Jedro

Sodišče ima prav, da bi upoštevaje velikost spornega zemljišča ter katastrske podatke parcel, morala biti izkazana večja poizvedovalna skrbnost predvsem o stanju v katastru in zemljiški knjigi, zato je pravilen zaključek sodišča, da četudi v celoti sledimo tožnikovim zatrjevanjem o dolgotrajni nemoteni uporabi spornega zemljišča, pridobitev lastninske pravice na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja ni mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev njune lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu parc. št. 333/1 k.o. Z., ki predstavlja približno 1/3 spodnjega dela parcele 333/1, kot je razvidno iz skice terenskih meritev z dne 6. 2. 2014. Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan dopustiti geodetsko odmero parc. št. 333/1 k. o. Z. v delu, kot je to označeno na zarisu situacije skice terenskih meritev z dne 6. 2. 2014 (točka II. tožbenega zahtevka). Pod točko II. je sodišče tožencu priznalo pravdne stroške v deležu 100 procentov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeči stranki in jo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V prvem delu pritožbe povzemata razloge sodišča prve stopnje ter izražata svoje nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča. V nadaljevanju pa poudarjata, da se sodišče, kljub izvedenemu dokaznemu postopku ter zaslišanjem prič, ni opredelilo do izvedenih dokazov, zlasti ne do izpovedb prič, pri čemer izpostavljata priče A. T., V. A. in priči A. T. ter I. T. Poudarjata, da vse te priče potrjujejo, da tožnika vse do leta 2014 nista imela razloga, da bi podvomila v lastništvo oziroma v obseg lastništva kmečkega gospodarstva, ki sta ga kupila 1962 od prodajalke K. N.. Sklicujeta se tudi na orto foto posnetek, kateri potrjuje izpovedbe prič, in sicer da je del parcele 333/1 tožnik spremenil v njivo ter vinograd. Tudi tožnikovi mejaši so vse od leta 1962 šteli za mejo parcele 333/1 Z. jarek in ne meje, ki jo je v letu 2014 pokazal geodetski postopek. Ob tem tožnika poudarjata, da sporno zemljišče predstavlja pas na meji med parcelama, ki ga je tudi prodajalka med letom 1950 in 1962 štela kljub podržavljenju za svojega. Na podlagi vsega tega tožnika nista podvomila v velikost in obseg posesti, ki sta jo dobila po kupni pogodbi iz leta 1962, temu obsegu pa ni nikoli nasprotoval niti F. N., ki je po odločbi o denacionalizaciji leta 1998 pridobil parcelo v last, ne pa tudi v posest. Sodišče se do izjav mejašev ter ostalih prič sploh ni opredelilo in jih ni povzelo v svoji odločitvi. Pri tem izpostavlja del izpovedbe I. T., da je na zgornjem delu posestva bilo rečeno, da je meja jarek ter rdeče črte na drevesih. Priča A. T. pa je povedal, da nikoli niso razmišljali, da bi imeli več ko so kupili, ker je tudi gozdno gospodarstvo spoštovalo mejo, ki je bila označena z jarkom in rdečimi črtami. V ta del gozda niso posegali, kljub temu, da so v letu 1980 izvedli golosek na tem področju. Nadalje pritožba navaja, da toženec v zvezi z izpodbojem dobrovernosti ni predlagal nobenega dokaza. Po njegovem zato velja pravna domneva in se dobrovernost celo predpostavlja. Tožnik je utemeljeno mislil, da mu je prodajalka prodala celotno pokazano posest. Priposestvovalec je v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice v primerih, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari. Tožnika sta nedvomno izpolnila predpostavko dobre vere, saj sta predmetno parcelo v skladu s skupno pogodbo iz leta 1962, ki jima je bila s strani prodajalke kot takšna tudi pokazana ter predana v posest, uporabljala ter na njej izvrševala tako posest kot lastninsko pravico vse do leta 2014. Tožnika poudarjata, da sta kmečko posest pridobila s kupno pogodbo iz leta 1962 ter da sta na predmetnem spornem delu parcele 333/I izvrševala posest tudi v času državne lastnine, saj gozdno gospodarstvo nikoli ni posegalo v posest tožnikov ter je spoštovalo mejo, ki je bila pokazana s strani prodajalke K. N. Tudi po denacionalizaciji 14. 12. 1998 sta upravičenca F. N. in A. K. priznavala posest in lastninsko pravico tožnikov na spornem delu parcele 333/1. Zato sta tožnika še nadalje nemoteno uporabljala ta del parcele in ga priposestvovala najkasneje do konca leta 2008. Da naj ne bi bila lastnika sta izvedela šele leta 2014, ko sta prisostvovala geodetski odmeri. Glede dobrovernosti navajata, da gre v zadevi za celoto, ki je bila dejansko pokazana tožnikom in sta jo kot tako nesporno uporabljala in obdelovala od nakupa leta 1962 pa vse do leta 2014 v dobri veri. Celotno posest sta torej uporabljala in imela v posesti na podlagi kupne pogodbe iz leta 1962. Gre torej za nedeljivo celoto s parcelami, ki so v zemljiški knjigi vpisana na ime tožnikov. Poudarjata, da sporni del parcele 333/1 v naravi ni gozd, predstavlja njivo in gorico, le manjši del predstavlja gozd, kar vse izhaja iz orto foto posnetkov. Sama sta ta sporni del dodatno očistila in uredila. Vse to je potrdila priča A. T. Ob nespornem dejstvu, da sta tožnika uporabljala sporno zemljišče od leta 1962, najbližja mejaša pa sta potrdila, da sta tožnika vedno obravnavala kot lastnika, je dejstvo, da sta tožnika ves čas do leta 2014 bila v dobri veri in nista imela razloga misliti drugače. Zato nista nikoli iskala potrditve, kot to želi prikazati toženec. Tudi toženec do leta 2014 ni poznal dejanskega obsega sporne parcele 333/1. 3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo (in tudi ne takšnih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP), v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter ga ustrezno materialno pravno okvalificiralo. Zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema zaključke sodišča prve stopnje ter na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. V tej pravdni zadevi tožnika uveljavljata pridobitev lastninske pravice na delu (sosednje) nepremičnine parc. št. 333/1 k.o. Z. Trdita in pri tem vztrajata tudi v pritožbi, da sporni del navedene nepremičnine predstavlja zaokroženo celoto, torej tvori kmečko posestvo, ki sta ga tožnika kupila s kupno pogodbo z dne 7. 5. 1962 od pravne prednice toženca, prodajalke K. N. Trdita, da jima je prodajalka kupljene nepremičnine pokazala v naravi, vključno s spornim delom parcele 333/1 k.o. Z. (v nadaljevanju sporni del nepremičnine) ter da sta ta sporni del nepremičnine vse od leta 1962 imela v posesti in ga obdelovala in sicer vse do 6. 2. 2014, ko je bil opravljen geodetski postopek ugotavljanja mej. Vse do takrat nista vedela, da sporni del nepremičnine ni njuna last, saj njuni posesti ni nihče ugovarjal. 7. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je bila parc. št. 333/1 k.o. Z. (katere del predstavlja sporno zemljišče) leta 1950 podržavljena ter nato leta 1998 v denacionalizacijskem postopku vrnjena pravnim prednikom toženca. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na priposestvovanje lastninske pravice, ki bi morda nastopilo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, na podlagi katere se pridobi lastninska pravica na originaren način, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je priposestvovanje lastninske pravice tožnikov na spornem delu nepremičnine nastopilo v obdobju po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa do leta 2014, ko že potrditvah tožnikov ni mogoče več govoriti o njihovi dobroverni posesti spornega dela sosednje nepremičnine.

