Jedro

Po določilih 45. člena Pravil tožene stranke je neenakomerna razporeditev oziroma prerazporeditev delovnega časa pri toženi stranki dopustna le, če so delavci o tem pravočasno obveščeni, odločitev mora biti sprejeta s sklepom, tega pa sprejme direktor. Zlasti pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bi imela izvršitev naloga za posledico zaprtje dela restavracije, ki jo je vodil tožnik. Tožnik torej ni nevestno in nepravočasno izpolnjeval delovnih obveznosti oziroma odklanjal dela iz svojega delokroga in po navodilih nadrejenega. Tudi ni zlorabil položaja oziroma prekoračil danega pooblastila, torej ni storil očitanih mu hujših kršitev po 1., 7., 16. točki 2. odstavka 69. člena pravil tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter razveljavilo sklepe organov tožene stranke iz aprila in maja 1996 o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ki mu je bil izrečen. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo in da mu je tožena stranka dolžna priznati del pravic iz delovnega razmerja, ki jih je uveljavljal v sodnem postopku. Ugotovilo je, da je tožena stranka delavcu izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev, ki jih je storil, ker ni izvršil naloga nadrejenega delavca, s tem, da ni napotil delavk iz lokala, ki ga je vodil, v hotel, kjer je primanjkovalo delavk. Tožnik je bil v času uvedbe disciplinskega postopka sindikalni zaupnik, zato brez predhodnega soglasja sindikata po določilih 44. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo (Uradni list RS, št. 47/94) disciplinskega postopka načeloma ne bi bilo mogoče začeti. Predhodno soglasje ni bilo pridobljeno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo disciplinski postopek kljub temu dopustno uvesti, ker so bile tožniku očitane kršitve delovnih obveznosti na delovnem mestu in ne kršitve v zvezi s sindikalnimi aktivnostmi.

Ugotovilo je, da tožnik ni mogel ugoditi zahtevi nadrejenega delavca, da naj pošlje delavke iz svojega lokala v drug lokal, ne da bi s tem ogrozil delovni proces v svojem lokalu. Če bi to storil in bi zaprl del restavracije, ki jo je vodil, bi kršil določila 12. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95), po katerem morajo lokali upoštevati določen obratovalni čas. Ugotovilo je še, da tožnik ni storil tudi druge hujše kršitve, ki mu je bila očitana, to je, da je odšel na sestanek, ne da bi o tem obvestil nadrejenega delavca, M. G..

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku. Sodišče ni upoštevalo, da je bil za zakonitost poslovanja tožene stranke odgovoren M. G. in ne tožnik, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zaradi spregleda te okoliščine presodilo, da tožnik ni odgovoren za očitane mu hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99), ki naj bi jih sodišče druge stopnje storilo s tem, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker nima razlogov oziroma so ti nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju s podatki v spisu. Revizijo vlaga tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zahtevek tožnika zavrne ali da ravna v skladu z določili 2. odstavka 380. člena ZPP/99. Navaja, da sodišči pri sojenju nista upoštevali, da mora podrejeni delavec v celoti izpolnjevati navodila nadrejenega delavca. Sodišči sta odnos nadrejenosti M. G. tožniku ugotovili, vendar tožnikovega ravnanja nista pravilno presodili. Če je dvomil v zakonitost naloga M. G., bi tožnik moral morebitne pomisleke sporočiti upravi, česar pa ni storil, temveč je samovoljno zavrnil nalog. Odklonitev bi bila dopustna le, če bi šlo za očitno nezakonito zahtevo nadrejenega delavca ali za zahtevo za izvršitev kakšnega kaznivega dejanja. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, oziroma so ti nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju s podatki v spisu.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP (1999) revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo kršitev določil 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jih uveljavlja revident, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje razumljiv, sodba pa je ustrezno obrazložena. Sodba sodišča druge stopnje nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot zatrjuje revident. Razlogi, navedeni v izpodbijani sodbi so jasni, si ne nasprotujejo in niso v nasprotju s podatki v spisu. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ne soglaša s toženo stranko, da mora delavec brezpogojno in v celoti upoštevati navodila osebe, ki vodi njegovo delo. Delavec je dolžan pri delu upoštevati tiste odločitve delodajalca oziroma osebe, ki je v skladu s predpisi pooblaščena delavcu odrejati delo, ki so zakonite. Zakonite pa so le tiste odločitve, ki temeljijo na predpisih in na zakoniti pogodbi, ki ureja razmerje med delavcem in delodajalcem. Če delavec oceni, da odločitev delodajalca ni bila zakonita in odkloni njeno izvršitev, prevzame tveganje, da bo v primeru neupravičene odklonitve odgovarjal za kršitve delovnih obveznosti. Nekateri predpisi, kot na primer predpisi s področja varstva pri delu, posebej urejajo pravico delavca, da odkloni delo zaradi razlogov, ki so določeni s predpisi. Če je delavčeva odklonitev dela upravičena, ga zaradi odklonitve ne smejo zadeti negativne posledice. Upravičena je odklonitev dela, če bi z izvršitvijo odločitve prišlo do kršitve kogentnih zakonskih predpisov. Razmerje med delavci in delodajalci v splošni pravni ureditvi zakonsko ni urejeno tako, da bi bili delavci dolžni izpolniti vsako odločitev delodajalca, četudi bi ocenili, da je nezakonita. V konkretnem primeru je tožnik ocenil, da odločitev pooblaščenega delavca tožene stranke ni zakonita in je ni izvršil, za kar je imel pravne temelje v določilih 4. odstavka 12. člena Zakona o gostinstvu. Po teh določilih mora gostinec poslovati v obratovalnem času, ki ga določi v skladu s predpisanimi merili ministra, pristojnega za gostinstvo in prijavi pri pristojni upravni enoti. Če to svojo obveznost krši, stori prekršek (21. člen cit. zakona).

Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnik v obravnavanem primeru ni ravnal protipravno. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil M. G. pristojen izdati tožniku nalog, katerega izvršitev bi bila prerazporeditev delovnega časa delavk ter sprememba kraja dela. Po določilih 45. člena Pravil Družbe M., je neenakomerna razporeditev oziroma prerazporeditev delovnega časa pri toženi stranki dopustna le, če so delavci o tem pravočasno obveščeni, odločitev mora biti sprejeta s sklepom, tega pa sprejme direktor. Zlasti pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bi imela izvršitev naloga M. G. za posledico zaprtje dela restavracije, ki jo je vodil tožnik.

Restavracija ne bi mogla normalno in v celoti poslovati, ker je bila ena od delavk na dopustu ter nedosegljiva, druga pa je bila odsotna zaradi smrti v družini. Tožnik torej ni nevestno in nepravočasno izpolnjeval delovnih obveznosti oziroma odklanjal dela iz svojega delokroga in po navodilih nadrejenega. Tudi ni zlorabil položaja oziroma prekoračil danega pooblastila, torej ni storil očitanih mu hujših kršitev po 1., 7., 16. točki 2. odstavka 69. člena pravil tožene stranke.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.