Jedro

Določbe 25. člena ZDen ni mogoče uporabiti v primerih, ko je z investiranjem nastala nova nepremičnina.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva ... z dne 23.3.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti delni odločbi z dne 16.12.1994, s katero je Sekretariat za gospodarstvo občine ... odločil, da je upravičencem M.F.Č., M.A.K., J.J.Č. in M.Č. zavezanec Hotel ... dolžan vrniti v last del premoženja podržavljenega podjetja tako, da se v korist upravičencev vzpostavi lastninska pravica na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 34, parc. št. 102 in 147 in sicer za vsakega upravičenca do 38/400 idealnega deleža, skupaj za vse upravičence do 38/100 idealnega deleža. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in je ob pravilno izvedenem postopku tudi pravilno uporabil materialno pravo. Prvostopni upravni organ je pravilno upošteval modificirani zahtevek upravičencev in odločil, da se nepremičnina vrne z vzpostavitvijo lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine (2. alinea 2. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Ker se podržavljeno premoženje lahko vrača v obliki lastninske pravice na idealnem deležu objekta, ki je tehnološka, ekonomska in funkcionalna celota, je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija zgoraj navedeno odločbo in navaja, da je upravni organ dejansko vzpostavil lastninsko pravico na idealnem deležu celotne nepremičnine, vpisane pri vl. št. 34. Pod tem vložkom pa sta vpisani dve nepremičnini in sicer ena stoječa na parc. št. 102 in druga na parc. št. 147. V naravi sestavljata sedanji Hotel ... dve nepremičnini in sicer stari hotel, ki je bil v času podržavljenja na parc. št. 147 in novi hotel, ki je novogradnja, zgrajen po letu 1968, na mestu oz. parc. št. 102, kjer je pred tem stalo pomožno leseno gospodarsko poslopje, ki je imelo funkcijo hleva in skladišča. To pomožno leseno gospodarsko poslopje je bilo porušeno, na njegovem mestu pa je zrasel nov sodoben objekt, novi del Hotela ... in ne pomožno gospodarsko poslopje. Pomožni objekti delijo usodo glavne stvari, če so bili skupaj z glavno stvarjo podržavljeni (2. odstavek 18. člena ZDen), vendar le takrat, kadar imajo takšen status tudi v času odločanja o denacionalizaciji. Tega pa za novi del Hotela ... nikakor ni mogoče trditi. V tem primeru pomožnega objekta ni več, na njegovem mestu pa je zgrajen nov objekt. Ob upoštevanju določbe 47. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), po kateri lastninska pravica preneha, če je stvar uničena, pomožnega gospodarskega poslopja ni mogoče vrniti, ker ga ni več. Tožnik posebej poudarja, da določba 47. člena ZTLR ni v nasprotju z ZDen, zato se v smislu določbe 1. odstavka 6. člena ZDen v denacionalizacijskem postopku lahko uporablja, še posebej ob določbi, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena). V konkretnem primeru gre za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, katerega je povsem na novo zgradil tožnik (zavezanec), nikakor pa na njem ni objekta, katerega bi zgradil upravičenec. Tožnik tudi meni, da funkcionalno povezovanje novega in starega hotela v funkcionalno celoto še ne daje pravne podlage za vzpostavljanje lastninske pravice na novem delu hotela, ki je samostojni gradbeni objekt. Tožnik tudi pripominja, da upravičenci v nadaljnjem postopku, glede na to, da je upravni organ izdal le delno odločbo, zahtevajo še preostalih 62/100 celotne nepremičnine, vpisane pri vl. št. 34. Zahtevajo torej 100% lastninski delež na obeh nepremičninah. Upravičenci istočasno poudarjajo, da so ves čas zahtevali celotno nepremičnino v last in posest. Zato dejansko ne gre za vzpostavljanje solastnega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine, kot se to poskuša prikazati z izpodbijano odločbo, ampak gre za nekakšno vračanje v dveh fazah, najprej do višine prvotne vrednosti nepremičnine, kasneje pa še celotni preostali del. Takšno kombiniranje pa ni v skladu z določbo 25. člena ZDen. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo navajajo, da gre pri Hotelu ..., tako z gradbenega, ekonomskega kot tudi s pravnega vidika za eno in ne dve nepremičnini, kot to trdi tožnik. Podržavljeni nepremičnini, to je stavbi hotela, je bil dozidan del in nadzidani dve etaži, kar tvori skupaj eno nepremičnino, katere vrednost pa se je zaradi investicij bistveno povečala. Prizadete stranke so v skladu z določili ZDen zahtevale vračilo te nepremičnine v naravi.

