Jedro

Družbenik, ki izpodbija domnevo iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod in uveljavlja svojo pasivnost, mora dokazati, da je storil vse, kar bi lahko, da bi poplačal terjatev upnika, sicer odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Dolžnica, ki je sodelovala pri nastanku obveznosti in je vedela, da obveznosti niso poravnane, obenem pa se je zavedala svojega (50%) solastništva v gospodarski družbi tega ni dokazala, zato odgovarja za obveznosti izbrisane gospodarske družbe.

Izrek

1.Pritožbi zoper sklep z dne 06.10.2003 se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

2.Pritožba dolžnice zoper I. točko sklepa z dne 16.11.2004 se zavrže, v preostalem pa zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v razmerju do druge dolžnice potrdi.

3.Dolžnica sama krije pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 16.11.2004.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 06.10.2003, opr.

št. In 2003/00192-6, odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom z dne 07.10.1997, opr. št. Ig 97/01373, ki je postal pravnomočen

22.11.1997, nadaljuje zoper družbenika Z.T. in M.T. (1. točka izreka). V 2. točki je odločilo o nadaljevanju izvršbe z rubežem sredstev na računih dolžnikov ter z rubežem njunih premičnin, v 3. točki pa zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na nepremičnino.

Zoper izdani sklep sta dolžnika vložila ugovora.

Dolžnica je v ugovoru, ki ga je vložila po svoji pooblaščenki, navedla, da je potekel enoletni prekluzivni rok, saj je bila družba S d.o.o. izbrisana 28.09.2001, sklep o izbrisu pa je bil objavljen

29.10.2001, zato je predlog, vložen 20.03.2003, prepozen. V nadaljevanju je navajala razloge, s katerimi je utemeljevala svojo pasivnost v izbrisani družbi.

Dolžnik pa je v svojem ugovoru navedel, da je po njegovem mnenju upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z družbenikoma prepozen, saj je iztekel enoletni rok, ki ga določa Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ne glede na zadržanje, do katerega je prišlo zaradi odločanja Ustavnega sodišča. V nadaljevanju je dolžnik navajal razloge, s katerimi je utemeljeval svojo pasivnost v izbrisani družbi.

Sodišče prve stopnje je o obeh ugovorih odločilo s sklepom z dne

16.11.2004, opr. št. In 2003/00192-43, in sicer je oba ugovora zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo še, da je dolžnikov naslov X, dolžničin pa Y (točka I izreka), upnikove nadaljnje stroške odmerilo na 313.744,60 SIT (točka III izreka) ter odločilo, da dolžnica sama nosi stroške v zvezi z vloženim ugovorom (točka IV izreka).

Zoper izdani sklep je pritožbo po svoji pooblaščenki vložila zgolj dolžnica, in sicer navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje kar nekaj kršitev določb izvršilnega in pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je naslov dolžnice vseskozi napačen in da se pravilni naslov glasi Y, zato ga je s sklepom tudi popravilo, vendar pa sodišče v naraciji sklepa samo uporablja napačen naslov. Nadalje navaja, da je iz spisa razvidno, da je sodišče več kot 7 mesecev zadrževalo odgovor na dolžničin ugovor, ki ga je vložil upnik, dolžnici pa ga je vročilo šele na naroku samem, skupaj s ostalimi listinami. Dolžnica je na naroku prosila za rok, vendar je sodišče to gladko zavrnilo in sprejelo sklep, da se vsi predlagani dokazi zavrnejo kot prepozni, pri čemer je sodišče samo zakrivilo nastalo situacijo, saj dolžnica ni mogla vedeti, na kaj se bo upnik skliceval, listin, na katere se je sklicevalo sodišče, pa ni nikoli prejela. Dolžnica je šele iz te vloge videla, na katere listine se opira izvršilni predlog in je takoj tudi podala ugovor, da je bila menica vnovčena pet mesecev pred zapadlostjo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje poenotilo status obeh dolžnikov, čeprav sta statusa bistveno drugačna. Dolžnik je tisti, ki je v družbi prevzel oblast, tisti, ki je spremenil žig družbe, tisti, ki je izločil dolžnico kot podpisnico finančnih dokumentov, tisti, ki je vrgel dolžnico iz službe in ji zaklenil vrata, in tisti, ki ji je odpovedal delovno razmerje. Dolžnica se sprašuje, kaj drugega bi še lahko storila, sodišče prve stopnje pa ji očita, da bi se lahko na drug način pojavila v družbi in kot pogodbena delavka nadaljevala z delom.

