Jedro

Tožniki v konkretnem sporu od delodajalca zahtevajo plačilo prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, tako da gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. V sporu delovno sodišče ne more določati delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, ampak le preizkuša, ali ima delavec, ki dela na določenem delovnem mestu, pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ali je posledično delodajalec zanj dolžan plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Ker v konkretnem sporu pogoji za priznanje te pravice niso izpolnjeni, saj delovno mesto tožnikov (poklicni gasilec v industrijski enoti) ni delovno mesto, za katero je delodajalec dolžan plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeče stranke 1. L.B., 2. R.M. in 3. T.R. prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, jim za čas od 29. 10. 2005 dalje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 29. 10. 2005 dalje po prispevni stopnji 6,25 % od bruto plač tožnikov.“ Tožniki so dolžni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.107,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krijejo sami.“ Tožniki so dolžni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 227,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnike, navedene v izreku, prijavi v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, jim za čas od 29. 10. 2005 dalje prizna pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in sklene s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 29. 10. 2005 dalje po prispevni stopnji 6,25 % od bruto plače tožnika. Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v znesku 4.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka. Sklenilo je, da svoje stroške postopka tožena stranka krije sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Navaja, da reševanje tega spora ne sodi v pristojnost delovnega, ampak socialnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 1.b točke 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri se o pravici do in iz obveznega dodatnega zavarovanja odloča v socialnem sporu. Vsebinsko je po mnenju pritožbeni zahtevek neutemeljen, saj pogoji iz 282. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 106/99 – 69/2006) niso izpolnjeni: pred uveljavitvijo zakona se za delovno mesto ni štela zavarovalna doba s povečanjem in tudi posebna komisija te pravice ni priznala. Zlasti nasprotuje stališču, da je Zakon o gasilstvu (ZG - Ur. l. RS, št. 71/93 – 91/2005) specialni zakon, ki naj bi v smislu 3. odstavka 282. člena ZPIZ v 9. odstavku 14.a člena poklicnim gasilcem (v gospodarski družbi) priznal pravico do zavarovalne dobe s povečanjem. Delo poklicnega gasilca v gospodarski družbi ni omejeno s starostjo. Meni tudi, da je napačen izrek izpodbijane sodbe, saj zakon takega načina zavarovalne dobe s povečanjem ne predvideva več (3. odstavek 193. člena ZPIZ). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka in priznanje stroškov postopka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Po 1. odstavku 281. člena ZPIZ so zavezanci za plačilo prispevkov za obvezno dodatno zavarovanje delodajalci. Če delavec od delodajalca zahteva plačilo prispevka za obvezno dodatno zavarovanje (kar je bistvo tega spora), gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katerega je na podlagi b) točke 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Tožniki uveljavljajo pravico iz delovnega razmerja proti svojemu delodajalcu in ne uveljavljajo sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil (2. odstavek 66. člena ZDSS-1). O pristojnosti v tovrstnih sporih je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 139/2006 z dne 26. 6. 2007, opr. št. VIII Ips 405/2006 z dne 26. 6. 2007. Očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pavšalen, saj pritožba ne navaja, katera dejstva naj bi bila napačno ugotovljena oziroma katera niso ugotovljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu gasilec – voznik ter vodja izmene v industrijski gasilski enoti, ki je pri toženi stranki organizirana od leta 1970. Enota zagotavlja požarno varnost pri toženi stranki, drugih družbah v sestavi sistema N. in pogodbenih strankah na območju ... Delavci enote opravljajo preventivno in operativno dejavnost. Gasilec – voznik opravlja vsa dela, ki se izvajajo v gasilski enoti. Delavci gasilske enote spadajo v IV. kategorijo (od šestih) požarne ogroženosti, zato morajo biti ustrezno usposobljeni in opremljeni. Opravljajo torej težka in zdravju škodljiva dela, kljub temu pa jim tožena stranka pravice do obveznega dodatnega zavarovanja ne priznava oziroma zanje ne plačuje prispevka v Sklad obveznega dodatnega zavarovanja pri Kapitalski družbi. Vse te dejanske ugotovitve so podprte z dokazi, zato ni razloga za dvom v njihovo pravilnost. Upravičen pa je očitek napačne uporabe materialnega prava. S sprejemom novega ZPIZ je prišlo do postopne ukinitve štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do uvajanja novega instituta – obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Gre za zavarovanje za poklicno pokojnino, ki ga izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Kapitalski družbi. Obvezno dodatno zavarovanje je po 279. členu ZPIZ zbiranje prispevkov delodajalcev zato, da bi se iz zbranih sredstev zagotavljale pravice do poklicne pokojnine oziroma druge pravice, ki bi jih poleg pravic iz obveznega zavarovanja uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Krog zavarovancev obveznega dodatnega zavarovanja je določen v 1. odstavku 280. člena ZPIZ, ki določa, da se v obvezno dodatno zavarovanje pod pogoji, določenimi s tem zakonom, vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Kot je določeno v 3. odstavku 280. člena ZPIZ, seznam takih delovnih mest odstavka določi minister, pristojen za delo, s soglasjem reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev. Delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje zaradi težavnosti ali škodljivosti dela, je možno po določbi 2. odstavka 280. člena ZPIZ določiti v primerih, ko so izpolnjeni naslednji pogoji: da obstajajo v zvezi z opravljanjem del znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi, in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati; da opravljajo delavci dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu; da se opravlja delo v navedenih okoliščinah polni delovni čas, pri tem pa se za polni delovni čas šteje tudi delovni čas, krajši kot polni delovni čas, določen z zakonom in kolektivnimi pogodbami, če je tako določeno zaradi posebnih delovnih pogojev.

