Jedro

Če se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo sodišča o preklicu pogojne obsodbe, gre za „drugo odločbo“ navedeno v prvem odstavku 420. člena ZKP, za katere izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti morajo biti izpolnjeni posebni pogoji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo odločilo, da se pogojna obsodba izrečena s sodbo istega sodišča III K 17137/2010 z dne 7. 4. 2011, s katero je bil obsojeni R. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in v kateri mu je bila določena kazen devet mesecev zapora, prekliče. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za preklic pogojne obsodbe in sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec vložil pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 17137/2010 z dne 11. 9. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Obsojenec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri se je skliceval na razloge iz tretjega odstavka (verjetno misleč na 3. točko) 420. člena ZKP, torej zaradi kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo ugotovljeno, da preklic pogojne obsodbe ni dovoljen in naj se zato postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi. Zahtevo je dopolnil še s pisno dopolnitvijo z dne 14. 11. 2012. 4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki se je s sklicevanjem na odgovor z dne 14. 11. 2012 opredelila do zahteve, kot neutemeljene.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu, ki se je do njega opredelil z vztrajanjem pri vloženi zahtevi in izrazil prepričanje, da bo Vrhovno sodišče odločilo, da je njegova zahteva za varstvo zakonitosti upravičena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7. V obravnavanem primeru, ko se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo sodišča o preklicu pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 17137/2010 z dne 7. 4. 2011, gre torej za „drugo odločbo“ navedeno v prvem odstavku 420. člena ZKP, za katere izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, kot so povzeti v točki 6 zgoraj. Teh pogojev zahteva obsojenca ne izpolnjuje, saj ponavlja le razloge, ki so bili neuspešno uveljavljani že v pritožbenem postopku, niti ni takih razlogov za odločanje o zahtevi zaznalo Vrhovno sodišče samo.

8. Glede na navedeno je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavržena zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP (drugi odstavek 423. člen ZKP).

9. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.