Ko je dolžnica podpisala pogodbi, je imela natančno finančno konstrukcijo, saj se je s finančnim direktorjem upnika in finančno direktorico Ž dogovorila za odstop terjatev z namenom poplačila obveznosti. Kaj se je v družbi dogajalo kasneje, pa ne ve, predvideva le, da je dolžnik dogovor preklical. Sodišče prve stopnje je ignoriralo vse dolžničine trditve. Finančna kartica poslovanja bi dokazala, da so bile vse obveznosti, dokler je dolžnica delala v družbi, poravnane, medtem ko je dolžnik vse premoženje obdržal in ustanovil svojo "by-pass" družbo, na katero je prenesel celotno aktivo. Navaja še, da je sodišče prve stopnje naklonjeno obravnavalo ugovor zamude enoletnega roka, saj je upnik s predlogom zamudil vse roke. Dolžnica prosi za oprostitev plačila sodnih taks, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izvršbi zoper njo razveljavi v celoti ter postopek zoper njo ustavi, upniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

Pritožba dolžnice zoper točko I sklepa z dne 16.11.2004 ni dovoljena, v preostalem pa so njena pritožba zoper sklep z dne 16.11.2004 ter pritožbi obeh dolžnikov zoper sklep z dne 06.10.2003 neutemeljene.

O pritožbah zoper sklep z dne 06.10.2003: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 06.10.2003 (sicer pravilno v dveh ločenih točkah izreka) odločilo o nadaljevanju izvršbe z družbenikoma prvotnega upnika ter o dovolitvi izvršbe s predlaganimi izvršilnimi sredstvi, vendar je zapisalo napačen pravi pouk, in sicer da je pravno sredstvo zoper obe točki ugovor. Sklep o nadaljevanju izvršbe z družbenikom izbrisane družbe izda sodišče na podlagi 3. odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ), zoper tak sklep pa je dovoljena pritožba (1. odstavek 363. člena ZPP), in ne ugovor, kot je dolžnika napačno poučilo prvostopenjsko sodišče. Ker sta dolžnika v svojih "ugovorih" navajala tako razloge, s katerimi izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka zoper njiju in jih je pritožbeno sodišče uvodoma povzelo, kot tudi "prave" ugovorne razloge, je bilo njuna ugovora v delu, kjer izpodbijata odločitev o nadaljevanju, treba obravnavati kot pritožbo. V pravdnem postopku se vloge strank namreč vedno presojajo po njihovi vsebini.

V skladu z določbo 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZFPPod) v povezavi s 1. in 2. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) se postopek lahko nadaljuje zoper družbenike izbrisane gospodarske družbe, vendar lahko upniki v skladu z določbo 2. odstavka 394. člena ZGD uveljavljajo terjatev do družbenikov (le) v enem letu po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Dolžnika v svoji pritožbah očitata sodišču prve stopnje, da je dovolilo nadaljevanje, čeprav je upnik zamudil enoletni prekluzivni rok, v katerem lahko predlaga nadaljevanje. Pritožbeni očitek dolžnikov ni utemeljen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik prvi predlog za nadaljevanje postopka z družbenikoma vložil v (priloženem) spisu Ig 97/01373, kjer je tekel izvršilni postopek zoper prvotnega dolžnika - družbo S d.o.o., že dne

06.06.2002, nato pa še drugi predlog dne 19.03.2003 (list. št. 1 v spisu In 03/00192). Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra (od tega dne dalje namreč teče enoletni rok, v katerem mora upnik predlagati nadaljevanje) je bil v Uradnem listu objavljen dne

29.10.2001 (glej Uradni list RS, št. 85/2001, str. 6564). Upnikov predlog za nadaljevanje z dne 06.06.2002 je torej nedvomno pravočasen, pravočasen pa je tudi predlog z dne 19.03.2003, in sicer zato, ker je Ustavno sodišče tek enoletnega roka (s sprejetjem sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja 3. poglavja ZFPPod) prekinilo (sklep Ustavnega sodišča z dne 23.05.2002, opr. št. U-I-135/00). Tek enoletnega roka je bil tako prekinjen od objave citiranega sklepa v Uradnem listu (št. 50/2002), tj. od 07.06.2002, do objave odločbe o oceni ustavnosti (z dne 09.10.2002, opr. št. U-I-135/00) v Uradnem listu (št. 91/2002), tj. do dne 04.11.2002. Zadržanje teka enoletnega roka v navedenem obdobju pa pomeni, da je tudi upnikov predlog, vložen 19.03.2003, pravočasen. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da so izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika prvotnega dolžnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnikov zoper 1. točko sklepa z dne 06.10.2003 v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

O stroških, ki jih je priglasila dolžnica, ni bilo treba odločati, ker je o tem že odločilo sodišče prve stopnje (točka IV izreka sklepa z dne 16.11.2004), ko je obravnavalo ugovorne navedbe iz iste dolžničine vloge.

O pritožbi zoper sklep z dne 16.11.2004: Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi pravilnih naslovov obeh dolžnikov izdalo (sicer nepotreben) sklep, ki ga sedaj s pritožbo izpodbija dolžnica. Zoper tak sklep, ki po svoji naravi niti ni sklep oziroma sodna odločba, saj sodišče ni o ničemer odločilo (128. člen ZPP), temveč le ugotovilo njen pravilni naslov, pa dolžnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, zato jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu na podlagi določbe 1. točke 365. člena v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

Dolžnica v pritožbi sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZZP, saj trdi, da ji sodišče ni (pravočasno) vročalo upnikovega odgovora na njen ugovor, da ji ni dalo primernega časa za pripravo odgovora na to upnikovo vlogo ter da ni bila seznanjena, na podlagi katerih listin je upnik predlagal izvršbo, zato ni mogla (pred tem) navesti ustreznih trditev in predlagati relevantnih dokazov, vse kasnejše navedbe in dokaze pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za prekluzijo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitane kršitve niso podane.