V pristojnosti delovnih sodišč glede na takšno zakonsko ureditev torej ni določanje delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, pač pa preizkus, ali ima delavec, ki dela na določenem delovnem mestu, pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ali je posledično delodajalec zanj dolžan plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.

V 1. odstavku 282. člena ZPIZ je določeno, da so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi tega zakona štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi zakona je bil še vedno v veljavi Zakon o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (Ur. l. SFRJ, št. 17/68 – 20/71), ki je med delovna mesta, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, uvrščal le delovna mesta poklicnih gasilcev v teritorialnih enotah (XXIX. poglavje). Delovno mesto poklicnega gasilca v industrijski enoti ni bilo določeno kot delovno mesto, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem.

V 2. odstavku 282. člena ZPIZ je določeno, da posebna komisija lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, poleg delovnih mest iz prejšnjega odstavka, določi tudi druga delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, oziroma ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena tega zakona. Posebna komisija delovnega mesta poklicnega gasilca v industrijski enoti ni opredelila kot delovnega mesta, za katerega bi bila obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje.

Z zakonom pa se lahko po 3. odstavku 282. člena ZPIZ poleg delovnih mest iz prejšnjega odstavka tega člena določijo nova delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje v primerih, ko je uspešno opravljanje dejavnosti omejeno z določeno starostjo, ker gre za dela v tistih poklicih, v katerih fiziološke funkcije organizma zaradi narave in teže dela v tolikšni meri pešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje iste poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na to določbo. Štelo je, da je podlaga za priznanje pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja podana v ZG.

To stališče pa je materialnopravno zmotno. V 9. odstavku 14.a člena ZG je določeno, da imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Citirana določba ne določa na novo, da je poklicni gasilec v industrijski enoti delovno mesto, na katerem se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje, ker je uspešno opravljanje dejavnosti omejeno z določeno starostjo, ampak napotuje na splošne predpise. Tako razumevanje 9. odstavka 14.a člena ZG izhaja tudi iz 52. člena zakona, ki določa, da se do uveljavitve zakona o enotnih kriterijih za priznavanje zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, za poklicne gasilce uporabljajo predpisi, ki so veljali na dan uveljavitve tega zakona. Na dan uveljavitve zakona pa poklicni gasilec v industrijski enoti ni bilo delovno mesto, na katerem se šteje zavarovalna doba s povečanjem oziroma delovno mesto, za katero so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno zavarovanje. Za opravljanje dela na delovnem mestu poklicni gasilec tudi ni starostnih omejitev, pač pa je (tako, kot v številnih drugih poklicih) pogoj za opravljanje dela psihofizična in zdravstvena sposobnost, ki se ugotavlja ob periodičnih pregledih. Ta zahteva pa ne pomeni omejitve opravljanja dejavnosti z določeno starostjo.

Ker je ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče ugotoviti, da pogoji za priznanje pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za poklicnega gasilca v industrijski enoti niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je napačno presodilo, da so izpolnjeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožniki v sporu niso uspeli, zato svoje stroške postopka krijejo sami, toženi stranki pa so dolžni povrniti potrebne stroške, odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo v višini 4.277,88 točke oz. 1.963,50 EUR, skupaj s kilometrino in sodno takso pa 2.107,00 EUR. Priznani so naslednji stroški: za odgovore na tožbo 3 x 300 točk, za udeležbo na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo 3 x 300 točk, za pripravljalne vloge za vsakega tožnika po 3 x 225 točk, to je 9 x 225 točk (prva pripravljalna vloga z dne 8. 1. 2008 v vseh treh zadevah pred združitvijo spisov ni priznana, ker vsebuje le obvestilo, da med strankama potekajo razgovori za izvensodno rešitev zadeve), za udeležbo na narokih 3 x 150 točk, za odsotnost iz pisarne 3 x 40 točk, kilometrina 6 x 19,00 EUR, 2 % materialni stroški, 20 % DDV), ter sodne takse za odgovor na tožbo (3 x 9,91 EUR). Drugi priglašeni stroški kot npr. stroški za pregled listin, pregled sodbe, ugotovitev pravnomočnosti in obvestilo stranki niso priznani, saj so ta opravila že všteta v glavna opravila za stranko in ne spadajo med potrebne stroške (154. in 155. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato so ji tožniki dolžni povrniti pritožbene stroške, ki znašajo za pritožbo 375 točk oziroma 172,12 EUR, povečano za 20 % DDV pa 206,54 EUR. Taksa za pritožbo znaša 20,53 EUR.