Jedro

Glede na to, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo kot pomožni gradbeni delavec oziroma pomožni zidar, ter da je tudi tožena stranka potrdila, da je bil zadolžen tudi za pomoč delavcem na strehi in sicer, da jim prinese vodo oziroma preveri stanje na strehi, delavec pa je pojasnil, da mora tudi tožnik kot upravljalec žerjava kdaj priti na streho, tožniku ni mogoče očitati, da bi kritičnega dne samovoljno in v nasprotju z navodili delodajalca prišel na streho ter s tem zakrivil padec oziroma sam zakrivil nesrečo pri delu.

Tožnik je padel vsaj 3-4 metre globoko, zato je delal vsaj na tej višini. Glede na to, da je šlo za delo na višini, na strehi, ki je bila neodkrita in trhla, ter tožnik tako ni mogel vedeti, kaj se nahaja pod strešniki, tožena stranka za škodo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, saj delo v ugotovljenih okoliščinah predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 29.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2015 do plačila; iz naslova prevoznih stroškov in tuje nege in pomoči znesek 900,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 do plačila; iz naslova izgube na zaslužku v času od 12. 8. 2015 do 29. 2. 2016 in od 1. 4. 2016 do 11. 6. 2016 bruto znesek 1.905,77 EUR, od njega odvesti dohodnino in ustrezni neto znesek izplačati tožniku, ter za čas od 12. 6. 2016 do 21. 12. 2016 izplačati tožniku za vsak mesec 80 % razlike med prejetimi dohodki (nadomestilom za invalidnost v neto znesku 263,84 EUR, enkratnim izplačilom v neto znesku 15,00 EUR) in zahtevanim mesečnim neto zneskom rente (od bruto 790,73 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu dalje za razliko iz preteklega meseca do plačila, na neto zneske pa obračunati in odvesti zakonske dajatve (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in sicer za znesek 43.400,00 EUR iz naslova nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 in za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo od 18. 9. 2015 do vključno 20. 9. 2015; za znesek 834,07 EUR iz naslova prevoznih stroškov in tuje nege in pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 do plačila; za znesek 2.000,00 EUR iz naslova izgube na zaslužku v času od 12. 10. 2010 do 15. 7. 2011; za bruto znesek 317,63 EUR (vtoževano razliko med 794,07 EUR bruto in 476,44 EUR bruto) iz naslova izgube na zaslužku v času od 1. 3. 2016 do 31. 3. 2016; kar je tožnik zahteval več iz naslova mesečne rente od 12. 6. 2016 do 21. 12. 2016 ter na izplačilo mesečnih rent v znesku 790,73 EUR od 22. 12. 2016 dalje z obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.329,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev iz prvostopenjske odločbe do dneva plačila (točka III izreka), tožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika Delovnemu sodišču v Kopru na račun št. ... povrniti stroške v znesku 1.739,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper točko I in IV izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške tožene stranke. Navaja, da je do nesreče prišlo zaradi tožnikovega nespoštovanja navodil za varno delo in njegove nepazljivosti pri hoji po strehi, na kateri se je nahajal zaradi tega, ker je tja prinesel pijačo in ne zaradi dela. Zato je za nastalo škodo izključno odgovoren sam. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnika in A.A., čeprav sta njuni izpovedi neverodostojni. Zato je neutemeljeno pripisalo odgovornost za nesrečo toženi stranki, zmotno ugotovilo soprispevek tožnika k nastanku škode oziroma ga ovrednotilo v prenizkem znesku, po posameznih vrstah škode pa tožniku dosodilo bistveno previsoke odškodnine glede na izkazan obseg škode in sodno prakso v primerljivih primerih. Tožniku na dan škodnega dogodka ni bilo odrejeno delo odkrivanja strehe, kot je to nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa je bil zadolžen za upravljanje dvigala oziroma žerjava, za kar je bil polno usposobljen. To izhaja iz izpovedi priče B.B. ter pisne izjave A.A. z dne 14. 10. 