Okoliščina, na katero se sklicuje tožnik, da je bila na mestu podržavljene in kasneje podrte nepremičnine zgrajena nova stavba, ne drži. Zgrajeni prizidek ni nova samostojna nepremičnina. Niti določba 25. člena ZDen niti nobena druga določba tega zakona ne predvideva vračanja v obliki, ki jo želi uveljaviti tožnik. Tudi določba 47. člena ZTRL, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, se na ta primer ne nanaša. Prizidek ni nova nepremičnina temveč del celote, to je ena nepremičnina. Prizadete stranke so ves čas postopka uveljavljale vrnitev nepremičnine iz vložka št. 34 k.o..., po 3. alinei 2. odstavka 25. člena ZDen. Ker pa je možno to materialno pravico - pridobitev v last celotne nepremičnine, v procesualnem smislu pridobiti postopno, so se prizadete stranke odločile, da pridobijo to nepremičnino na tak način. Zahtevek za denacionalizacijo se nanaša na vrnitev nepremičnin, odvzetih v času zaplembe, ki v kontekstu s celoto predstavljajo 38 % celotne nepremičnine in izročitev nove investicije s plačilom odškodnine, ki v kontekstu z odvzetim hotelom predstavlja 62 % celotne nepremičnine. Ker je bil zahtevek glede starega dela hotela zrel za odločitev, so prizadete stranke predlagale odločitev posebej o zahtevku glede starega dela hotela, ki v kontekstu s celotnim hotelom predstavlja 38 % in posebej glede nove investicije z odškodnino, ki v kontekstu s celotnim hotelom predstavlja 62 % celotne nepremičnine. Predlagajo zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba nezakonita tako s procesnega kot tudi materialnopravnega vidika.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so upravičenci v denacionalizacijskem postopku zahtevali vrnitev nepremičnin vpisanih v vl. št. 34 (parc. št. 147 in 102) po 3. alinei 2. odstavka 25. člena ZDen. Če to drži (kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, pa tudi tožnik temu ne ugovarja), upravni organ za svojo odločitev, ki jo opira na 38. člen in 2. alineo 2. odstavka 25. člena ZDen ter 1. odstavek 215. člena ZUP, ni imel pravne podlage.

ZDen posebej ureja vračanje nepremičnin (17. do 33. člen) in posebej vračanje podjetij in kapitala (34. do 41. člen). Le pri določbi 38. člena, ko zakon opredeljuje način vračanja premoženja (kapital) iz 13. člena tega zakona, v 2. odstavku določa, da se za vračanje nepremičnine v smislu prejšnjega odstavka uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin. Ker pa v konkretnem primeru upravni organ v odločbi ne navaja, da upravičenci zahtevajo vrnitev premoženja osebne oziroma kapitalske družbe (13. člen), niti da zahtevajo vrnitev podjetja Hotela ... po določbi 39. člena ZDen, je njegovo sklicevanje na določbo 38. člena v povezavi z 2. alineo 2. odstavka 25. člena ZDen, pravno neutemeljeno.

Določba 2. odstavka 25. člena ZDen določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi: - ne vrne; - se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine; - se vrne pod pogoji, da za razliko v vrednosti plača odškodnino.

V 3. odstavku pa je določeno, da se rok plačila odškodnine iz zadnje alinee prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji.

