Jedro

Izjava z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ za priposestvovanje. Vsebina izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo poti po svojem travniku in s tem jima posledično dovoljuje pot preko svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 380,64 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se za potrebe njunih gospodujočih nepremičnin, navedenimi z identifikacijskimi znaki, ugotovi obstoj služnostne pravice peš hoje in voženj z osebnimi vozili z manjšo avtomobilsko prikolico, kolesi in motornimi kolesi ter kmetijskimi stroji s priključki v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin po obstoječi poti, ki poteka po zahodnem delu parc. št. 772/1 ter severozahodnih delih parc. št. 862/1 in 868/3 vse k.o. X kot je to razvidno iz priloženega aerofoto posnetka PISO ter skice izvedenca geodetske stroke, kar je vse priloga sodbe, v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin parc. št. 772/1, ki je last prve toženke D. K., parc. št. 862/1 in parc. št. 868/3, ki sta last druge toženke D. K. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da sta jima toženki dolžni izstaviti primerno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo služnostne pravice peš hoje in voženj z osebnimi vozili z manjšo avtomobilsko prikolico, kolesi in motornimi kolesi, kmetijskimi stroji s priključki, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Dalje je še zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da sta toženki dolžni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico peš hoje in voženj, opisanih v I. točki sodbe, še posebej sta dolžni opustiti postavljanje ovir na obstoječo pot na parc. št. 862/2, 868/3 in 772/1 ter s poti na parc. št. 868/2 odstraniti postavljeno leseno paleto, leseno desko, leseno ranto, železni drog, s folijo pokrit kup peska, na foliji naloženih nekaj komadov strešne opeke in kamenja, kup vej ter odstraniti na poti postavljeno žično ograjo z lesenimi koli vred ter tudi v delu, da sta toženki nerazdelno dolžni tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka. O stroških pravdnega postopka je odločilo v točki II izreka tako, da sta tožnika v 15. dneh dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 749,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti.