2010. Tožnik je na streho odšel samoiniciativno in samovoljno, ko je odnesel vodo sodelavcu A.A. Glede tega ni prejel nikakršnih navodil nadrejenih, ne s strani tožene stranke, ne s strani delovodje B.B., prav tako ni bil čas odmora ali malice. Pritožba opozarja, da je bil tožnik za delo na strehi ustrezno usposobljen, opravil je zdravniški pregled ter usposabljanje iz varstva pri delu. Imel je tudi vse potrebne in ustrezne pripomočke za delo in sicer delovno obleko, obutev in čelado, objekt je bil ustrezno zaščiten z delovnim odrom, tožnik pa je bil poučen o varnem delu, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost zagotavljanja varnega dela. Delavcem na gradbišču so bile na voljo čelade, vendar jih samovoljno in kljub zavedanju nujnosti njihove uporabe in morebitnim posledicam neuporabe niso želeli nositi. V času nesreče je bil oder že postavljen in bi ga lahko delavci uporabili za zaščito oziroma dostop do strehe. Postavljali so ga prav delavci A.A., B.B. in tožnik na dan pred nezgodo oziroma dopoldan, pri čemer je manjkala zgolj še ograja na strehi, ki pa same uporabe odra ni onemogočala. Do poškodbe je prišlo izključno zaradi neskrbnega in nepravilnega ravnanja tožnika, ki ni upošteval jasnih in večkrat podanih navodil tako s strani tožene stranke kot s strani delovodje B.B. Glede na zgoraj navedeno toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti glede zagotovitve varnega dela. Opozarja, da je skrb za lastno varnost temeljna obveznost delavca, ki jo določata tako Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) kot tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), zato delavec ne sme ravnati popolnoma neskrbno ter samovoljno z zavestnim kršenjem varnostnih predpisov. Vse navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar takšnim ugotovitvam ni pripisalo ustreznih posledic. Opozarja na neverodostojnost izpovedbe priče A.A. ter navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob skrbni analizi njegove celotne izpovedbe, upoštevaje tudi vse ostale dokaze, zaključiti, da je priča prilagajala svojo izpoved trenutnim potrebam, navdihom in interesom oziroma celo navodilom pooblaščenke tožnika. Glede podane izjave z dne 14. 10. 2010 je priča izpovedala, da je v podpis ni nihče silil, ni imela nobenih pripomb na vsebino izjave, pisna izjava pa je bila sestavljena takoj po dogodku, ko je bil spomin na dogodek še svež. Priča je potrdila, da je tožnik delal na žerjavu (dvigalu) ter skladal planete, kot je izpovedala tudi tožena stranka ter ni bil zadolžen za delo na strehi. Po sedmih letih od nesreče pa je svojo izpoved spremenila tako, da ne drži, da bi tožnik tisti dan delal na žerjavu, ampak da je skupaj s pričo delal na strehi. Svojo izpoved je priča A.A. spreminjala tudi v zvezi z danimi navodili za varno delo. Najprej je povedal, da mu nihče ni dal navodila, da naj hodi samo po tramovih, kasneje pa je izpovedal ravno nasprotno. Zanikal je očitek, da je pred sodno dvorano od pooblaščenke tožnika prejel navodilo, kako naj izpove, čeprav je to jasno slišal pooblaščenec tožene stranke in o tem opozoril sodišče. Poleg zgoraj navedenega je trdil, da je do nesreče prišlo takoj zjutraj, nakar je popravil, da okoli 9. ure, nato dopustil možnost, da je to bilo lahko tudi ob 10. uri, čeprav je bilo med strankama nesporno, da je do nesreče prišlo popoldan, med 13. in 14. uro. Navaja, da je neverodostojna tudi izpoved tožnika, ki je lagal, ko je zatrjeval, da prejema samo minimalno plačo, zaradi česar naj bi bil oškodovan pri zaslužku. Ko je sodišče na predlog tožene stranke pridobilo podatke o višini prejetih plač tožnika pri sedanjem delodajalcu C.C. d. o. o., je ugotovilo, da prejema povprečno plačo v višini 870,00 EUR neto oziroma od 45,00 do 325,00 EUR bruto več od zneska minimalne plače, kar je 120,00 EUR več, kot je prejemal pri toženi stranki in 80,00 EUR več, kot je zahteval iz naslova izgubljenega zaslužka. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje po oceni tožene stranke presojati celotno izpoved tožnika in tudi njegovo neverodostojnost. V zvezi z nepremoženjsko škodo in višino dosojene odškodnine navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pretirana ter odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Tožena stranka telesnih bolečin ni izkazala, pač pa jih je zgolj navajala. Do njih se je opredelil le izvedenec travmatolog, ki se je opiral le na izpoved tožnika o potrebi po zdravilih za umiritev bolečin, kot je izhajala iz bolniških listov, izvidov, ambulantnih pregledov in zdravstvenega kartona. Dejstvo, da so zdravniki predpisovali tožniku zdravila, še ne pomeni, da jih je res jemal, predvsem pa ni mogoče ugotoviti v kakšnem obsegu oziroma količinah. Sklicuje se na primerljive zadeve in sicer Cp 737/2012 z dne 4. 4. 2013, ko je oškodovanec prejel 14.000,00 EUR za zlom kirurškega vratu leve nadlahti, večfragmentni zlom spodnjega dela leve koželjnice, odlom stiloida podlaktnice ter obtolčenino obeh gležnjev, zaradi česar je bil delovno nezmožen več kot dve leti, kirurško zdravljenje je trajalo 1 leto in 3 mesece, 9 tednov je nosil mavčno mobilizacijo in fiksator ter imel številne preglede in izkazal bolečine, ki jih bo trpel tudi v bodoče. V zadevi II Ips 721/2008 je bilo oškodovanki dosojeno 5.007,51 EUR odškodnine. Večkrat so ji uravnavali zapestje, bolečine pa se bodo v bodoče tudi stopnjevale. V zadevi VIII Ips 311/2009 je oškodovanec prejel 16.691,70 EUR odškodnine, v zadevi II Cp 2638/2011 z dne 25. 