V zvezi z vročanjem upnikovega odgovora na dolžničin ugovor je treba najprej pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da ZIZ ne predvideva odgovora dolžnika na upnikov odgovor. Tudi sicer pa po oceni pritožbenega sodišče ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč narok o ugovoru prekinilo in dolžnici omogočilo, da se je seznanila z upnikovim odgovorom (sklep na list. št. 66), nato je dolžnico zaslišalo, ob zaključku pa je sodišče strankama dodelilo še dodatni osemdnevni rok, v katerem bi se stranki lahko pisno opredelili v zvezi z vlogami in dokazi, prejetimi na naroku (zadnji odstavek zapisnika, list. št. 72). Glede predlaganih, a neizvedenih dokazov je treba prav tako pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da jih je bilo zavrniti iz razloga, ker so bili podani prepozni, ob čemer stranki nista pojasnili razlogov, da teh dokazov nista mogli predlagati prej (1. odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dokazni predlogi niso niti bili ustrezno substancirani - stranka je dolžna namreč natačno opredeliti, katera dejstva dokazuje s posameznimi predlaganimi dokazi, česar pa dolžnica ni storila. Le glede izvedbe dokaza z vpogledom v finančno kartico poslovanja dolžnica navaja (pa še to šele v pritožbi), da bi dokazala, da so bile vse obveznosti, dokler je dolžnica delala v družbi, poravnane. Četudi pa bi bil tak substanciran dokazni predlog podan pravočasno, pa bi ga bilo po oceni pritožbenega sodišča treba zavrniti iz razloga, ker se z njim dokazuje za obravnavano zadevo nerelevantna dejstva: dolžničino vestno plačevanje obveznosti družbe v obdobju, ki ni predmet tega postopka, ne more vpivati na ugotavljanje njene pasivnosti. V zvezi z listinami, za katere dolžnica v pritožbi trdi, da ji niso bile nikdar vročene, pa pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu ugotavlja naslednje: vse listine so bile dolžnici vročene skupaj z upnikovim odgovorom na ugovor na samem naroku, dolžnici pa je bil dodeljen (kot že omenjeno) dodatni osemdnevni rok, v katerem bi se lahko do teh navedb opredelila. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje izvedlo pravočasno predlagane dolžničine dokaze, med drugim z njenim zaslišanjem, s katerim je dolžnica oporekala trditvam in dokazom upnika. V zvezi z listinami, na podlagi katerih je upnik sprožil predmetni izvršilni postopek in za katere naj dolžnica ne bi vedela do naroka, pa je treba ugotoviti, da je upnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine (dveh akceptnih nalogov) zoper prvotnega dolžnika. Iz priloženega spisa Ig 97/01373 izhaja, da je upnik predlogu za izvršbo priložil tudi oba akceptna naloga (prilogi A1 in A4 v spisu Ig 97/01373) ter obe posojilni pogodbi (prilogi A2 in A3 v spisu Ig 97/01373), zato dolžničinim navedbam ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče pa dolžnici še pojasnjuje, da zapadlosti terjatve niti ni več možno ugovarjati, saj je sklep o dovolitvi izvršbe že postal pravnomočen, in sicer 22.11.1997. Dolžnica sodišču prve stopnje očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava.

Tudi ti pritožbeni očitki so neutemeljeni. V celoti gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je dolžnica sicer zatrjevala dejstva v smeri svoje pasivnosti in predlagala določene dokaze, vendar pa je sodišče ocenilo, da svoje pasivnosti ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izčrpne in prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, glede na dolžničine navedbe iz pritožbe pa še dodaja: dolžnica je vedela, da obstoji dolg do upnika, ter se je zavedala, da je še vedno solastnica družbe, zato bi morala storiti vse, kar bi lahko, da bi upnikov dolg poravnala, glede na nastalo situacijo, tudi s tožbo na izključitev družbenika (to je celo vložila, vendar kasneje iz razlogov, ki so ostali nepojasnjeni, tudi umaknila). Za odgovornost družbenika za nastale dolgove izbrisane družbe resda ne zadošča zgolj dejstvo, da je nek družbenik vpisan v sodni register, mora pa družbenik dokazati, da je storil vse, kar bi lahko, da bi poplačala terjatev upnika. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi pa je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnica tega ni uspela dokazati, zato ni uspela izpodbiti domneve iz 4. odstavka 27. člena ZFFPod in odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je dolžničina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v razmerju do dolžnice potrdilo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks, bodo predmet nadaljnjega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj o tem v skladu z določbo 1. odstavka 169. člena ZPP odloča sodišče prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških dolžnice zoper sklep z dne

16.11.2004 temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ.