Jedro

Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala skladno določbi 1. odstavka 91. člena ZTPDR in ni uskladila svojega pravilnika s tem zakonom, in da so bila z uveljavitvijo tega zakona drugače urejena način in postopek izvolitve članov disciplinske komisije in njena sestava, je odločitev zbora delavcev tožene stranke dne 24.06.1993 upoštevati kot konkreten pravni akt, ki je temeljil na veljavnem zakonskem predpisu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe disciplinske komije z dne 14.7.1993 in odločbe Zbora delavcev Mladinskega doma T. K. iz M. z dne 30.7.1993, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti iz 7. točke 119. člena Pravilnika o medsebojnih delovnih razmerjih (zloraba položaja ali prekoračitev pooblastila) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je zlorabil svoj položaj vzgojitelja za izvršitev spolnega dejanja nad mladoletno varovanko mladinskega doma izpolnil znake očitane mu disciplinske kršitve hujše zlorabe položaja. Zato mu je bil v zakonito izvedenem postopku utemeljeno izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije sicer poudarja, da se bistvene kršitve določb postopka nanašajo na disciplinski postopek, voden pri toženi stranki in ki imajo za posledico nezakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa. O tožnikovi disciplinski odgovornosti je odločala disciplinska komisija, ki je bila namesto iz petih članov sestavljena le iz treh - torej v nasprotju z določbo 125. člena Pravilnika o medsebojnih delovnih razmerjih tožene stranke (iz leta 1986). Izvolitev treh članov disciplinske komisije in treh namestnikov, ki je bila opravljena na zboru delavcev dne 24.6.1993 z javnim glasovanjem, nasprotuje določbam navedenega pravilnika, ki določa tajno glasovanje. Pri izvedbi disciplinskega postopka in izreku disciplinskega ukrepa tožniku je sodelovala predsednica disciplinske komisije, ki bi morala biti izločena, saj je bila matična vzgojiteljica oškodovanke. Po stališču revizije je bilo v disciplinskem postopku kršeno načelo objektivne indentitete zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in izpodbijane disciplinske odločbe, ki vsebuje v izreku drugačen opis tožniku očitane kršitve in drug datum (26.8.1992 in ne 27.7.1992) kot izhaja iz zahteve. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v dejstvu, da je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja na podlagi 4. točke 122. člena pravilnika tožene stranke, ki pogojuje izrek tega ukrepa le za hujšo obliko zlorabe položaja, ne pa tudi za druge oblike zlorabe. Ker se tožniku očita tudi, da naj bi storil kaznivo dejanje iz 104. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika SRS, bi morali biti podani vsi objektivni in subjektivni elementi, ki to kaznivo dejanje sestavljajo, med drugim tudi direktni naklep. Obstoja tega subjektivnega elementa odločitvi disciplinskih organov ne ugotavljata, prav tako ne objektivnega elementa zlorabe položaja. Do spolnega dejanja med vzgojiteljem in oškodovanko je namreč lahko prišlo tudi na podlagi naravnega razmerja privlačnosti. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se razveljavita obe sodbi nižjih sodišč in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o reviziji omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje revident v svoji reviziji. Ker tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bile storjene po določbi 1. točke oziroma 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ali v postopku pred sodiščem druge stopnje, ni utemeljevala niti jih obrazložila - sklicuje se le na kršitve disciplinskega postopka pri toženi stranki - je revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe samo glede morebitnega obstoja bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Absolutne bistvene kršitve iz omenjenega procesnega določila revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijske trditve, ki se nanašajo na volitve disciplinske komisije in na dokazno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaradi katerih je tožnikovo nedopustno ravnanje šteti za hujšo zlorabo položaja vzgojitelja, predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. To pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno, saj po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče zato presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava so zato določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki urejajo odgovornost delavcev za delovne obveznosti. Po prehodni določbi 1. odstavka 91. člena ZTPDR so morale organizacije uskladiti splošne akte s tem zakonom v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi (14.10.1989). Z dnem, ko je začel veljati ta zakon, so nehale veljati določbe IV. in V. poglavja drugega dela Zakona o združenem delu (161. do 226. člen in 670. člen). Z dnem uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (24. april 1990) pa je prenehal veljati zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 do 18/88). To pomeni, da je pravilnik o medsebojnih delovnih razmerjih tožene stranke, ki je temeljil na določbah 179. člena ZZD (Uradni list SFRJ, št. 53/76), 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 do 18/88) ter 37. člena Samoupravnega sporazuma o združevanju dela delavcev v enovito delovno organizacijo, izgubil svojo zakonito podlago. Z njo pa tudi določbe o načinu volitev članov disciplinske komisije o njihovem sodem ali lihem številu in pristojnostih predsednika disciplinske komisije. V 3. odstavku 60. člena ZTPDR je določeno, da ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana ter enako število namestnikov, ki se volijo za dve leti. Po 5. odstavku istega zakonskega določila pa lahko (torej ne mora) disciplinska komisija dela v polni sestavi ali v senatu, ki ima najmanj tri člane.

Ker se revizija ukvarja z vprašanjem neposredne uporabe kasneje sprejetih zakonskih določb glede sestave in načina volitev disciplinske komisije tožene stranke, je opozoriti na ustavno določbo 153. člena Ustave Republike Slovenije. Izpeljava načela pravne države in pravne varnosti se kaže (med drugim) v usklajenosti pravnih aktov (153. člen URS), objavljanju pravnih predpisov (154. člen) in v prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen).

Po 3. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. To pomeni, da je avtonomna ureditev tožene stranke glede načina izvolitve in oblikovanja disciplinske komisije hierarhično podrejena ustavi in zakonu. Zato revizijskemu stališču, da v obravnavanem primeru neposredna uporaba določb ZTPDR glede teh vprašanj, ne pride v poštev, ni mogoče slediti. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala skladno določbi 1. odstavka 91. člena ZTPDR in ni uskladila svojega pravilnika s tem zakonom, in da so bila z uveljavitvijo tega zakona drugače urejena način in postopek izvolitve članov disciplinske komisije in njena sestava, je odločitev zbora delavcev tožene stranke dne 24.6.1993 upoštevati kot konkreten pravni akt, ki je temeljil na veljavnem zakonskem predpisu. Zato revizijski očitki o nezakonitosti izvolitve disciplinske komisije in njeni nezakoniti sestavi, niso utemeljeni.

Tudi očitek o obstoju bistvene kršitve disciplinskega postopka, ker je pri njegovi izvedbi sodelovala T. S., ki je bila matična vzgojiteljica oškodovanke, ni utemeljen. Ta okoliščina naj bi predstavljala izločitveni razlog po 6. točki 71. člena ZPP. Ker pa je bila zahteva tožnika za njeno izločitev zavrnjena, je prepoved za vodenje disciplinskega postopka iz 2. odstavka 72. člena v zvezi s 73. členom ZPP oziroma 2. odstavkom 104. člena ZDR odpadla. Zato pri toženi stranki izvedeni disciplinski postopek ni bil obremenjen z zatrjevano kršitvijo. Revizija pa tudi ne pove, na kakšen način naj bi sodelovanje imenovane delavke vplivalo ali utegnilo vplivati na pravilnost in zakonitost tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa.

Revizijsko zatrjevanje o pomanjkanju objektivne identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in izrekom disciplinske odločbe tožene stranke, ne drži. Revizija prezre, da je bila zahteva ravnateljice tožene stranke z dne 14.5.1993 na zadnji obravnavi disciplinske komisije dne 14.7.1993 (priloga B 3) modificirana glede datuma storitve tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti (26.8.1992 namesto prej 27.7.1992). Sama kršitev pa je tako v zahtevi kot dispozitivu odločbe disciplinske komisije z dne 14.7.1993 vsebinsko jasno, časovno in pravno opredeljena tako, da o zatrjevani kršitvi načela objektivne identitete ni mogoče govoriti.

Tudi graja revizije, da disciplinski organi niso ugotovili obstoja objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja iz 104. člena KZ SRS, katerega storitev naj bi bila tožniku očitana, ni utemeljena. Tožniku dokazano nedopustno ravnanje je bilo pravno opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti po 7. točki 119. člena Pravilnika o medsebojnih delovnih razmerjih tožene stranke in ne kot kršitev delovne obveznosti z značilnostmi kaznivega dejanja po kazenskem zakonu, kot jo opredeljuje 23. točka 119. člena omenjenega pravilnika. Sum storitve kaznivega dejanja po 104. členu KZ SRS je tožena stranka upoštevala le kot obteževalno okoliščino. Ker v obravnavanem sporu zaradi presoje zakonitosti tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa obstoj kaznivega dejanja ni pomenil sestavnega dela tožniku očitane disciplinske kršitve, se s temi revizijskimi navedbami revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati.

V dispozitivu odločbe disciplinske komisije tožene stranke opisano in tožniku dokazano ravnanje ima tudi po presoji revizijskega sodišča vse znake disciplinske kršitve iz 7. točke 119. člena v zvezi s 4. točko 122. člena Pravilnika o medsebojnih delovnih razmerjih (hujša kršitev zlorabe položaja). Storitev takšne kršitve je povezana s položajem tožnika kot vzgojitelja do oškodovanke, ki mu je bila pri opravljanju službe zaupana v varstvo in vzgojo. Njegovo ravnanje, ko je zaradi lastne zadovoljitve božal, objemal in poskusil spolno občevati z mladoletno varovanko, predstavlja zlorabo položaja, ki obstaja med vzgojiteljem in varovancem ter zlorabo vzgojiteljskega poklica in položaja. Zato so v takem ravnanju tožnika podani vsi znaki disciplinske kršitve opredeljene kot hujša zloraba položaja. Za storitev te kršitve ni odločilno, če je morda oškodovanka s svojim obnašanjem ali zaradi zatrjevanega naravnega razmerja privlačnosti dala pobudo za tožnikovo nedopustno ravnanje. Ugotovljena dejstva so zato narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je bil tožniku za očitano in dokazano nedopustno dejanje zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Teh dejanskih ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).