Jedro

Rok za plačilo sodne takse je po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna (obveznost). Gre za nepodaljšljiv (oz. prekluziven) zakonski rok, glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.10.2014 toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29.9.2014 zavrglo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da samo odloči v skladu s predlogom, ki ga podaja v nadaljevanju. Razlaga, kaj naj bi pomenilo pravno dejanje in kakšna naj bi bila pravna posledica plačila sodne takse za pritožbo. Rok za plačilo sodne takse res določa Zakon o sodnih taksah, vendar pa zgolj iz tega razloga ta ni materialnopraven. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sicer sklicuje na komentar ZPP, a ga nekritično povzema. Rok za plačilo sodne takse ima zgolj procesne učinke. Res je, da preko procesnih učinkov stranka lahko izgubi tudi materialnopravna upravičenja, vendar taka razlaga roka ne pride v poštev, saj bi pomenila poseg v ustavno pravico enake obravnave. Poudarja, da je predlog vložila v 15 dneh od dneva, ko je izvedela za zamudo. Za zamudo je izvedela, ko je prejela sklep sodišča prve stopnje z dne 3.9.2014. V nadaljevanju razlaga, kaj naj bi se dogajalo, ko se je vrnila ponoči domov iz nujne poti in jo je čakala pošta. Ko je prišla domov in plačala sodno takso, ni vedela, da je v zamudi. Sodišče zaključka, da naj bi vlogo vložila prepozno, ni obrazložilo oziroma obrazložitev ni logična, zaradi česar je sklep tudi v tem delu nezakonit. Ni ji jasno, kako naj bi bila v zamudi, če sploh ni vedela, da je v zamudi. Občutek ima, da jo sodnica šikanira oziroma da naj bi bila neenako obravnavana. Poudarja, da je bila njena vloga vložena pravočasno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da temu ni tako. Vlogo je res naslovila kot vrnitev v prejšnje stanje, vendar bi moralo sodišče vlogo presojati tudi po vsebini in na podlagi le-te zaključiti, da ne gre samo za vrnitev v prejšnje stanje, ampak za pritožbo zoper sklep, da se njena pritožba šteje za umaknjeno (ker ji plačilni nalog zaradi njene odsotnosti ni bil pravilno vročen). Pritožbeno sodišče naj preveri zakonitost sodbe, s katero se ne strinja, v zvezi s čimer v nadaljevanju podaja razloge.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne zgolj relevantna teorija, na katero se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje sodišča prve stopnje, ampak tudi novejša judikatura Vrhovnega sodišča RS (glej sklepa III DoR 135/2013 z dne 12.2.2014 in III DoR 24/2014 z dne 1.4.2014) potrjuje, da je rok za plačilo sodne takse(1) po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna (obveznost). Še bolj pomembno je, da gre za nepodaljšljiv (oz. prekluziven) zakonski rok,(2) glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati. Pritožbenemu nestrinjanju s takim stališčem in hkratnemu podajanju razlogov, ki v nasprotno ne prepričajo, zato ni moč slediti. Čeprav je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi že iz tega razloga, se je pritožbeno sodišče (zaradi pojasnitve) opredelilo tudi nekaterih preostalih pritožbenih navajanj.

6. Toženka je v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26.9.2014 (vloženem dne 29.9.2014) kot razlog za zamudo navajala svojo odsotnost, ki naj bi trajala od 10.6.2014 do 11.7.2014. Hkrati je navedla, da je pošto, ki jo je v nabiralniku dobila dne 27.6.2014, v roke prejela 11.7.2014. Glede na jasne navedbe, ki jih je podala v omenjenem predlogu, je, kot je to prepričljivo ugotovilo že sodišče prve stopnje (ki se na te njene trditve sklicuje),(3) takrat prenehal vzrok za zamudo oziroma je začel (v skladu z drugim odstavkom 117. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP(4)) teči 15-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kot je bilo omenjeno (oziroma je razvidno iz predmetnega spisa), pa je toženka predlog vložila dne 29.9.2014. Ta je bil vložen prepozno, zaradi česar je tudi iz tega razloga izpodbijana odločitev pravilna. Obsežno pritožbeno navajanje, kdaj naj bi izvedela, da je v zamudi, pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto(5) (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sama s seboj v nasprotje pa toženka pride z navajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje(6) presojati po vsebini in ga upoštevati kot pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3.9.2014 (da se njena pritožba z dne 4.6.2014 šteje za umaknjeno). Če naj bi bilo temu tako, potem ni jasno, zakaj s predmetno pritožbo nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju (njenega) predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je predmet tega pritožbenega preizkusa pravilnost (zakonitost) sklepa sodišča prve stopnje z dne 2.10.2014, je izražanje nestrinjanja z vsebino sodbe z dne 16.4.2014 brezpredmetno. Pritožbeno sodišče se do teh navajanj zato ni opredeljevalo.

7. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Pa čeprav takšno plačilo predstavlja procesno predpostavko.

(2) Določen v Zakonu o sodnih taksah.

(3) Pritožbena trditev, češ da sodišče prve stopnje ugotovitve, da je predlog vložila prepozno, ni obrazložilo oziroma da je obrazložitev nelogična, zato ne drži. (4) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(5) Vsega tega namreč v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navajala, pri čemer razlogi za to niso razvidni (pojasnjeni).

(6) Ki je v tem svojstvu povsem nedvoumno opredeljen.