Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz dogovora in tožniku za t. i. nočno dežurstvo plačati ustrezen denarni znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012, 2013 in sorazmernega dela regresa za leto 2014, postopek v tem delu ustavilo. S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati premalo izplačane plače za obdobje od januarja 2012 do marca 2014 in sicer za vsak mesec v bruto znesku, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.331,26 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razloga, ker je bil z izpodbijano sodbo prekoračen tožbeni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodilni del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, zgolj podrejeno pa vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je pri odločitvi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo ur, ki naj bi jih tožnik opravil preko polnega delovnega časa, saj je to štelo kot zahtevek za plačilo nadur, česar pa tožnik v tožbenem zahtevku ni uveljavljal. Tožbeni zahtevek se glasi na razliko med plačanimi urami in dejansko opravljenimi urami za obdobje od 1. 1. 2012 do marca 2014 in tožnik niti v tožbi niti v nadaljnjih vlogah ni uveljavljal nadurnega dela. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, ki se nanaša na t. i. nočna dežurstva in navaja, da iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje kot natakar, dežurni receptor in je tako zaključiti, da je že zaradi tega dejstva opravljanje nalog dežurnega receptorja predstavljalo tožnikovo redno delovno obveznost, nikakor pa ne dodatno delo, kot je to zmotno zaključilo sodišče. Tudi prokurist A.A. ni zatrjeval, da je šlo za dodatno delo, takšne navedbe so potrdile tudi priče B.B. in računovodkinja C.C.. Pripominja, da tožnikove trditve o posebno vodenih nočnih dežurstvih nimajo podlage v listinah, ki jih je tožnik bodisi sam priložil k tožbi ali so bile posredovane s strani tožene stranke. Tožena stranka in zaslišani priči B.B. in A.A. sta pojasnili, da je listina obvestilo o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja, na katero se sklicuje tožnik, zgolj interni dokument, na podlagi katerega so se računalniško zavedene ure usklajevale in šele potem se je izdelal obračun, ki je predstavljal dejansko opravljene delovne ure in s tem temelj za izplačilo. Meni, da obvestilo o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja ne more predstavljati in tudi ni knjigovodska listina in tako ne predstavlja pravne podlage za obračun plače. Zatrjuje, da je edini dokaz o opravljenih urah tožnika plačilna lista, ki predstavlja pravno podlago za knjiženje in nakazilo upravičencu. Vse postavke, ki so razvidne iz plačilne liste za obdobje, ki ga vtožuje tožnik, pa so bile tožniku izplačane in so zato navedbe tožnika, da tožena stranka ni izplačala opravljenih ur, neutemeljene.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Iz vsebine pritožbe izhaja, da očita bistveno kršitev zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišče prve stopnje glede dogovora o višini dodatno opravljenega dela oziroma t. i. nočnih dežurstev. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje namreč izdelalo dokazno oceno, s katero se tožena stranka očitno ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2012 na delovnem mestu natakar, na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 11. 6. 2013 in 1. 11. 2013 pa na delovnem mestu natakar, dežurni receptor. Tožena stranka je tožniku obračunala in izplačala plačo v višini, kot izhaja iz plačilnih list, ni mu pa izplačala t. i. nočnega dežurstva in tudi ne ur dela preko polnega delovnega časa, zato je vložil predmetno tožbo.