2. Tožnika sta s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, pri tem sta uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala sta, da je sodišče prve stopnje v zvezi s traso služnostne poti in njenim potekom po posameznih parcelah v točki 7 obrazložitve svoje sodbe napačno zaključilo, da trasa služnostne poti poteka od točke B do točke C po parceli 862/1 k.o. X v dolžini 14 metrov. V opisanem delu poteka namreč pot po parceli št. X, vodno javno dobro v lasti R Slovenije. Ta parcela tako ni v lasti toženk, zato po tej parceli tožnika ne vtožujeta služnosti, temveč jo vtožujeta po toženkama lastnih parcelnih številkah 772/1, 861/2(oziroma prav: 862/1) in 868/3, vse k.o. X. Dalje sta navajala, da je sodišče napačno uporabilo določbo 217. člena v povezavi s prvim odstavkom 269. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v zvezi s služnostno traso poti za eno služnostno traso. Napačen pa zaključek sodišča, da trditvena podlaga, ki sta jo ponudila tožnika, ne omogoča presoje nastanka stvarne služnosti na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ. Tožnika sta zatrjevala okoliščino, da sta v dobri veri izvrševala dejansko služnost deset let. Svojo dobro vero sta gradila na izjavi M. S. z dne 7. 1. 1988, na kateri je njen podpis overjen pri Krajevnem uradu X. S to izjavo je pravna prednica toženk obema tožnikoma dovolila gradnjo dovozne poti po njenem travniku, logična posledica takšnega dovoljenja pa je tudi dovoljenje vožnje po takšni poti. V času podpisa te izjave je M. S. podelitve služnosti tožnikoma ni pogojevala z ničemer, izjava kot enostranska izjava takratne lastnice služečih nepremičnin torej pomeni pravni posel oziroma pravni naslov, ki izkazuje dobrovernost tožnikov pri izvrševanju služnosti. Tožnika sta opravljala vožnje v okviru služnosti tudi že po prejšnji trasi poti pred letom 1987, to leto pa je F. Ž. po naročilu tožnikov in ob soglasju prve toženke oziroma njene matere razširil prejšnjo kolovozno pot do starega lesenega mostu, da se je po njej lažje vozilo. Tako sta tožnika in tudi ostali že po prejšnji trasi poti vozila z manjšim traktorjem in motorji, razširitev pa je bila narejena zaradi lažjih voženj. Ker podpis M. S. na izjavi ni bil ustrezno overjen, pravna prednica tožnikov ni mogla služnosti vpisati v zemljiško knjigo. Ko pa je postala lastnica služečih nepremičnin prva toženka, je začela materi tožnikov govoriti, da naj bi bila ena parcela (sicer last pravne prednice tožnikov) njena in v tej zvezi je tudi naročila pripravo uskladitvene pogodbe in služnostne pogodbe z dne 6. 6. 2001. Prvenstveni namen te pogodbe je bil, da bi mati tožnikov priznala prvi toženki lastninsko pravico na drugi parceli, hkrati pa je bila v to pogodbo vključena določba o že prej dogovorjeni služnosti, ki jo tožnika sedaj vtožujeta. Mati tožnikov se s priznanjem lastninske pravice prvi toženki na navedeni parceli ni strinjala in pogodbe ni podpisala. To pa še ne pomeni, da je odpadla pravna podlaga za služnost, prva toženka nikoli ni preklicala izjave M. S., zato ta še zmeraj velja, posledično pa sta bila in sta tožnika še vedno v dobri veri glede služnosti. V zvezi z izvrševanjem služnosti s strani toženk tudi ni bilo nobenih ugovorov in preprečevanj, oziroma prepovedi vse do avgusta 2008, ko je bilo izvrševanje služnosti fizično onemogočeno. Napačen je torej zaključek sodišča, da tožnika nista v dobri veri izvrševala služnosti v trajanju 10 let in ne drži, da služnost ni urejena. V zvezi z že prej dogovorjeno, oziroma priznano služnostjo je prva toženka poskušala mater tožnikov izsiljevati, da bi ji ta priznala lastninsko pravico na drugi parceli. Tožnika torej prvenstveno zatrjujeta pridobitev služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ, podrejeno pa prav tako zatrjujeta, da sta pridobila služnost tudi po drugem odstavku iste zakonske določbe, saj sta jo izvrševala več kot 20 let, vsakokratni lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, nasprotni zaključek sodišča je napačen. Napačen je tudi zaključek sodišča, da pred izjavo matere prve toženke v letu 1988 tam ni bilo takšne poti, ki bi bila sposobna voženj. Tožnika sta ves čas zatrjevala, da je pot obstajala tudi pred letom 1987, ko jo je z buldožerjem razširil Ž., ter da se je po njej dalo peljati tako s traktorjem, kakor tudi s fičkom in motornimi kolesi. Tožnika zatrjujeta, da sta takšne vožnje opravljala po letu 1987, kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov. Pojasnila sta, da je bila izjava M. S. dana zaradi pridobitve ustreznih dovoljenj za gradnjo hiše, ki sta jih sodišču tudi predložila, pot po izjavi ni bila zgrajena na novo, ampak je bila že pred tem leta 1987 razširjena, obstajala pa je že dolgo pred tem. Ne drži zaključek sodišča, da tožnika nista izvrševala služnosti redno in nepretrgano celotno dvajsetletno obdobje v vtoževanem obsegu, ter da temu lastnica služeče stvari ni nasprotovala. Toženka ni z ničemer dokazala, da bi kakorkoli nasprotovala izvrševanju služnosti vse do avgusta 2008. Tožnika zatrjujeta, da sta služnost redno in nepretrgoma izvrševala več kot 20 let, začenši pred letom 1987, po razširitvi poti do starega lesenega mostu pa še bolj intenzivno. Prvi tožnik je izpovedal, da so hodili peš po tej poti vseskozi