1. 2012 pa je bilo dosojenih zgolj 5.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Navaja, da je padec tožnika trajal samo kakšno sekundo, zato se je primarni strah končal že takoj, ko se je tožnik zavedal, da ni v smrtni nevarnosti in niso poškodovani deli njegovega telesa, pač pa zgolj okončine, peta in roka. Tako ni realen in življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za izjemno hud primarni strah za življenje, ki je trajal do končanega prvega pregleda pri zdravniku kirurgu. Duševne stiske, ki so izraz depresivnega stanja, pa bi lahko sodišče prve stopnje upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne zaradi strahu, zato je odškodnina v višini 5.000,00 EUR pretirana. Sklicuje se na odločitve II Ips 253/2013, kjer je bila odškodnina dosojena v višini 1.000,00 EUR, pri čemer je poškodba sprožila trajne psihične težave, v zadevi VIII Ips 445/2009 z dne 21. 6. 2011 pa je bil za strah priznan znesek 2.500,00 EUR. V zadevi Višjega sodišča v Celju Cp 737/2012 z dne 4. 4. 2013 je bil dosojen znesek 2.000,00 EUR. V zadevi II Ips 721/2008 z dne 9. 10. 2008 je bila dosojena odškodnina v znesku 1.669,17 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Cp 2638/2011 z dne 25. 11. 2012 oškodovancu odmerilo 1.000,00 EUR.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožena stranka meni, da tožnik ni izhajal iz svojih navedb v zvezi s tem, da se je pred nesrečo ukvarjal s košarko in nogometom ter v spis ni predložil nobene fotografije, niti njegovih izpovedi ni potrdila nobena priča. Večinski vzrok za depresijo tožnika je po zaključku izvedenke najti v težavah z zaposlitvijo. Po drugi strani pa ni ustrezno upoštevalo, da so težave zaradi zaposlitve pri C.C. d. o. o. v pretežnem delu izzvenele in tožnik sedaj normalno živi. Ne drži zaključek sodišča, da je izvedenec travmatolog ugotovil, da tožniku padajo stvari iz rok. Zmore vse vrste prijemov, že v maju 2011 pa je delal z vibracijskim strojem Hiltijem in v septembru 2011 je že fizično delal. Vse to zaključuje, da je zaključek sodišča prve stopnje neresničen. V zvezi s premoženjsko škodo navaja, da mu je sodišče nepravilno dosodilo odškodnino za materialno škodo zaradi pomoči pri negi njegove žene D.D., ki je dolžna v okviru svojih zakonskih dolžnosti brezplačno pomagati tožniku po svojih najboljših močeh. To izhaja iz 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo ob obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Zakonca sta si v skladu s 44. členom ZZZDR dolžna medsebojno pomagati. Zato tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova pomoči. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi sodilo mimo postavljenega zahtevka, saj je tožnik za prve štiri tedne potreboval po 4 ure dnevno, ki je bila vredna 4,00 EUR na uro, sodišče pa mu je priznalo 8,50 EUR na dan ter s tem preseglo tožbeni zahtevek za 7,50 EUR na dan več, kot je tožnik sploh zahteval. Opozarja, da je detektiva sicer res najela samoiniciativno, vendar pa iz razloga, ker je tožnik navajal, da kot invalid III. kategorije ne bo več mogel dobiti nove zaposlitve v gradbeništvu za dela, za katera je usposobljen. Zato je bila ključna in za postopek prelomna ugotovitev, da zatrjevanje s strani tožnika ne drži, saj je še vedno delal, takrat namreč še ni bil zaposlen pri C.C. d. o. o. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku 12. 10. 2010 odrejeno delo na strehi pri odkrivanju ostrešja oziroma odstranjevanju strešnikov na objektu v E. Tožnik je delal na strehi po odredbi oziroma navodilu nadrejenega delavca B.B. V trenutku padca oziroma vdora na trhli strehi je stal na neodprtem delu strehe oziroma na strešnikih in ni mogel videti, kje se nahaja tram (ki je bil stabilen), in kje so bili tako imenovani "planeti" oziroma vzporedne letve, ki pa so bili že trhli oziroma prepereli in niso več zagotavljali trdnosti pri gibanju na strehi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik opravljal delo skupaj z nadrejenim delavcem B.B. in sodelavcem A.A. Glede na to, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo kot pomožni gradbeni delavec oziroma pomožni zidar, ter da je tudi tožena stranka potrdila, da je bil zadolžen tudi za pomoč delavcem na strehi in sicer, da jim prinese vodo oziroma preveri stanje na strehi, B.B. pa je pojasnil, da mora tudi tožnik kot upravljalec žerjava kdaj priti na streho, tožniku ni mogoče očitati, da bi kritičnega dne samovoljno in v nasprotju z navodili delodajalca prišel na streho ter s tem zakrivil padec oziroma sam zakrivil nesrečo pri delu.