7. Glede dogovora za plačilo o t. i. nočnem dežurstvu je tožnik zatrjeval, da sta ga direktor tožene stranke in njegov oče (prokurist) vprašala, če bi opravljal nočna dežurstva, da se je nočno dežurstvo vodilo posebej in da mu je bilo rečeno, da bo tudi plačano posebej. Prokurist tožene stranke je izpovedal, da se je s tožnikom dogovoril, da za nočno opravljeno delo dobi po 15,00 EUR oziroma 20,00 EUR na noč, vendar da gre znesek v seštevek konta, iz katerega se je nato delila stimulacija. Prav tako je pojasnil, da nočno dežurstvo ne predstavlja redne delovne obveznosti tožnika, zato so nasprotne pritožbene navedbe protispisne. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi pravdnih strank in prokurista ter listin v spisu ugotovilo, da je tožnik poleg rednega dela opravljal tudi t. i. nočno dežurstvo, ki ga je tožena stranka na internem dokumentu "Obvestilo o mesečnem obračunu opravljanja dela in stanja" označila kot nočno recepcijo in strežbo zajtrkov in navedla kolikokrat v mesecu je tožnik opravil to delo, vrednost posameznega dežurstva oziroma recepcije ter skupna vrednost opravljenih dežurstev v tekočem mesecu (B3). Na podlagi primerjav plačilnih list in obvestil za vsak mesec posebej je ugotovilo, da je tožena stranka sicer tožniku izplačala stimulacijo, vendar pa ta vsota mesečno obračunane stimulacije in minimalne plače v spornem obdobju nikoli ni bila enaka znesku, ki ga je tožnik pridobil na svoj konto s prometom in nočnimi dežurstvi in je razviden iz mesečnih obvestil tožene stranke. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dogovora o višini plače tožena stranka ni spoštovala, saj se je tožnik dogovoril, da za nočno opravljeno delo dobi po 15,00 EUR oziroma 20,00 EUR na noč. Ta dogovor je predstavljal dogovor o višini dodatno opravljenega dela, saj delo nočnega dežurstva ni bila tožnikova redna delovna obveznost (glede katerega bi ga tožena stranka poleg in ne namesto plačila za opravljeno delo lahko stimulirala), temveč je bilo njegovo dodatno delo. Navedeno izhaja iz izpovedi prokurista tožene stranke, da so delavci prišli na nočno dežurstvo poleg redne delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz dogovora in tožniku za t. i. nočno dežurstvo plačati po 15,00 EUR na dežurstvo opravljeno od dne 17. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in po 20,00 EUR na dežurstvo, opravljeno od 1. 7. 2012 dalje. Število opravljenih dežurstev in višino pa pritožba ne izpodbija.

8. Tožnik s tožbo zahteva tudi plačilo ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa, vendar ne zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, temveč je postavil le zahtevek za plačilo ur, ki jih je opravil preko delovnega časa, dejansko število opravljenih ur pa je razvidno iz obvestil tožene stranke. Tožena stranka je temu nasprotovala in zatrjevala, da je bilo s tožnikom dogovorjeno, da mu pripada dodatna stimulacija, ki ni odvisna od opravljenih ur, temveč od opravljenega prometa. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik pred nastopom dela moral registrirati na blagajni, da je lahko opravljal delo natakarja in izstavljal račune, s tem pa se je vodila tudi evidenca tožnikovih delovnih ur. Prokurist tožene stranke je pojasnil, da je tožena stranka tako evidentirane ure v svojem obvestilu o mesečnem obračunu opravljenega dela in stanja označila kot opravljene ure, v odgovoru na tožbo pa navedla kot dejanske ure tožnika. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal na podlagi urnika, ki ga je pripravil direktor tožene stranke, blagajniško poslovanje pa je izkazovalo tudi njegove delovne ure, je tožena stranka vedela, da je tožnik zaradi zahtevane naloge moral delo opravljati tudi preko polnega delovnega časa. Tožena stranka pa je v svojem mesečnem obvestilu tožnika tudi seznanila z opravljenimi urami, kar pomeni, da je za tožnikovo delo preko delovnega časa vedela, in ure tudi priznala, navedeno pa izhaja tudi iz odgovora na tožbo. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je število opravljenih ur nad mesečnim fondom ur tožena stranka dolžna tožniku tudi plačati glede na izračunano bruto mesečno urno postavko, ki jo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Tožnik je pri izračunu urne postavke izhajal iz minimalne plače in glede na to izračunal tudi minimalno urno postavko in ni zahteval dodatka za nadurno delo.

9. Pri odločitvi pa sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo ur, ki jih je tožnik opravil preko polnega delovnega časa. Tožnik je namreč zahteval, da mu tožena stranka plača le razliko med plačanimi urami in dejansko opravljenimi urami za obdobje od 1. 1. 2012 do marca 2014, brez dodatka za nadurno delo in sodišče prve stopnje je odločalo v okviru tožbenega zahtevka, zato ni storilo zatrjevane kršitve tretjega odstavka 350. člena ZPP, kot jo zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče namreč tožniku ni prisodilo nekaj kar ni zahteval, temveč je odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kar jasno izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe, pri tem pa le navedlo pravno podlago za delo preko polnega delovnega časa (143. člen Zakona o delovnih razmerjih).

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih toženka ni priglasila.