nazaj, dokler se spomni, to je od njegove starosti 6 let, in sicer na stari most pri K., bila je slaba kolovozna pot, ko je bil star 15 ali 16 let (rojen je leta 1960), je začel hoditi v službo, tam so se vozili z mopedom, z avtom, pa tudi s traktorjem. Ta leseni most je bil res slabši in se niso vseskozi vozili, leta 1977 je tožnik kupil traktor in se tudi z njim občasno peljal po tej poti. Priča J. D. je izpovedal, da se je čez stari most vozil z motorjem, avtom, pa tudi s traktorjem se je kdaj peljal. Priča J. V. je povedala, da se je po starem mostu dalo peljati z majhnim traktorjem, kasneje pa tudi s kakšnim fičkom, da se je tam tudi sama peljala. P. K. je izpovedal, da se je čez ta leseni most vozil gor in dol z motorjem, ker takrat še ni imel avta, da se je vozil tudi po večkrat na teden v obdobju 30 let. Znano mu je, da so se M.-jevi po tej poti vozili z avtom, z motorjem in tudi s traktorjem, in da sta se oba tožnika po tej poti vozila, ko sta hodila v službo. V. K. je izpovedal, da v letih 2002 in 2003 (ko nov most še ni bil zgrajen) parkrat z M. peljal po cesti od njegove hiše pa do K-jevega mostu v službo, ko je bil še stari most, se sam tam ni vozil, M.-jevi pa so vozili s traktorjem. Iz teh dokazov se da torej zanesljivo zaključiti, da sta tožnika po poti do starega lesenega mostu vozila v skladu s potrebami in zmožnostjo mostu. Zaključek sodišča, da tožnika služnosti nista priposestvovala, oziroma izvrševala v vtoževanem obsegu, je napačen, ker sta tožnika služnost v času starega mostu izvrševala bolj intenzivno kot to zaključuje sodišče, v skladu s potrebami in zmožnostjo prehoda čez most. Po zgraditvi novega mostu pa so se razmere za vožnje izboljšale, zato sta lahko tožnika (in tudi drugi) služnost še bolj pogosto izvrševala ter še z drugimi prometnimi sredstvi. V sodni praksi je sprejeto jasno stališče, da se služnost prilagaja spremenjenim razmeram oziroma razvoju. Da je tako, izhaja iz listinskih dokazov, ki sta jih predložila tožnika, večinoma pa je te listinske dokaze pripravila toženka. Vsebina teh listin jasno dokazuje, da sta tožnika ves čas vozila čez stari most, kasneje tudi čez novi most, kar je v času sestave navedenih dopisov izrecno priznavala tudi prva toženka, zato so njene sedanje navedbe napačne in prirejene za potrebe v tej pravdi. Podrejeno pa tožnika poudarjata, da sodišče očitno ne dvomi, da sta tožnika uporabljala služno pot tudi v času obstoja starega mostu, zato njunega zahtevka ne bi smelo zavrniti v celoti, ampak bi mu moralo ugoditi v tistem obsegu služnosti voženj in peš hoje, kot sta jo tožnika izvrševala v času obstoja starega mostu. Čeprav je bil ta precej dotrajan in potreben popravila, to ne pomeni, da tožnika čez ta most nista vozila, kar je v tistem času, kot je že navedeno, priznavala tudi prva toženka. Glede ugotovitve sodišča, da je ugotovljena še ena pot, ki naj bi jo imela tožnika do “M.-jevega mostu”, pa tožnika poudarjata, da sta zanesljivo dokazala, da ta most ni bil v uporabi po letu 1982. Ne drži zaključek sodišča, da zgolj s strani tožnikov neopredeljeni občasni prevozi ne morejo voditi k priposestvovanju, saj ne kažejo na izvrševanje pravice. Tožnika sta služnost izvrševala, to izhaja tudi iz izjave M. S., služnost sta začela izvrševati že pred letom 1987 in ne šele po zgraditvi novega mostu v letu 1996, takšen zaključek je zmoten. V dopolnitvi pritožbe pa sta poudarila, da je napačen in brez dokazne opore ter protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika v času, ko je obstajal še star leseni most, po služnostni trasi vozila zgolj občasno, ter da njune vožnje naj ne bi bile namenjene za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času (sezonske služnosti). Tožnika ne vtožujeta sezonske služnosti na služnostni poti, ampak služnost za stalni dostop od njunih solastnih nepremičnin na državno cesto, gre za dostop tožnikov iz njune hiše, kjer tožnika živita in ki se nahaja povsem na južnem koncu služnostne poti oziroma poti, ki poteka v nadaljevanju služnostne trase po nepremičninah tožnikov, kakor tudi za dostop od solastne hiše tožnikov, ki je bila v najemu, na parc. št. 864, k.o. X. Ta hiša se nahaja 200 m od državne ceste, zato je pot od hiše navzdol je praktično edina dostopna pot do te hiše, druga dostopna pot od te hiše navzgor in nato okoli čez S., je veliko daljša in slabša, dolga je 6 km. Jasno je, da je služnost tako za najemno hišo tožnikov, kakor tudi hišo, v kateri živita, nujno potrebna in da sta služnost izvrševala predvsem za potrebe obeh hiš, kakor tudi za potrebe obdelave njunih nepremičnin, ki se nahajajo ob služni poti. Tudi v času starega lesenega mostu sta tožnika, čeprav bolj poredko, čez ta most po služnostni poti hodila v službo ter po drugih opravkih v dolino. Preko tega mostu sta tudi vozila material za gradnjo spodnje (najemne) hiše ter pot uporabljala tudi za druge že opisane namene, uporabljali pa so jo tudi drugi, ki so prihajali k tožnikoma. Zaključek sodišča, da naj bi šlo za občasne vožnje, ki niso bile namenjene za točno določen namen, se pokaže za zgrešen. Isto funkcijo je imela za tožnika služnostna pot tudi po tem, ko je bil zgrajen novi most, pri čemer pa so bile njune vožnje malo bolj intenzivne glede na izboljšanje možnosti prehoda preko mostu.

3. Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, sta pa grajali nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje. Navajali sta, da se ne strinjata s stališčem sodišča, da gre za eno služnostno traso glede na to, da se je ta, kot je nesporno tudi za sodišče, po zgraditvi novega mostu v letu 1996 spremenila. Tekom postopka sta toženki večkrat poudarili, da je bila zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 863/3 (verjetno prav: 868/3), preko katere je potekala povezava na stari most, M. S., zemljiškoknjižna lastnica parcelnih številk 862/1 in 772/1 k.o. X pa je D. K. Ker v prvem odstavku 269. člena SPZ določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let, v drugem pa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če jo je izvrševal dejansko 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, je torej potrebna subjektivna komponenta - lastništvo služečega zemljišča - v odnosu na čas uporabe tega zemljišča za potrebe drugega zemljišča. Lastnik gospodujočega zemljišča ne more biti v dobri veri, če vozi po drugem zemljišču, ne tistem, katerega lastnik mu je vožnje dovolil in lastnik služečega zemljišča ne more “zamuditi možnosti” nasprotovanju voženj, če se lastnik gospodujočega zemljišča po tem zemljišču vozi šele nekaj let. Lastninska pravica je ustavno zajamčena, zato je pod spremembo trase v konkretnem primeru v smislu varovanja lastninske pravice mogoče opredeliti le kot dve ločeni trasi in jo v tem smislu tudi obravnavati. Sodišče je sprejelo drugačno pravno opredelitev, in je zaključilo, da služnost po novi trasi po vzpostavitvi mostu leta 1996 nikoli ni bila dogovorjena, saj so se stranke, kot izhaja iz pogodbe iz leta 2001, o možnosti pridobitve služnostne pravice voženj po tej trasi le dogovarjale, pogodba pa ni bila podpisana in tako tožeča stranka glede pravice do voženj po tej trasi ni mogla biti v dobri veri, po stari trasi pa služnost zaradi prekratke priposestvovalne dobe ne bi mogla nastati, tudi če bi bila dogovorjena. Sodišče je štelo, da gre kljub spremembi še vedno za isto traso. Zaključilo pa je tudi, da tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage, po kateri bi bilo nastanek stvarne služnosti mogoče presojati na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ, tožena stranka pa navedbam tožeče stranke v pritožbi, ki tako razlago sodišča prve stopnje izpodbija, nasprotuje. V nadaljevanju se je še opredelila do ostalih pritožbenih navedb in jim nasprotovala ter predlagala zavrnitev pritožbe, zahtevala pa je povrnitev stroškov z obrazložitvijo, da je morala odgovoriti na pritožbo zaradi stališča sodišča prve stopnje do spremembe trase.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje: - da trasa sporne služnostne poti poteka od začetka novega mostu od točke A do točke E preko parcel 862/1 in 868/3 v skupni dolžni 99 metrov, od točke E dalje pa se trasa poti nadaljuje po nepremičninah tožnikov, po parcelnih številkah 868/1, 868/5 in 869/3 (vse k.o. X.), širina sporne trase je okoli 2,8 metra do 3,3 metra in močno zatravljena, - pri nepremičninah toženk je včasih stal lesen most čez potok X, razdalja med nekdanjim lesenim mostom in novim mostom je 33 metrov, dolžina trase poti od novega mostu oziroma od točke A do tožnikove (najemne) hiše, oziroma točke J, je 300 metrov, - da se je služnostna trasa po zgraditvi novega mostu v spodnjem delu (od točke D do točke A) nekoliko spremenila oziroma prestavila, - da je namen hoje in voženj prvega tožnika ostal enak tudi po zgraditvi novega mostu, da je korist, ki jo je imel, oziroma naj bi jo imel prvi tožnik od uporabe poti tudi po delni spremembi trase ostal enak, - da se je del trase poti spremenil neodvisno od pravdnih strank, ker nista samovoljno zgradili novega mostu, zaradi katerega se je spodnji del trase prestavil, stari most pa je bil porušen, zato gre za eno služnostno traso, - da tožbena trditvena podlaga ne omogoča presoje nastanka