Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na delovnem mestu „direktor družbe“ za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta upoštevali 4. člen ZPPOGD, ki določa, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določen kriterij je merljiv, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker v pogodbi o zaposlitvi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost), spremenljivi prejemek znaša največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je tožnik upravičen do vtoževane nagrade.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati enkratno nagrado v višini 50 % bruto plače, to je 1.820,86 EUR ter po odtegnitvi davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 10. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 226,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse skupaj pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in samimi temi zapisniki. Iz izpovedi direktorja tožene stranke A.A. namreč ne izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za sklenitev pogodbe odgovorna tožena stranka, oziroma da tožena stranka še vedno sklepa enake pogodbe, kot je bila sklenjena s tožnikom. Tožena stranka ima določilo glede nagrade sedaj modificirano tako, da je v skladu z zakonom. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pripravila osnutek pogodbe o zaposlitvi, saj iz izpovedi direktorja tožene stranke A.A. izhaja, da je bila pogodba usklajevana med obema strankama. Sodišče prve stopnje torej v nasprotju s to izpovedjo ugotovi, da je pogodbo pripravila tožena stranka. Določba o nagradi je bila vnesena v 6. člen pogodbe tako, kot je predlagal tožnik. Zato so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje. S tem, ko je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vplivanja tožnika na določila pogodbe, je tudi zmotno uporabilo določbo 83. člena OZ. Pritožba se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. I Cpg 498/2011 in Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cpg 68/2006, ki se nanašata na razlago nejasnih določil v pogodbah. Meni, da navedeno pogodbeno določilo samo po sebi ni jasno, sprašuje pa se tudi, ali ni morebiti pogodbeno določilo nično, saj je v nasprotju z določbami ZPPOGD, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 4. 4. 2012 na delovnem mestu „direktor družbe“ za čas od 2. 4. 2012 do 1. 10. 2012 (A2). V 5. odstavku 6. člena pogodbe sta se stranki dogovorili, da se tožniku osnovno mesečno plačilo, skladno z Uredbo o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev (Ur. l. RS, št. 34/2010 in 51/2011; Uredba), določi v višini povprečne bruto plače, izplačane pri toženi stranki v preteklem poslovnem letu, pomnožene z mnogokratnikom 3 in znaša na dan sklenitve pogodbe 3.641,73 EUR bruto. Za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, pripada tožniku enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala odpravnine oziroma nagrade, kljub temu da je tožnik navajal, da so predvideni rezultati presegli 10 %, je zoper toženo stranko vložil tožbo.

7. Nebistvene so pritožbene navedbe (360. člen ZPP), da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in med njegovo izpovedjo glede dejstva, da tožena stranka še vedno sklepa enake pogodbe, kot je bila sklenjena s tožnikom, ter da je bilo določilo o nagradi vneseno v pogodbo na podlagi predloga tožnika. Ker je pogodbeno določilo povsem jasno in nedvoumno, torej, da je tožnik v primeru dobrih poslovnih rezultatov, ko dobiček presega 10 % od predvidenega, upravičen do nagrade, so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, ali tožena stranka še sedaj sklepa pogodbe z istim besedilom. Od tega namreč ni v ničemer odvisna odločitev v obravnavani zadevi, saj tudi če tožena stranka sploh ne bi več predvidevala nagrade direktorjem, to na odločitev v zadevi ne bi vplivalo. Ker je pogodbeno določilo jasno, tudi ni relevantno sklicevanje pritožbe na 83. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ). Citirani 83. člen OZ določa, da je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Ker je pogodbeno določilo jasno, ni pravno odločilno, kdo je predlagal takšno določbo v pogodbi. Ne gre tudi spregledati, da tožena stranka pogodbe ni izpodbijala zaradi napak volje, zato se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožnik „kriv“ za takšno določilo o plačilu nagrade, ki sta ga sprejeli obe pravdni stranki. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodno prakso glede razlage pogodb v smislu določbe 83. člena OZ (odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. I Cpg 498/2011 in Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. I Cpg 68/2006).

8. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da gre za nično določbo, ki je v nasprotju z določbami t. i. „Lahovnikovega“ zakona. Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 21/2010 in naslednji; ZPPOGD) v 1. odstavku 4. členu določa, da morajo člani organov nadzora pri sklenitvi pogodbe z direktorjem glede prejemkov in odpravnin med drugim upoštevati, da mora biti določeno najvišje možno plačilo spremenljivega prejemka in da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril uspešnosti (obseg poslovanja, povečanje števila zaposlenih, ustvarjanje dodane in tržne vrednosti, širitev poslovanja na tuje trge, primerjava poslovanja s konkurenčnimi družbami ipd.). Po citirani določbi morajo merila uspešnosti vsebovati tudi posebna merila kakovosti za razvoj družbene odgovornosti družbe (odgovornost do zaposlenih, potrošnikov, lokalne skupnosti, varstva okolja itd.), spremenljivi prejemek pa se določi s sklepom organa nadzora na koncu vsakega poslovnega leta. Če direktorju mandat poteče pred potekom obdobja odloga izplačila, je upravičen do izplačila 50 odstotkov spremenljivega prejemka že ob izteku mandata. Če je bil direktor manj kot dve leti, mu 50 odstotkov spremenljivega prejemka ne pripada.

9. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta tudi po stališču pritožbenega sodišča upoštevali določbo 4. člena, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določeno merilo je merljivo, sodišče prve stopnje pa je po oceni izvedenih dokazov, torej predvsem na podlagi listin v spisu in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo - finance, knjigovodstvo, računovodstvo, vrednotenje podjetij in ekonomiko, doc. dr. B.B., pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v pogodbi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost) lahko znaša spremenljivi prejemek največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo znesek vtoževane nagrade.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena ZPP).

12. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).