6. Da je bilo tožniku dejansko odrejeno delo na strehi, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi prijave nezgode-poškodbe pri delu (A2), iz katere izhaja, da je tožnik padel pri odkrivanju strehe, ko se je obrnil in stopil na planet med tramovi, zaradi trhlosti letev pa se je vse skupaj udrlo ter je sledil padec v globino treh metrov. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in priča A.A. smiselno enako izpovedala o poteku dogodkov pred padcem - da sta odkrivala streho po navodilu nadrejenega, da je bil tožnik žejen in je odšel po vodo zase in za pričo, ko pa se je vrnil, je stopil na trhlo letev in padel. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče A.A., saj izpoved v delu, ki se nanaša na uro poškodbe, niti ni odločilna. Glede na to, da bi lahko tožnik tudi kot žerjavist oziroma pomožni delavec prišel na streho, tudi ni odločilna vsebina pisne izjave A.A. z dne 14. 10. 2010 (B1). Iz nje izhaja, drugače kot je to kot priča izpovedal, da naj bi tožnik delal obravnavanega dne kot žerjavist, na streho pa naj bi prišel zato, ker ga je priča A.A. poklical, da mu prinese vodo. Priča te izjave ni sama sestavila, temveč jo je le podpisala. Čeprav je izpovedala, da k temu ni bila prisiljena, je lahko sodišče prve stopnje verodostojnost priče ocenilo na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik delal na strehi, ter s tem argumentirano navedbe tožene stranke, da je na streho prišel samovoljno in v nasprotju z navodili tožene stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in logična, ter temelji na prepričljivi izpovedi tožnika in A.A., potrjeni s prijavo nezgode pri delu, tožnikov nadrejeni B.B. pa se bistvenih okoliščin opravljanja dela ni spomnil. S tem v zvezi so nebistvene tudi pritožbene navedbe, da naj bi pooblaščenka tožnika priči A.A. pred narokom, na hodniku pred razpravno dvorano, dajala navodila o tem, kako naj priča. Dejstvo, da je moral tožnik delati (tudi) na strehi, sta namreč potrdila tudi tožena stranka in B.B., to pa je odločilno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavane nesreče pri delu. Tožnik je padel vsaj 3-4 metre globoko, zato je delal vsaj na tej višini. Tožena stranka temu niti ni argumentirano oporekala. Glede na to, da je šlo za delo na višini, na strehi, ki je bila neodkrita in trhla, ter tožnik tako ni mogel vedeti, kaj se nahaja pod strešniki, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, saj delo v ugotovljenih okoliščinah predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ (vsebinsko identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013). Za škodo od nevarne dejavnosti pa glede na določbo 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, torej tožena stranka.

8. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odškodninska odgovornost tožene stranke izključena zaradi ravnanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za popolno oprostitev odgovornosti tožene stranke. Delodajalec lahko z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, to nevarnost sicer do neke mere zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Če pa se poleg tega na njegovi strani ugotovi še krivdno ravnanje, se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti. V obravnavanem primeru predpostavka za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) ni izpolnjena.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik v večjem obsegu kot 20 % sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je tožnik zaradi neopozarjanja tožene stranke na nevarnosti pri delu sam prispeval k škodi v obsegu 20 %. Vsakdo je sicer dolžan skrbeti za lastno varnost, Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 43/2011) delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja, vendar pa je sodišče prve stopnje ta odstotek ocenilo kvečjemu bistveno previsoko, in sicer iz razloga, ker naj tožnik ne bi aktivno sodeloval tako, da bi zahteval varovanje in uporabo čelade. Opozarjanje na nevarnosti pri delu ob dejstvu, da tožena stranka tožniku ni zagotovila čelade oziroma je dopustila, da jih delavci niso uporabljali, tožniku pa je odredila delo na strehi, ne da bi poskrbela za ustrezno varovanje, ne utemeljuje tožnikovega soprispevka. Ker se tožnik ni pritožil, pritožbeno sodišče ni moglo posegati v ta del odločitve sodišča prve stopnje, čeprav je, kot je že navedeno, prispevek tožnika previsok in ne izhaja iz ugotovljenih dejstev. Tožnik namreč ni mogel vedeti, kje je pohodni del strehe, oziroma kje se nahajajo tramovi, saj streha ni bila odkrita.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožena stranka storila vse, kar je v njeni moči, da do nesreče pri delu ne bi prišlo. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bila kot posebej skrben strokovnjak dolžna storiti. Poskrbela je sicer za to, da je bil tožnik teoretično in praktično usposobljen za delo na strehi, vendar pa bi poleg tega morala poskrbeti tudi za varovanje tožnika pred padcem. Tožnik ni uporabljal čelade, kar je tožena stranka očitno dopuščala, v primeru padca pa ni bil niti privezan niti tožena stranka ni postavila lovilnega odra ali mreže, ki bi preprečila padec z višine, ali pa kako drugače tožnika zavarovala pred padcem. Sklicevanje na to, da je bil postavljen oder, v okoliščinah konkretnega primera ni relevantno, saj oder ni mogel preprečiti nenadzorovanega padca tožnika zaradi vdora strehe. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času škodnega dogodka, je v prvem odstavku 43. člena določal, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje kršila določbo prvega odstavka 5. člena ZVZD, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in da mora v ta namen izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nesreč pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter materialnimi sredstvi. V zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu je za obravnavano zadevo relevantna določba točke 14 Priloge IV: Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba; Ur. l. RS, št. 83/05 in 43/11), ki določa, da mora delodajalec pri delu na strehi, če je višina večja od 2 m ali nagib presega 30-, sprejeti kolektivne varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev, orodij ali drugih predmetov ali materialov. Če delavci delajo na strehi, v njeni bližini ali na katerikoli drugi površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, skozi katero se lahko pade, mora delodajalec sprejeti varnostne ukrepe, da se zagotovi, da delavci ne hodijo nepazljivo po taki površini ali da ne padejo na tla. Prav teh zahtev pa tožena stranka po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni izpolnila.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče odškodnino za posamezno obliko nepremoženjske škode (za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) tožniku prisodilo v previsokem znesku. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

12. Tožnik je utrpel večiverni prelom končnega dela koželjnice desno in trnastega odrastka desne podlahtnice, udarnino glave in rano na glavi ter udarnino desne pete. Pred nezgodo ni imel nobene duševne motnje, po nesreči pa je utrpel zelo intenzivno akutno stresno reakcijo, prilagoditveno motnjo in aksiozno depresivno motnjo. Po ugotovitvah izvedenke psihiatrične stroke je trpel tudi PTSM oziroma posttravmatsko stresno motnjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 7 dni trpel hude telesne bolečine, ki jih je bilo potrebno lajšati z analgetiki v obliki injekcij in infuzij, kar je trajalo v času bolnišničnega zdravljenja, srednje hude telesne bolečine je trpel 6 mesecev in nato še ob naporih z desnico v obdobju večjih kriz, lažje bolečine ob naporih z desnico pa se pojavljajo vse do danes in sicer gre za bolečine, zaradi katerih je potrebno občasno jemanje analgetikov v obliki tablet. Tožnik je bil trikrat bolnišnično zdravljen, trikrat je bil operiran na desnem zapestju v narkozi, prejemal antibiotike, bil večkrat rentgensko slikan, opravil je tudi EEG, EMG in MRI preiskavo. Desno roko je imel mobilizirano in sicer prvič v doramenskem mavcu, kasneje v longeti 3 do 4 tedne po prvi operaciji, opravil je 40 fizioterapij, bolniški stalež je trajal 8 mesecev. Glede na navedeno mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Sklicevanje pritožbe na to, da naj bi odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse ni utemeljena. Povsem nesmiselna je pritožbena navedba, da dejstvo, da so zdravniki tožniku predpisovali zdravila proti bolečinam, še ne pomeni, da jih je tožnik res jemal, ter da ni mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu oziroma količinah. Navedeno dejansko predpostavlja, da bi moral tožnik za vsako protibolečinsko zdravilo s pričami dokazovati, da jo je res vzel. Bolečine so bile pri tožniku objektivno podane zaradi poškodb, ki jih je utrpel, pri čemer pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da večiverni zlom roke povzroči bolečine takšne intenzitete, kot jih navaja tožnik oziroma ugotavlja sodišče prve stopnje.

13. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na primere, ki niso primerljivi oziroma ne gre za identične bolečine in nevšečnosti, kot jih je utrpel tožnik. V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani Cp 737/2012 z dne 4. 4. 2013 je oškodovanec utrpel zlom kirurškega vratu leve nadlahti, večfragmentni zlom spodnjega dela leve koželjnice, odlom stiloida podlahtnice, ter lažji pretres možganov, kar je huda telesna poškodba. Nastala pa je tudi posttravmatska stresna motnja. Odškodnina je bila določena v višini 42.000,00 EUR (43 povprečnih plač v času sojenja). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik prejel 37.000,00 EUR, torej je za primerljivo poškodbo prejel skupaj nižjo odškodnino za približno pet povprečnih plač. Kot je mogoče povzeti iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 737/2012 glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je oškodovanec prenašal neugodnosti povezane z zdravljenjem, bolniški stalež je trajal več kot dve leti, kirurško zdravljenje je trajalo eno leto in tri mesece, nosil je mavčno mobilizacijo in fiksator 9 tednov, imel je številne preglede, vendar iz podatkov ne izhaja, da bi bile telesne bolečine in nevšečnosti večje kot v tožnikovem primeru. Tožnik je namreč ob padcu in kasneje utrpel hude bolečine, trikrat je bil operiran v narkozi, kar je neugodno, opravil je številne fizioterapije, ter prejel odškodnino v višini 12.000,00 EUR, ki je nižja od dosojene odškodnine v zadevi Cp 7437/2012, ki znaša 14.000,00 EUR.

14. V sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 721/2008 z dne 9. 10. 2008 je bila oškodovanki dosojena skupna odškodnina v znesku 18 povprečnih plač. Utrpela je kompliciran prelom desne koželjnice v zapestju z dislokacijo fragmentov, prelom pa je zajel tudi sklepno površino koželjnice v zapestnem sklepu. Tožnica je trpela 4 dni hude bolečine, 7 dni srednje in 14 dni lahke telesne bolečine, lahke bo občasno tudi trpela še v bodoče, za kar ji je bil dosojen znesek 5.007,51 EUR oziroma 5,6 povprečnih plač. Povsem jasno je, da je oškodovanka v obravnavani zadevi trpela bistveno manj telesnih bolečin kot tožnik, saj ni bila trikrat operirana (uravnava zapestja je bila opravljena v anesteziji). Glede na to, da je tožnik trpel bistveno hujše nevšečnosti, citirana sodba kvečjemu dokazuje, da je odškodnina v tožnikovem primeru, kvečjemu prenizka, saj je tožnik trpel bolečine in nevšečnosti, ki večkrat presegajo tiste, ki so navedene v zadevi II Ips 721/2008. 15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na sodbo VIII Ips 311/2009. V zadevi je oškodovanec skupaj prejel odškodnino v višini 79 povprečnih plač, predvsem zaradi hujših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sta zaradi padca z višine 4 metrov obe zapestji funkcionalno okvarjeni. Citirana zadeva ne odstopa glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, saj je določena v znesku 16.691,70 EUR oziroma 19,77 povprečnih plač za pretežno hude, stalne ali občasne bolečine, z rednim jemanjem analgetikov od 10 do 15 dni; srednje hude bolečine z občasnim jemanjem analgetikov do 5 mesecev, ki jih je občasno čutil tudi še ob sojenju; lažje bolečine ves čas zdravljenja, torej za bolečine, ki bistveno ne odstopajo od tožnikovih, ter ob podobnih nevšečnostih med zdravljenjem (fizioterapije, preiskave), vendar je bil tožnik večkrat operiran. Tožnikova odškodnina, ki je za skoraj 8 povprečnih plač nižja, torej ne odstopa od odškodnine v citirani zadevi VIII Ips 311/2009. Bistveno je, da je bila tožniku za padec z višine 4 metrov in za primerljiv primarni in sekundarni strah dosojena odškodnina v višini 4.172,93 EUR oziroma 4,7 povprečne plače, ki ne odstopa od odškodnine za strah, ki je bila dosojena tožniku, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Citirana zadeva je tudi primerljiva glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti. Oškodovanec je prejel 33.383,41 EUR oziroma 39,5 povprečnih plač zaradi okvare zapestij, pri čemer ni sposoben za težje fizično delo, za fina opravila z rokami, niti za delo v svojem poklicu; podane so anatomsko trajne posledice, ker vezivno tkivo v okolici zlomov močno ovira gibljivost zapestij. Na spodnji strani koželjnice so vijak in ploščici; funkcionalne trajne posledice se kažejo v 40 % zmanjšani gibljivosti levega zapestja in 67 % do 68 % manjši gibljivosti desnega zapestja. Ne more upogniti prstov desne roke do konca, groba moč stiska desnice je zmanjšana vsaj za polovico. Ker so pri tožniku posledice primerljive za desno zapestje, torej izpodbijana sodba torej tudi po tej postavki ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah.

