavarovanca tožene stranke pretežni vzrok za nesrečo. Revizijska odločitev temelji na 1. odst. 395.čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 166.čl. ZPP. Revizijski stroški predstavljajo takso za revizijo in odvetniški honorar za sestavo revizije.