Jedro

Ko je tožeča stranka posredno posest s prodajo stanovanja prostovoljno opustila, ni pa tekom pravde izkazala, da bi obstajal na njeni strani kakšen drug pravni interes, je bil edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje zavrnitev njenega tožbenega zahtevka.

Določba čl. 195/1 ZPP pomeni le, da tožnik kljub odtujitvi stvari ostane še naprej subjekt procesnopravnega razmerja. On je še vedno legitimiran za proces. Ne pomeni pa tega, da je še vedno subjekt zahtevka v materialnopravnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sklenilo, da se zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe postopek v tem delu ustavi. V 2. točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je toženka motila tožečo stranko v mirni posesti nepremičnine - zaprtega hodnika, ki vodi mimo stanovanja, last tožene stranke, v kletne prostore, last tožeče stranke v stavbi v Ljubljani s tem, da je dne 10. ali 11.2.1993 zamenjala ključavnico vhodnih vrat v omenjeni hodnik in s tem preprečila vstop osebam tožeče stranke preko navedenega hodnika v svoje kletne prostore. Zavrnilo je tudi del zahtevka, da mora toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da mora namesto sedanje, v vhodna vrata hodnika namestiti ključavnico, ki se je v vratih nahajala pred motitvenim dejanjem ter na prepoved bodočih posegov v tožnikovo posest. Tožeči stranki je tudi naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 47.485,00 SIT, v 15 dneh.

Zoper 2. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvemu sodišču ni jasno, glede česa se ugotavlja v sporih zaradi motenja posesti ekonomski interes. Ekonomski interes se ugotavlja glede samega motitvenega dejanja ter vzpostavitve prejšnjega stanja, ne pa glede odtujitve stvari ali pravice. Določilo člena 195/1 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77;ZPP) določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča. Res je sicer, da je med tekom pravde tožeča stranka odtujila stanovanje, vendar pa takšna odtujitev ne more pomeniti, da se posegi, ki so dejansko bili storjeni v škodo stranke pred odtujitvijo, zaradi odtujitve ne morejo sankcionirati oziroma da stranka med tekom pravde s svojo lastnino ne more razpolagati. Pravno nevzdržno je, da novi lastnik stanovanja nima prav nobenega pravnega sredstva, s katerim bi si lahko zagotovil v konkretnem primeru prehod skozi skupni hodnik stanovanjskega bloka, saj so roki za uveljavljanje pravnega varstva iz naslova katerega drugega instituta že zdavnaj potekli. Sodišče je v izvedenem postopku dejansko stanje v zadevi povsem natančno ugotovilo med drugim tudi z zaslišanjem večih prič ter tožene stranke, vendar pa se sodišče z zaslišanji v svoji obrazložitvi sploh ni ukvarjalo. Glede na to, da je tožeča stranka na podlagi določbe člena 75 v skladu s členom 70 ZTLR ter členom 195/1 ZPP, kot posredni nekdanji posestnik nedvomno aktivno legitimirana ter glede na to, da je sodišče po izvedenem postopku ugotovilo v skladu z določbo člena 441 ZPP, da je bilo zadnje mirno posestno stanje ravno pred zamenjavo ključavnice v februarju 1993 ter da je ravno zamenjava ključavnice bilo motitveno dejanje, je potrebno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi s stroškovnimi posledicami.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Za sodno varstvo posesti mora na strani posestnika obstajati ekonomski in pravovarstveni interes na vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic motenja. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tekom pravde prostovoljno opustila svojo posredno posest na stanovanju v I. nadstropju in skupnimi prostori stanovanjske hiše s tem, ko je to stanovanje prodala tretji osebi (1. odstavek 74. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90; ZTLR). S tem ko je opustila svojo posest na tem stanovanju, pa je izgubila ekonomski in tudi pravni interes na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na določbo 195/1 člena ZPP. Ta določba pravi, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča. Ta določba pomeni le, da tožnik kljub odtujitvi stvari ostane še naprej subjekt procesnopravnega razmerja. On je še vedno legitimiran za proces. Ne pomeni pa tega, da je še vedno subjekt zahtevka v materialnopravnem razmerju. V obravnavanem primeru je prodaja stanovanja s strani tožeče stranke pomenila konec njene stvarne legitimacije, čeprav je tožeča stranka ostala legitimirana za proces in se je pravda med istimi strankami lahko dokončala. Njena posredna posest (2. odstavek 70. čl. ZTLR) je do prodaje stanovanja temeljila na pravnem poslu z neposredno posestnico (najemna pogodba). Ko je tožeča stranka to posest s prodajo stanovanja prostovoljno opustila, ni pa tekom pravde izkazala, da bi obstajal na njeni strani kakšen drug pravni interes, je bil edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je odločba v motenjskem sporu po svoji naravi kondemnatorna in je predvsem poudarek na njenem dajatvenem delu. Ob neobstoju ekonomskega in pravnega interesa na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov je sodišče pravilno zavrnilo celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da novi lastnik stanovanja nima prav nobenega pravnega sredstva, s katerim bi si lahko zagotovil v konkretnem primeru prehod skozi skupni hodnik stanovanjskega bloka, saj so roki za uveljavljanje pravnega varstva iz naslova katerega drugega instituta že zdavnaj potekli. Tožeča stranka skuša šele sedaj v pritožbi izkazati nek pravni interes, ki pa po oceni sodišča druge stopnje ni njen pravni interes oziroma tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, v čem bi bil to njen pravni interes. Glede na pravni zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi edino pravilno, da se le to nadalje ni ukvarjalo z ostalimi predpostavkami za sodno varstvo posesti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tekom pravde novo nastalo stanje, kar je glede na naravo posestnih sporov potrebno upoštevati.

Sodišče druge stopnje torj zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, storilo pa tudi ni nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.