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2638/2011 dne 25. 1. 2012. V navedeni zadevi je bistveno, da je bilo oškodovančevo desno zapestje nepozorno zdravljeno, kar je bil vzrok za kasnejše zdravstvene težave (psevdoartroza desne navikularne kosti), toženi stranki pa sta za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so nastale v povezavi z levim zapestjem, odgovarjali le v 20 %.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi dosojeno odškodnino za strah ter povsem neprimerno navaja, da je padec trajal "samo eno sekundo". Šlo je za nenadni vdor skozi streho, ko je tožnik nenadzorovano padal ter bil v šoku oziroma smrtnem strahu, saj ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo ob padcu na tla s te višine. Že zgoraj je navedeno, da je zadeva VIII Ips 311/2009 primerljiva, pri čemer je treba upoštevati, da je bil tožnik trikrat operiran, kar je prav tako vplivalo na doživljanje strahu. Pritožba s tem v zvezi s citiranjem sodnih odločb neutemeljeno navaja, da pomeni odločitev sodišča odstop od primerljivih primerov iz sodne prakse. V sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 253/2013 z dne 7. 10. 2016 je šlo za strah zaradi zdrsa na stopnicah pred poslovalnico delodajalca, oškodovanec pa je utrpel zvin desnega zapestja ter udarnino levega kolena. Gre za povsem neprimerljiv primer, glede katerega ni jasno, kako ga naj pritožbeno sodišče ocenjuje v kontekstu strahu, ki ga je utrpel tožnik pri padcu v globino. V sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 445/2009 z 21. 6. 2011 je bil oškodovancu za strah res priznan znesek 2.500,00 EUR, kar pa je bilo po takratnih cenah 3,2 povprečne plače, in ne približno 2,4, kot bi to bilo sedaj v času odločanja o tožnikovi pritožbi. Šlo je za nesrečo pri delu, ko je pri čiščenju tekočega traku (za dovoz peska do tehtnice) oškodovancu spodrsnilo na zasneženih tleh, tako da mu je vrteči se valj na traku zagrabil desno roko. Primarni strah je bil kratkotrajen in je po nekaj urah izzvenel. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil sprva, do 4 mesecev, intenziven, nato je izzveneval, saj se je moral oškodovanec sprijazniti s trajnimi posledicami. Tudi ta primer torej ni povsem primerljiv, saj ni šlo za padec v globino, ki pogojuje bistveno hujši, smrtni strah, niti ni oškodovanec imel treh operacij v polni narkozi, kot je bilo to pri tožniku. Nasprotno, citirana odločitev dejansko dokazuje, da je tožnik za bistveno hujši primer prejel primerno odškodnino. V zadevi Višjega sodišča v Celju Cp 737/2012 z dne 4. 4. 2013 je bil dosojen znesek 2.000,00 EUR, vendar za strah, ki ga je oškodovanec utrpel v prometni nezgodi kot sopotnik v osebnem avtomobilu. Iz objavljene sodbe ni razvidno, da bi bil izpostavljen strahu takšne intenzivnosti kot tožnik, zato citirana zadeva ni primerljiva. V zadevi II Ips 721/2008 je šlo za poškodbo, zdrs na kopališču, ki že sam po sebi ni primerljiv, prav tako tudi ne sklicevanje pritožbe na že zgoraj predstavljeno zadevo II Cp 2638/2011, kjer je šlo za nepozorno zdravljenje. S takšnim, skoraj naključnim citiranjem objavljenih primerov iz sodne prakse, kjer so oškodovanci utrpeli poškodbo zapestja, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnih pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o višini negmotne škode, do katere je tožnik upravičen. Zato tudi odškodnina za strah ni dosojena v nasprotju z drugim odstavkom 179. člena OZ.

18. Pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je sodišče dosodilo v znesku 20.000,00 EUR, neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal s fotografijami oziroma pričami, da je pred poškodbo dejansko igral košarko oziroma nogomet. Odločilno je namreč, da se tožnik zaradi posledic poškodb, ki jih je natančno opisal tudi izvedenec za področje travmatologije asist. dr. F.F., dr. med. ne more več ukvarjati s športom, pri katerem se zahteva uporaba zgornjih okončin. V izredno natančni in skrbni obrazložitvi je sodišče prve stopnje v tem delu natančno ugotovilo posledice, zaradi katerih mora tožnik vlagati bistveno večje napore za opravljanje življenjskih aktivnosti oziroma ugotovilo, česa ne zmore več opravljati. Tožnik se ne more nasloniti na desno roko, če je zapestje v iztegu, težko zmore opravljati delo, kjer mora izvajati vrteče gibe (uporaba izvijača), zgodi pa se tudi, da mu predmeti padajo iz desne roke. Tožnik zmore zadovoljevati štiri osnovne življenjske potrebe (hranjenje, odvajanje, dihanje in spolna funkcija), samostojno zmore izvajati higienska opravila, hranjenje, samostojno se lahko oblači, ter opravljati lažja gospodinjska opravila, brez grobih soročnih prejemov, finih prijemov z desnico in tistih, ki zahtevajo polno pronacijo in supinacijo. Ne more opravljati težjih pridobitnih opravil, zgolj lažja, razvrščen je v III. kategorijo invalidnosti, ter zmožen za delo, kjer se ne zahteva močna spretnost desnice, zmožen je za ročno premeščanje bremen do 10 kg in brez dela na višini s polnim delovnim časom. Ugotovljeno je, da je tožnik desničar, kar še dodatno povečuje težave, ki jih ima zaradi posledic poškodbe desne roke oziroma desnega zapestja. Na roko se lahko opre le z zunanjim delom, ne pa z dlanjo, probleme čuti tudi v stiku palca in kazalca, pri prenašanju bremen si pomaga z levo roko, vse to pa je pri tožniku pustilo zelo intenzivno akutno stresno reakcijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje psihiatrije prof. dr. G.G., dr. med. spec. psihiatrije tudi pravilno ugotovilo psihične posledice poškodbe, ki jih na tem mestu pritožbeno sodišče ne ponavlja ter se nanje v celoti sklicuje. Vse navedeno utemeljuje dosojeno odškodnino iz tega naslova v višini 20.000,00 EUR, posebej glede na dejstvo, da je tožnik desničar in da je dejansko invalid z bistveno omejitvijo uporabe desne roke tako pri delu kot tudi pri prostočasnih aktivnostih.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke glede dosojenega zneska odškodnine za materialno škodo iz naslova potrebe po tuji pomoči in postrežbi, da skrb tožnikove žene sodi v okvir, po katerem je dolžan zakonec tožniku pomagati. Predvsem navedba, da je dolžna tožniku pomagati žena, in da zato iz tega razloga tožbeni zahtevek ni utemeljen, je povsem neutemeljena. Ni namen zakonske zveze, da zakonec v primeru poškodbe drugega zakonca, ki je nastala zaradi ravnanja tretje osebe, prevzema nase celotno skrb za oškodovanca. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval znesek povračila v višini 8,5 EUR na uro (sodišče mu je prisodilo 4,00 EUR, kar je nižje od prakse odločanja VDSS v podobnih primerih), pri tem pa je bistveno, da sodišče v svoji odločitvi ni preseglo vtoževanega zneska 1.500,00 EUR, saj mu je dosojen znesek 1.064,00 EUR.

20. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem se zavzema za to, da bi se toženi stranki priznali stroški, ki jih je imela z angažiranjem detektiva. O tožnikovi preostali delazmožnosti sodišče odloči predvsem na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki glede na stanje pri poškodovancu oceni njegovo preostalo delovno zmožnost in njegove omejitve. Zato dejstvo, da naj bi tožnik opravljal delo oziroma da naj bi na gradbišču prenašal "gips plošče", kar naj bi bilo ugotovljeno z angažiranjem zasebnega detektiva, v ničemer ne izpodbija ugotovitev izvedenca, da ima tožnik omejitve pri delu, ter da je iz tega razloga upravičen do odškodnine, tako nematerialne iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot materialne zaradi izgube na zaslužku. Tožena stranka je dejansko po nepotrebnem angažirala detektiva ter v tem delu tudi v nasprotju z ZPP uveljavlja to storitev kot stroške postopka, saj bi to lahko uveljavljala le kot poseben zahtevek, ki pa glede na navedeno niti ni utemeljen.

21. Ker niso podani v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).