Jedro

Ker tožnik pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena pri drugem delodajalcu, ni podpisal, je ohranil pravico do izplačila odpravnine pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, saj tožnik te pravice ni izgubil. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 4. 7. 2014, do tega dne pa je tožnik pri toženi stranki ohranil vse pravice, obveznosti in odgovornosti iz sicer že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi bolniškega staleža v obdobju od 4. 1. 2014 do 4. 7. 2014 13 dni letnega dopusta za leto 2014 iz objektivnih razlogov ni mogel izkoristiti. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Ker je tožnik pridobil tudi pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014, mu je s tem pripadala tudi pravica do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožniku povsem pravilno prisodilo tudi vtoževani znesek iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati znesek odpravnine v višini 5.764,28 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 873,34 EUR, od tega zneska obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V prvem odstavku III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 297,19 EUR, od tega zneska odvesti pripadajočo akontacijo dohodnine in tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo sorazmernega dela regresa v znesku 97,38 EUR. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.068,75 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 92. člena ZDR-1, saj je bil namen tega člena ureditev solidarne odgovornosti obeh delodajalcev in ne drugačna ureditev pridobitve pravice do izplačila odpravnine. Če delavec odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu, izgubi pravico do odpravnine. Takšno stališče je v skladu tudi z načelom enakosti pred zakonom (40. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na dve odločbi pritožbenega sodišča, saj to sodišče ni zadolženo za oblikovanje sodne prakse. Tudi odločba Vrhovnega sodišča RS, ki jo omenja sodišče prve stopnje, sloni na povsem drugačnem stanju in pravni podlagi, tako da v konkretnem primeru ni uporabljiva. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z načelom pravičnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine analogno upoštevati določila ZUTD, na podlagi katerih delavcu, ki odkloni delo pri drugem delodajalcu, ne pripada pravica do nadomestila za primer brezposelnosti. Enako bi moralo veljati tudi glede pravice do odpravnine. Ker tožnik ni izpodbijal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni izpolnil procesne predpostavke za uveljavljanje odpravnine, kar je predpisano tudi v primeru zahteve za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. S sporno odločitvijo sodišča prve stopnje se dejansko krši načelo prožne varnosti, saj delodajalce odvrača od iskanja ustreznih zaposlitev za svoje zakonito odpuščene delavce. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi predlagane dokaze tožene stranke za zaslišanje zakonite zastopnice ter prič A.A. in B.B. Navedene priče bi vedele povedati o tem, da tožnik kode ... ni pridobil po lastni krivdi, saj je to izobraževanje odklanjal. Tožnik prav tako ni upravičen do odškodnine za letni dopust, saj mu je odpovedni rok iztekel 4. 1. 2014, v nadaljevanju obdobja pa je šlo zgolj za zakonsko fikcijo delovnega razmerja (ker je tožnik koristil bolniški dopust). Sodišče prve stopnje predmetno odškodnino utemeljuje na kaznovalnem namenu, kar pa ni sprejemljivo, saj je v našem pravu sprejeta restitucija oziroma nadomestitvena funkcija odškodnine. Ker je pravica do regresa vezana na pravico do letnega dopusta, tožnik tudi ni upravičen do sorazmernega dela regresa za leto 2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje zato, ker ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke ter prič A.A. in B.B. glede tega, da je imel tožnik možnost pridobiti kodo ... Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da dejstvo, o katerem naj bi izpovedovale navedene osebe, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni bistveno. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo (3. točka obrazložitve izpodbijanega dela sodbe). Z navedenim soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj razlogi, zaradi katerih tožnik ni pridobil kode ..., za odločitev o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, niso relevantne (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neobstojem kode ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kode ... ni pridobil, tako da o tem dejstvu (ki sicer za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine ni odločilno) ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odpravnine na podlagi prvega odstavka 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), poleg tega pa tudi izplačilo odškodnine za neizkoriščen del letnega dopusta za leto 2014 in sorazmerni del regresa za leto 2014. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu, pri čemer tožnik ponujene pogodbe pri drugem delodajalcu ni podpisal. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik prejel 4. 11. 2013. Tožnik je toženo stranko dne 13. 11. 2013 obvestil, da ponujene pogodbe ne bo sprejel, ker za opravljanje dela po tej pogodbi nima kode ... Tožniku bi delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 4. 1. 2014. Ker pa se je tožnik 18. 11. 2013 pri toženi stranki poškodoval (poškodba pri delu - A9), mu je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 prenehalo 4. 7. 2014. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki je tožnik od tožene stranke vtoževal tudi izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 (za 13 dni letnega dopusta za leto 2014) in sorazmerni del regresa za letni dopust za obdobje od 1. 1. 2014 do 4. 7. 2014. 8. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo (kar med strankama niti ni sporno), da tožnik pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena pri drugem delodajalcu, ni podpisal, je ohranil pravico do izplačila odpravnine pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi prvega odstavka 92. člena ZDR-1 delodajalec ni dolžan izplačati delavcu odpravnine po 108. členu ZDR-1, v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in mu ponudi novo ustrezno zaposlitev za nedoločen čas v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 pri drugem delodajalcu in ob pogoju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V kolikor vse zgoraj opisane okoliščine niso podane, delavec ne izgubi pravice do odpravnine pri delodajalcu, ki mu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu odklonil, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, saj tožnik te pravice ni izgubil. Ob tem ni bistvenega pomena razlog, zaradi katerega tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni ugotavljajo razloga, zakaj ni prišlo do podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi oziroma ker ni upoštevalo s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da tožnik kode ... ni pridobil po lastni krivdi.