Navedene zakonske določbe, ki ureja položaj, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju, zaradi novih investicij, bistveno povečala, ni mogoče uporabiti v primerih, ko je z investiranjem nastala nova nepremičnina. Tako stališče je zavzelo že Ustavno sodišče, ko je odločilo o ustavni pritožbi zoper izdano začasno odredbo v tej zadevi (Up 61/94). Zato bi moral v konkretnem denacionalizacijskem postopku upravni organ najprej ugotoviti, ali sta z nadzidavo in izgradnjo prizidka k podržavljeni nepremičnini (hotelskemu objektu) nastali novi nepremičnini, ali pa se je le bistveno povečala vrednost podržavljene nepremičnine. Te pravno pomembne okoliščine, ki lahko bistveno vpliva na samo odločitev, upravni organ v postopku ni razčistil ampak je, glede na zahtevek, ki se glasi na vrnitev nepremičnin v smislu 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen (navedba v izpodbijani odločbi) svojo odločitev, oprl na napačne določbe ZDen (38. in 25. člen). Ker se torej zahtevek upravičencev ne glasi na vrnitev podjetja - hotela, ampak na vrnitev nepremičnine, je tudi okoliščina, s katero upravni organ utemeljuje uporabo 25. člena ZDen (da je današnji Hotel ... funkcionalna, tehnološka in ekonomska celota, ki za opravljanje svoje dejavnosti uporablja nepremičnine vpisane v vl. št. 34), v tem postopku, za uporabo navedene določbe, sama po sebi pravno nepomembna. Določbo 25. člena ZDen bi upravni organ v tem postopku lahko uporabil le, če bi v postopku dejansko ugotovil, da se je z investiranjem bistveno povečala podržavljena nepremičnina (sam podržavljeni objekt), ne pa objekt v funkciji hotela. Ker pa tega v postopku ni ugotavljal, in ker je glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje napačno sklepal, da gre za eno nepremičnino, je odločba nezakonita.

Izpodbijana odločba pa je nazakonita tudi zato, ker je upravni organ v stvari odločil z delno odločbo. Prej navedene alinee 25. člena ZDen se po vsebini medsebojno izključujejo. Zato je upravni organ v tem primeru, ki naj bi, kot v prvostopni odločbi sam navaja, na modificirani predlog upravičencev, da se, pred odločitvijo Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi v zvezi z začasno odredbo, vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine na sedanji vrednosti Hotela ..., z izdajo delne odločbe in uporabo 2. alinee 25. člena ZDen, kršil tako določbo 25. člena ZDen, kot tudi določbo 1. odstavka 215. člena ZUP. Preden je upravni organ odločil po navedeni alinei, bi moral upravičence opozoriti, da bodo s tako odločitvijo izgubili pravico zahtevati nazaj v naravi podržavljeno nepremičnino, (ker se vsebinsko alinee med seboj izključujejo). Moral bi jih pozvati, da v skladu z navedenim zahtevek jasno opredelijo. Če bi upravičenci vztrajali pri modificiranem zahtevku (vrnitev po 2. alinei 2. odstavka 25. člena ZDen), bi moral upravni organ izdati v stvari popolno odločbo (ne delne) na podlagi predlagane alinee, kar pomeni, da bi s tem o zahtevku tudi v celoti odločil. Kolikor pa bi upravičenci vztrajali na vrnitvi nepremičnine v naravi po 3. alinei navedene zakonske določbe, pa za izdajo take delne odločbe po 2. alinei, kot je bila v tem primeru izdana, upravni organ ne bi imel in tudi ni imel zakonske podlage. Določba 1. odstavka 215. člena ZUP (delna odločba) pride v poštev samo takrat, kadar stranka uveljavlja v enem samem postopku več različnih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno pravno podlago. V tem primeru, ko je bil uveljavljan samo en zahtevek, bi moral upravni organ o odškodnini (3. alinea 2. odstavka 25. člena ZDen) odločiti v denacionalizacijski odločbi skupaj z odločitvijo o zahtevku (3. odstavek 25. člena ZDen).

Iz zgoraj navedenih razlogov sta tako prvostopna odločba, kot tudi drugostopna odločba, ki pomanjkljivosti ni odpravila, nezakoniti.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka, v skladu s stališči sodišča, o pritožbi zoper prvostopno odločbo ponovno odločiti. V postopku bo potrebno najprej ugotoviti, ali sta z investiranjem nastali dve novi nepremičnini oziroma ali se je dejansko povečala le (ena) podržavljena nepremičnina (objekt hotela). Če bo upravni organ ugotovil, da sta nastali dve nepremičnini, za novonastalo nepremičnino ne bo mogel uporabiti 2. odstavka 25. člena ZDen.

Sodišče ob tem ponovno poudarja, da pomožni in tem podobni prostori delijo usodo glavne stvari, če so bili skupaj z glavno stvarjo podržavljeni, le takrat, kadar imajo tako svojstvo oziroma status tudi v času odločanja o denacionalizaciji. Če stvari - gospodarskega poslopja, ki je bila podržavljena skupaj z glavno stvarjo, ni več (je uničena), je tudi ni mogoče vrniti.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita tako s procesnega kot tudi materialnopravnega vidika, jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) ter na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).