stvarne služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ, ker po tem določilu mora imeti priposestvovalec ustrezen pravni naslov (pravni posel, sodno ali upravno odločbo) za izvrševanje služnosti, za katerega se kasneje pokaže, da je pomanjkljiv ali neveljaven, - da je ugotavljalo in presojalo okoliščine za priposestvovanje po drugem odstavku 217. člena SPZ, to je 20. letno dejansko (redno in nepretrgano) izvrševanje služnosti in ne nasprotovanje lastnika služeče stvari (služečega zemljišča), - da do v letu 1988 podane izjave (prve) toženkine matere M. S. tam (na zatrjevani služnostni trasi) ni bilo nobene poti, ki bila sposobna voženj, tožnika pa tudi nista konkretno zatrjevala, da bi njuna pravna prednica (njuna mati M. M.), katere priposestvovalno dobo naj bi vštelo sodišče, vozila po tej poti z avtom, traktorjem in kmetijskimi stroji, - da je upoštevalo in ugotavljalo kot priposestvovalno dobo obdobje od 1988. leta do 2008. leta, - da iz izjave M. S. izhaja, da je ta izjavila, da dovoljuje gradnjo dovozne poti oziroma ceste po njenem travniku obema tožnikoma, - da se je prvi tožnik, dokler ni bil zgrajen novi most leta 1996, po služnostni trasi, ki se je končala na starem mostu, peljal le tu in tam in se je večino časa vozil okoli (po občinski cesti do tožnikovih nepremičnin), da je o tem prvi tožnik izpovedal le zase, da drugi tožnik s svojim zaslišanjem ni potrdil tožbenih trditev, - da stari most zaradi dotrajanosti sploh ni bil sposoben voženj s takšnimi prevoznimi sredstvi, kot je bilo navedeno v tožbi (razen izjemoma z manjšim traktorjem ali avtomobilom - fičkom), prvi tožnik je tam peljal le parkrat v času gradnje svoje (najemne) hiše, - trasa poti je obstajala od starega mostu (točka G do točke F) do točke D, kjer je zavila desno in se nadaljevala do točke E1, bila je zatravljena, bila je nekakšen kolovoz, - da naj bi most služil vsakodnevnim prehodom za dostop do stanovanjskih hiš, gozda, travnikov ter spravilo lesa čezenj, most pa je bil že pred letom 1988 potreben obnove, zato ni bil v takšni uporabi, kot zatrjujeta tožnika, - tožnik se je po letu 1996, torej po zgraditvi novega mostu, vozil po spremenjeni služnostni trasi z avtom s prikolico ter kmetijsko mehanizacijo, - da so druge priče izpovedale le o vožnjah prvega tožnika, - da je prvi tožnik (do zgraditve novega mostu) peljal po sporni služnostni trasi le parkrat v času gradnje njegove “najemne” hiše, - da se je služnost po zatrjevani služnostni trasi začela nepretrgano in redno izvrševati šele po zgraditvi novega mostu v letu 1996, od takrat dalje sta tožnika začela voziti po njej z vsemi prevoznimi sredstvi vse do 9. 8. 2008, ko je bila služnost s postavitvijo raznih ovir onemogočena s strani toženk, to je 12 let. 6. Pritožba izpodbija pravilnost ugotovljenega dejstva o trajanju zatrjevane in upoštevane priposestvovalne dobe od leta 1988 do 2008, ko navaja, da sta tožnika zatrjevane vožnje opravljala po letu 1987, izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokler ni mati prve toženke podala izjave v letu 1988, tam ni bilo nobene poti, ki bi bila sposobna voženj, ko trdita, da je pot obstajala pred letom 1987, ko jo je z buldožerjem razširil Ž., da se je po njej dalo peljati s traktorjem in fičkom in motornimi kolesi in sta take vožnje opravljala po letu 1987. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta tožnika v svoji trditveni podlagi zatrjevala: “... da sta na podlagi tega dogovora (med materjo M. M. in M. S.) tožnika zgradila v letu 1987 navedeno pot, ki se je tudi nemoteno uporabljala s strani vsakokratnega lastnika njunih navedenih nepremičnin do 9. 8. 2008.” (tožbene trditve pod točko II) in še: “... da sta že najmanj od leta 1988 v dobri veri izvajala služnost voženj in peš hoje po malo pred tem razširjeni poti do starega lesenega mostu čez X. ter naprej na državno cesto.” (trditve v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2012 pod točko IV).