8. Glede na povzeto trditveno podlago tožnikov in ob upoštevanju materialnopravnih določb o priposestvovanju Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki zahtevajo, da ima priposestvovalec nepremičnino oziroma njen del, za katerega uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, v dobroverni posesti, bi morala tožnika zato, da bi uspela v pravdi (med drugim) dokazati, da sta bila ves čas v dobri veri, torej dokazati, da sta mislila, da pripada sporni del sosednje nepremičnine parc. št. 333/1 približno v površini 5300 m2) k njunemu posestvu, torej k sosednjim parcelam, ki sta jih kupila s pogodbo v letu 1962, da sta ga kot lastnika nemoteno uživala, z dokazom običajno potrebne skrbnosti o svojem prepričanju glede lastništva spornega dela nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov po opravljeni dokazni oceni, skladni z določbo 8. člena ZPP (točke14, 15 in 16 obrazložitve sodbe), zavrnilo, ker je zaključilo, da zaradi pomanjkanja dobre vere tožnikov, pogoji za priposestvovanje, kot jih določa SPZ (43. člen), niso izpolnjeni. Svoj zaključek o nedobrovernosti tožnikov je temeljilo na ugotovitvi, da tožnika za sporni del zemljišča, ki predstavlja približno petino njunega celotnega posestva, niti ne zatrjujeta pravnega naslova. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da zgolj dejstvo, da sporni del nepremičnine parc. št. 333/1 ni bil izrecno naveden v pravnem poslu - kupoprodajni pogodbi iz leta 1962, na podlagi katerega sta tožnika pridobila lastninsko pravico na posestvu oziroma, da ne zatrjujeta kasnejšega pravnega naslova, še ne utemeljuje zaključka, da že zaradi tega njuna posest ni bila dobroverna, temveč to kvečjemu pomeni, da njuna posest na spornem obmejnem delu nepremičnine ni bila zakonita, ker nista razpolagala s pravnim poslom, ki bi se nanašal na ta sporni del nepremičnine. Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini, saj v tem primeru posestnik brez pravnega naslova, v katerem bi bila zajeta tudi nepremičnina, na katero se nanaša priposestvovanje in ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, ne more biti v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik te nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na delu nepremičnine (sporni del nepremičnine meri 5.500 m2 ter predstavlja približno tretjino parc. št. 333/1). V tem primeru posestnik po naravi stvari ne razpolaga s pravnim naslovom glede dela nepremičnine2, zaradi česar za utemeljitev dobre vere v obmejnih sporih zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.