9. Glede na jasno določbo prvega odstavka 92. člena ZDR-1 so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi bil namen te določbe urediti solidarno odgovornost obeh delodajalcev in ne drugačno ureditev pravice do izplačila odpravnine. S tem, ko se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na odločitve pritožbenega sodišča v podobnih primerih, ni v ničemer kršilo 109. člen Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj.), kot to tožena stranka navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z navajanjem odločb pritožbenega sodišča tudi ni sklicevalo na to, da naj bi iz teh odločb izhajala enotna in ustaljena sodna praksa (za katero sicer skrbi Vrhovno sodišče RS), kot naj bi to izhajalo iz pritožbenih navedb tožene stranke. Ker dejstvo, zakaj tožnik ni pridobil kode ..., za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistveno, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na to, da naj bi bila sporna odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z načelom pravičnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževani odpravnini analogno upoštevati določbe Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.). Institut odpravnine ureja ZDR-1, ki sicer ureja pravice, obveznosti in odgovornosti strank delovnega razmerja, medtem ko je namen ZUTD urejanje ukrepov države na trgu dela, s katerimi se zagotavljata izvajanje storitev javne službe na področju zaposlovanja in ukrepov aktivne politike zaposlovanja ter delovanje sistema zavarovanja za primer brezposelnosti … (1. člen ZUTD). Glede na to ni nikakršnega razloga, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za izplačilo odpravnine upoštevalo določbe ZUTD. Irelevantne so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo prožne varnosti kot mednarodno uveljavljeno načelo v delovnih razmerjih. Kot je bilo že ugotovljeno, je določba prvega odstavka 92. člena ZDR-1 jasna in daje delavcu pravico, da se sam odloči, ali bo sklenil pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Za odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (kljub temu, da bi šlo za ustrezno pogodbo o zaposlitvi) ZDR-1 ni predvidel sankcije v smislu izgube pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1. 10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik do vtoževane odpravnine ni upravičen zato, ker ni predhodno izpodbijal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj ne bi bilo podane procesne predpostavke za vodenje tega individualnega delovnega spora. Tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine je čisti denarni zahtevek, ki ga je lahko tožnik uveljavljal neposredno na sodišče na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1. 11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o prisoji odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2014 v času trajanja 13 dni oziroma o prisoji sorazmernega dela regresa za letni dopust za obdobje leta 2014, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 prenehalo šele 4. 7. 2014, do tega dne pa je tožnik pri toženi stranki ohranil vse pravice, obveznosti in odgovornosti iz sicer že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi bolniškega staleža v obdobju od 4. 1. 2014 do 4. 7. 2014 13 dni letnega dopusta za leto 2014 iz objektivnih razlogov ni mogel izkoristiti. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Ker je tožnik pridobil tudi pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014, mu je s tem pripadala tudi pravica do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožniku povsem pravilno prisodilo tudi vtoževani znesek iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 297,19 EUR bruto. Od bruto prisojenih zneskov je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti predpisane dajatve, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Tožena stranka v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka neutemeljeno navaja, da tožnik do teh zneskov ni upravičen zato, ker naj bi prišlo do mirovanja pravic iz delovnega razmerja v letu 2014. Za takšno stališče tožene stranke namreč v določbah ZDR-1 ni nikakršne podlage.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.