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika tako sama v svoji trditveni podlagi opredelila pravno relevantno obdobje za priposestvovanje zatrjevane služnosti, torej čas od 1988 do 9. 8. 2008, zato je to dejstvo v izpodbijani sodbi ugotovljeno pravilno. Zatrjevan dogovor, kot podlago za gradnjo ceste v letu 1987, sta tožnika dokazovala z izjavo M. S. z dne 7. 11. 1988 (priloga A 23) in sama sta zatrjevala uporabo te zgrajene ceste in tudi v pritožbi zatrjujeta opravljanje voženj po letu 1987, torej od leta 1988 dalje. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravno neodločilno dejstvo, ali je pot bila uporabna za kakršnekoli vožnje pred letom 1988. 7. Pritožba izpodbija tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika v obdobju od 1988 do 1996 oziroma do izgradnje novega mostu nista izvrševala zatrjevane služnosti redno in nepretrgoma. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ob neizpodbijanem in z izpovedbo prvega tožnika dokazno podprtem dejstvu, da se je prvi tožnik do zgraditve novega mostu po sporni služnostni trasi, ki se je končala na starem mostu, peljal le tu in tam in se je večino časa vozil okoli po občinski poti do svojih nepremičnin in ob dejstvu, da drugi tožnik s svojim zaslišanjem ni potrdil tožbenih trditev, je takšen dokazni zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v trditveni podlagi tožnikov ni navedb o pogostosti izvajanja zatrjevane služnosti (pogostost hoje, pogostost voženj s traktorjem oziroma s kmetijskimi stroji, z avtomobilom, z motorjem), niti ni navedb o izvajanju služnosti v določenem časovnem obdobju v letu. Kako pogosto in s čim so se po zatrjevani služnostni trasi vozile zaslišane priče same, po presoji pritožbenega sodišča ni pravno pomembno za ugotovitev, ali sta služnost priposestvovala tožnika. Tudi izpovedbe prič o tem, da se je čez stari most dalo voziti z motorjem, traktorjem in avtom, ter da so se tudi M.-jevi (oziroma oba tožnika) po tej poti vozili s temi prevoznimi sredstvi, po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo o vsebini izpovedbe prvega tožnika ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejstva, da je prvi tožnik oziroma sta oba tožnika do leta 1996 vozila po sporni služnostni poti le občasno.