9. Sodišče druge stopnje pa ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah poudarja, da obravnavani primer vendarle odstopa od klasičnih obmejnih sporov, saj je nesporno, da gre za površino kar 5300 m2, torej za približno 20 % površine posestva, ki sta ga tožnika leta 1962 kupila s pogodbo, s katero utemeljujeta svojo dobrovernost. Tožnika tudi ne zatrjujeta koriščenje spornega dela zemljišča po vidni naravni meji. Nadaljnja okoliščina, ki jo je sodišče tudi pravilno upoštevalo je dejstvo, da je bila parc. št. 333/1 prodajalki podržavljena že l. 1950, torej kar 12 let pred prodajo posestva tožnikoma, zato tudi sodišča druge stopnje ne prepričajo trditve tožnikov, da jima je prodajalka kupljeno posestvo pokazala v obsegu, ki je zajemal tudi sporni del. Že okoliščina, da so v pogodbi iz leta 1962 (list št 8.) zelo natančno zapisali površino kupljenih parcel in sicer z navedbo površine 2 hektara, 49 arov in 59 kvadratnih metrov, teh trditev ne potrjuje. Nadaljnja okoliščina, ki jo je sodišče tudi pravilno ocenilo, so katastrski podatki o namenski rabi posameznih parcel, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe. Iz njih izhaja, da mejne parcele v lasti tožnikov3 kot katastrsko kulturo nimajo opredeljeno gozdno zemljišče, temveč kmetijsko in pozidano zemljišče. Le parc. št. 334/1 ima v delu 10 m2 katastrsko kulturo opredeljeno kot gozd4. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da teh okoliščin povprečno skrben človek ne bi smel spregledati. Za izkaz dobre vere se namreč zahteva tudi potrebna raziskovalna dolžnost kupca5. Posestnik namreč ni v dobri veri, če ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu6, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajno potrebne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine7. Pritožba sicer želi slednje ovreči z trditvijo, da celotna sporna površina ni gozd. Ker pa iz tožbenih trditev hkrati izhaja, da sta tožnika del zaraščene sporne površine predelala v njivo in vinograd, pa s tem sama potrjujeta, da je nekdaj tam gozd bil. Že vpogled v kataster, za katerega je splošno znano, da si lastniki, še posebej kmetje, običajno pomagajo z njegovimi evidencami, bi tožnikoma omogočil spoznati svojo zmoto.

10. Sodišče je torej pravilno ugotavljalo pravni standard dobrovernosti, ki predstavlja zgornjo premiso 43. člena SPZ, torej subjektivni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Gre za utemeljeno prepričanje o pravni upravičenosti priposestvovalca do določene nepremičnine. Ne zadošča zgolj subjektivna predstava, le ta mora biti upravičena, čemur se zadosti s potrebno raziskovalno dolžnostjo o pravnem stanju nepremičnine. Treba je bilo odgovoriti na vprašanje, ali sta bila tožnika v opravičljivi zmoti glede lastninske pravice na spornem delu parcele 333/1. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da že presojane dejanske okoliščine o velikosti in kulturi v konkretnem primeru predstavljajo zadostno podlago za presojo subjektivnega zakonskega pogoja za priposestvovanje. Sodišče ima prav, da bi upoštevaje velikost spornega zemljišča ter katastrske podatke parcel, morala biti izkazana večja poizvedovalna skrbnost predvsem o stanju v katastru in zemljiški knjigi, zato je pravilen zaključek sodišča, da četudi v celoti sledimo tožnikovim zatrjevanjem o dolgotrajni nemoteni uporabi spornega zemljišča, pridobitev lastninske pravice na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja ni mogoča. Zato se kot nerelevantne pokažejo izjave prič o načinu uporabe spornega dela zemljišča, ki so iz tega razloga opravičeno ostale s strani sodišča neocenjene, saj ne bi mogle vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje zato tudi ne odgovarja na pritožbene trditve, ki za odločitev niso bistvene8

11. Pritožba tožnikov glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa z odgovorom na pritožbo tudi ni doprinesel k rešitvi pritožbe, zato krije tudi svoje stroške v zvezi z njim (določna 155. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011 in VSL sodba I Cp 396/2014 z dne 9. 7. 2014. 2 Ker posestnik ne razpolaga s pravnim naslovom glede dela nepremičnine, bi bilo priposestvovanje obmejnega dela izključeno, če bi se za obstoj dobre vere zahteval tudi obstoj takšnega pravnega naslova, vendar pa iz sodne prakse izhaja, da temu ni tako, saj se priposestvovanje lastninske pravice na obmejnem delu dopušča - VSL sodba I Cp 4514/2010 z dne 14. 5. 2011. 3 parc. št 332/1, 334/2, 335/1 in 335/2 k.o. Z. . 4 Priloga B6 Izpisek podatkov o rabi parcel. 5 II Ips 318/2013. 6 M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 - 265 in Dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112. 7 Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005, II Ips 622/2008, II Ips 1019/2007. 8 Določba 360. člena ZPP.