Jedro

Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahteva plačilo zneska 95.793,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2013 do plačila (točka I izreka). Hkrati je tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 11.706,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zatrjevati in izkazati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe. Očita mu, da je nekritično sledilo sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, pri tem pa spregledalo, da ne gre za podobna, ampak različna primera, saj je v citirani zadevi šlo za stvar v solastnini obeh pravdnih strank. V obravnavanem gospodarskem sporu pa gre za izključno lastninsko pravico tožnice in tako ni bilo potrebno podati zahtevka za dopustitev uporabe (v potrditev se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 54/2011 z dne 25. 2. 2014). V kolikor bi dejansko bilo potrebno podati takšne navedbe, tožnice meni, da bi jo moralo na to opozoriti sodišče prve stopnje v okviru dolžnega materialnega procesnega vodstva. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ob navedenem še izpostavlja, da je toženka šele na zadnji glavni obravnavi navedla, da tožnica od nje ni zahtevala uporabe. Tožnica meni, da je bila toženka s temi navedbami prekludirana, saj navedbe, kakšno mora biti aktivno ravnanje tožnice pri neupravičeni obogatitvi, vedno pomenijo dejansko stanje, kar je podvrženo pravilom o prekluziji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe tožnice prereka kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi odločitev sodišča prve stopnje v novem sojenju temelji na zmotni uporabi materialnega prava, v posledici katere niso bila ugotovljena vsa za razsojo odločilna dejstva. Slednje je ponovno narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani gospodarski zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo uporabnine za nepremičnine s parc. št. 1374/2, 1370/2 in 1370/3, vse k.o. M. S., ki sodijo v funkcionalno celoto H. D. v M. S.. Toženka je s prodajno pogodbo z dne 26.11.2003 kupila nepremičnine, na katerih stoji omenjeni hotel, v posest pa prevzela tudi navedene parcele, ki niso bile predmet prodajne pogodbe. Kljub temu, da je bila glede slednjih 28.7.2006 sklenjena Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, meni, da toženka ni imela pravice do uporabe spornih nepremičnin, ker je bila ta pogodba neveljavna oz. nična. Toženka je zahtevku nasprotovala predvsem s trditvami, da je bila dobroverna posredna lastniška posestnica spornih nepremičnin že od sklenitve prodajne pogodbe naprej, sicer pa je menila, da tožnica ni izkazala pogojev za obogatitveni zahtevek. Navedbe tožnice o neveljavnosti uskladitvene pogodbe je prerekala kot neutemeljene.

7. V prvem sojenju v tej zadevi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ob uporabi določb 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugodilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev s sklepom opr. št. I Cpg 49/2014 z dne 11. 7. 2014 razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je izpostavilo, da je potrebno pri presoji predmetnega zahtevka primarno uporabiti določbe 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

8. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe (s katero je sicer sprejeta nasprotna odločitev kot v prvem sojenju), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo izhajajoč iz iste pravne podlage kot prvič (190. člen OZ), pri čemer je enako kot v prvotni sodbi zapisalo, da manjkajoče nepremičnine niso predmet prodajne pogodbe, kasnejša uskladitvena pogodba pa je nična, zaradi česar ni pravne podlage (oz. je le-ta odpadla), na podlagi katere je toženka predmetne nepremičnine uporabljala oz. jih dajala v najem. Kljub temu, da je ponovno zaključilo, da bi bil temelj tožbenega zahtevka glede na navedeno izkazan, pa je razlog za zavrnitev zahtevka našlo v materialnopravnem izhodišču, da za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ne zadošča, da lastnik stvari ne uporablja, temveč mora od tistega, ki ima stvar v posesti, zahtevati dopustitev uporabe. Tega pa tožnica ni niti zatrjevala, kaj šele dokazala. Posledično (zaradi podane nesklepčnosti) se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti toženke.

9. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v materialnopravnem smislu tokrat sledilo navedbam toženke, podanim na naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2015 (list. št. 138-139 spisa), ki jih je slednja podkrepila s sklicevanjem na vrsto odločb iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Glede mnenja tožnice, podanega na tem naroku, ponovno pa izpostavljenega v pritožbi, t.j. da je toženka s svojimi navedbami o manjkajoči zahtevi tožnice za dopustitev uporabe nepremičnin prekludirana, pritožbeno sodišče meni, da ni pravilno. Drži sicer, da toženka pri tem prepleta dejansko stanje z materialnopravnimi naziranji, vendar nedvoumno pri tem izpostavlja oz. opozarja na (po njenem mnenju podano) nesklepčnost zahtevka z vidika materialnega prava, kar pa ni podvrženo pravilom o prekluziji. Stranke lahko namreč kadarkoli v postopku opozorijo na pomanjkljivosti v trditveni podlagi nasprotne stranke z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je kljub pravilom o prekluziji upoštevalo sporne navedbe oz. stališča toženke, je tako neutemeljen.

10. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5 . 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.

11. K doslej izpostavljenemu je še dodati, da je zahteva po preprečevanju uporabe oz. zahtevi na dopustitev uporabe spornih nepremičnin, kot predpostavki za kasnejšo utemeljenost zahtevka na plačilo iz naslova neupravičene obogatitve, v primerih kot so obravnavani, tudi nesmiselna. Gre namreč za kondikcijske zahtevke v primerih, ko se naknadno ugotovi, da podlage za uporabo stvari ni bilo oz. je odpadla (v konkretnem primeru s sodno odločbo o ničnosti uskladitvene pogodbe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), kar samo po sebi predpostavlja, da je upravičenec (dokler ni spoznal, da za to ni podlage oz. je ta nična) uporabniku dopuščal uporabo stvari v zmoti, da je slednji do tega upravičen.

12. Kot je v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 11. 7. 2014 pritožbeno sodišče že nakazalo, je potrebno za (vse) primere neupravičene obogatitve(1) (tako tudi za kondikcijske terjatve), nastale z uporabo stvari, primarno upoštevati pravila o stvarnopravnih reparacijah iz 95. in 96. člena SPZ. Te določbe so namreč specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz OZ. Le če v SPZ določeno vprašanje ni posebej urejeno, je dopustno uporabiti splošni režim iz OZ(2). Temu je pritrdila tudi sodna praksa(3).

13. Sodišče prve stopnje pri svoji presoji zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ponovno ni ugotavljalo (ne)dobrovernosti posesti toženke na spornih nepremičninah. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka, upoštevajoč vse podane relevantne navedbe pravdnih strank, izhajajoč pri tem iz zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op.št. (1) : Ko zahtevek tožeče stranke temelji na njeni lastninski pravici na stvari. Tak primer je tudi obravnavani.

Op.št. (2) : Tako dr. Renato Vrenčur v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 487, GV Založba, d.o.o., Ljubljana 2004. Op.št. (3) : Npr.: sodba VSL I Cpg 55/2014 z dne 9. 4. 2014, sodba in sklep VSL II Cp 526/2009 z dne 12. 8. 2009.in sodba VSL I Cp 3260/2013 z dne 22. 1. 2014. Na primerljivih določilih 38. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pa temelji sodba VS RS III Ips 54/2011 z dne 25. 2. 2014.