8. Povsem pavšalna in zato neupoštevna je pritožbena navedba, da sta tožnika služnost v času starega mostu izvrševala bolj intenzivno in v skladu s potrebami in možnostjo prehoda čez most, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno izpostavljeni listinski dokazi o prizadevanjih krajanov, Krajevne skupnosti X. in Območne vodne skupnosti Y. glede potrebnosti in namena izgradnje novega mostu so po presoji pritožbenega sodišča pravno nepomembni za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravno odločilno je le dejstvo o dejanskem izvrševanju služnosti v dobri veri 10 let (po prvem odstavku 217. člena SPZ) ali dejansko izvrševanje služnosti 20 let, če lastnik služečega zemljišča temu ni nasprotoval (po drugem odstavku 217. člena SPZ), pri čemer vsebino dejanskega izvrševanja služnosti v obeh primerih pomenijo ponavljajoča se dejanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih mora izvrševati z običajno in namenu primerno pogostostjo oziroma frekvenco.

9. Glede na pravilno ugotovljena pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 217. člena SPZ in je pravilno presodilo, da sta tožnika šele od leta 1996 dalje redno in nepretrgoma izvrševala dejansko služnost po zatrjevani služnostni trasi, zato do preprečitve izvajanja služnosti 9. 8. 2008 še ni potekla potrebna 20 letna priposestvovalna doba in vtoževane služnosti nista priposestvovala na tej pravni podlagi.

10. Pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ponujena trditvena podlaga tožnikov ne omogoča nastanka stvarne služnosti na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ.

Izjava M. S. z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ. Nasprotno stališče pritožbe je materialnopravno zmotno. Vsebina te izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo dovozne poti po svojem travniku (celo brez navedbe identifikacijskega znaka nepremičnine) in s tem jima posledično seveda dovoljuje pot preko tega svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika zemljišča pa predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje po prvem odstavku 217. člena SPZ, zato ne vodi k priposestvovanju. Takšna izjava namreč ne predstavlja pravnega posla, ki je sicer potreben za dokaz obstoja dobre vere.

11. Pritožba dalje smiselno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo delno ugoditi tožbenemu zahtevku, to je v obsegu voženj in peš hoje, ki sta jo izvrševala tožnika v času obstoja starega mostu (do leta 1996).

Po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, ne daje podlage niti za zaključek o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je o priposestvovani služnosti hoje in voženj z motorjem (majhnim) traktorjem in (majhnim) avtomobilom. Ugotovljeno dejansko stanje tudi za te načine oziroma obseg izvajanja služnosti ne omogoča zaključka o rednem in nepretrganem izvajanju služnosti na tak način.

12. Na ugotovitvah izvedenca geodetske stroke (list. št. 116) temelji v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da služnostna trasa od točke B do točke C poteka po parcelni številki 862/1 v dolžini 14 metrov, to ugotovljeno dejstvo pa ni skladno s skico služnostne trase v istem izvedenskem mnenju (list. št. 117). Zato drži pritožbena navedba, da služnostna trasa od točke B do točke C ne poteka po parcelni številki 862/1 v dolžini 14 metrov, temveč v tem delu služnostna trasa poteka glede na skico (list. št. 117) dejansko po parcelni številki 1852/1. Ni pa določno ugotovljeno v izvedenskem mnenju, po kolikšnem delu parcelne številke 862/1 dejansko poteka služnostna trasa, to dejstvo ne izhaja niti iz preostalega izvedenskega mnenja, čeprav je iz skice (list. št. 117) razvidno, da del te trase poteka tudi po parc. št. 862/1, tožnika pa sta služnost po delu te parcele tudi vtoževala.

Zaradi neugotovljenega dejstva o dolžini poteka sporne služnostne trase v (vmesnem) delu po parcelni številki 862/1 pa ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in je glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem izvrševanju zatrjevane služnosti pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

13. Drži pritožbena trditev, da tožnika nista vtoževala obstoja sezonske služnosti na služnostni poti. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku točke 20 obrazložitve svoje sodbe res smiselno sprejelo zaključek, da tožnika nista mogla priposestvovati niti sezonske služnosti, ker prvi tožnik glede občasnih voženj ni pojasnil njihovega točnega pomena, niti jih ni umestil v določen čas v letu. Takšen zaključek sodišča ni protispisen, zato pritožbeno smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker ima takšen zaključek vso podporo v izpovedbi prvega tožnika, zato je pritožba v tem delu (dopolnitev pritožbe) neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnika v dopolnitvi pritožbe sama poudarjata, da sta v času starega lesenega mostu čez ta most in po služnostni poti hodila v službo ter po drugih opravkih v dolino bolj poredko.

15. Toženki sta v odgovoru na pritožbo izpodbijali dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da gre kljub delno prestavljeni zatrjevani služnostni trasi zaradi izgradnje novega mostu in porušitve starega za eno služnostno traso. To trditev sta utemeljevali z dejstvom, da je povezava na stari most potekala preko parc. št. 868/3, katere lastnica je bila M. S., lastništvo služečega zemljišča pa v odnosu na čas uporabe tega zemljišča za potrebe drugega zemljišča ni nepomembno.

Po presoji pritožbenega sodišča bi ta trditev bila pravno upoštevna, če bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

16. Pritožba ni konkretizirala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (razen smiselno iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s tistimi bistvenimi kršitvami, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

17. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožba neutemeljena, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo 217. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe (353. člen ZPP).

18. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

19. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, toženki pa sta na pritožbo konkretizirano odgovorili, sta jima tožnika dolžna povrniti njune stroške, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Toženki sta priglasili 426,45 EUR stroškov, glede na stroškovnik pa ti obsegajo nagrado za postopek 329,55 EUR, pavšalni stroški 20,00 EUR in 22 % Davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 426,45 EUR.

Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nagrada za postopek ni priglašena v skladu z veljavno odvetniško tarifo, saj ta za sestavo odgovora na pritožbo (nagrada za postopek) po tar. št. 3210 znaša glede na vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR 195,00 EUR krat faktor 1,6, kar znaša 312,00 EUR in ne 329,50 EUR, kot sta priglasili toženki. Ker je bil odgovor na pritožbo oddan neposredno pri sodišču prve stopnje, kar izhaja iz dohodnega žiga tega sodišča na originalu odgovora na pritožbo, je neutemeljen tudi priglašen materialni strošek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, ker poštna storitev ni bila plačana. Potreben strošek za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo je torej znašal 380,64 EUR, upoštevaje 22 % DDV po tar. št. 6007 odvetniške tarife. Torej morata tožnika povrniti toženkama stroške pritožbenega postopka v višini 380,64 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe. Toženki nista zahtevali za primer zamude pri plačilu stroškov pritožbenega postopka tudi zakonskih zamudnih obresti, zato o teh ni odločeno. Pritožbeno sodišče je toženkama priznalo stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.