Jedro

Dejansko recipročnost je pri odločanju v posamičnih zadevah dopustno uporabiti le, če je tako s predpisom oz. meddržavno pogodbo izrecno določeno oz. dogovorjeno. Ker v Sporazumu o socialni varnosti, sklenjenim med bivšo SFRJ in ZRN (Ur. l. FLRJ 9/69), to načelo pri uveljavljanju socialnih dajatev ni dogovorjeno, ga ni mogoče uporabi niti pri uveljavljanju pravice do sorazmernega dela slovensko-nemške starostne pokojnine, le zato, ker gre za državljana novo nastale ZRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika tako, da je kot nezakoniti razveljavilo odločbi toženca št. 148827 z dne 20.9.1996 in 1.7.1996 ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Postavilo se je na stališče, da toženec v predmetni zadevi ni imel pravne podlage za uporabe načela reciprocitete.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da po razpadu SFRJ novonastale države, med njimi praviloma tudi Republika Slovenija v odnosih s tretjimi, še uporabljajo konvencije o izvajanju socialnega zavarovanja, ki jih je sklenila nekdanja SFRJ. Le Zvezna republika Jugoslavija naj slovenskim državljanom, ki so bili nazadnje zavarovani na njenem območju, ne bi priznavala pravic po dvostranskih konvencijah z obrazložitvijo, da se te nanašajo le na državljane obeh držav, ki sta jih sklenili, SFRJ in ZRN. Zato vztraja pri uporabi načela dejanske recipročnosti, saj bi bili sicer slovenski državljani, ki so bili pred odhodom na delo v tujino zavarovani pri srbskem nosilcu zavarovanja v bistveno slabšem položaju kot srbski državljani, zavarovani pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

V ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je določeno, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila bivša SFRJ in se nanašajo na Republiko Slovenijo. Tudi z Aktom o nasledstvu sporazumov nekdanje SFRJ z Zvezno republiko Nemčijo (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 20/93) je ugotovljeno, da je Republika Slovenija pravna naslednica sporazumov z Nemčijo, torej tudi Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenim med SFRJ in ZRN z dne 12.10.1968 (Ur. l. SFRJ, št. 9/69). S cit. sporazumom pa dejanska reciprociteta za priznavanje pravic iz pokojninskega zavarovanja na podlagi dopolnjene pokojninske dobe pri nosilcih zavarovanja obeh držav podpisnic ni dogovorjena, zato tega načela niti v konkretnem primeru, ko sicer gre za državljana novonastale ZRJ po razpadu bivše SFRJ, ni mogoče uporabiti. Načelo reciprocitete mora biti v posameznem predpisu ali mednarodni pogodbi izrecno določeno oz. dogovorjeno, saj le tedaj lahko predstavlja pravno podlago pri odločanju v konkretnih zadevah. V nasprotnem primeru bi šlo za arbitrarno odločanje, kar pravno ni dopustno. Nasprotno stališče tožene stranke ni sprejemljivo.

V obravnavani zadevi, ko gre za spor zaradi pravice do sorazmernega dela slovensko-nemške pokojnine po cit. meddržavnem sporazumu na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji in Nemčiji, je tako sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi toženca zgolj zato, ker gre za državljana ZRJ, ki da slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi omenjenega mednarodnega sporazuma, kot nezakoniti utemeljeno razveljavilo in ob pravilni uporabi 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Pravnorelevantna dejstva o pravici do vtoževanega sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) v zvezi s cit. meddržavno pogodbo namreč sploh niso bila ugotavljana, zato bo tožena stranka v ponovljenem upravnem postopku to pomanjkljivost odpravila in o zahtevi tožnika odločila po vsebini.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka.