Jedro

Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi, ki se je začela znova, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena K. Z. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznana za krivo poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Sodišče je obsojeni izreklo zaporno kazen petih let zapora ter jo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojene delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako, da ji je kazen znižalo na tri leta zapora, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojene vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe odločbe ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni in obsojeno v celoti oprosti obtožbe oz. podredno razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču oz. izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave. Ključni ugovor zahteve za varstvo zakonitosti je, da dokaza, ki ga je na naroku za glavno obravnavo prejšnji senat ocenil kot nezakonito pridobljenega in ga izločil, ni dovoljeno več presojati. Nadalje vložnik zatrjuje, da je sodišče napačno ocenilo razmerje med obsojenko in oškodovancem, ter graja primernost kazenske sankcije.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornik uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče oprlo sodbo na nezakonite dokaze, ki so bili izločeni iz spisa, a jih je sodišče po na novo začeti glavni obravnavi vrnilo v spis. Vrhovno državno tožilstvo meni, da očitek zahteve ni utemeljen, ponovno odločanje in presojanje sodišča prve stopnje v spremenjeni sestavi o izločitvi dokazov ne predstavlja kršitve kazenskega postopka. Zatrjevanje zagovornika, da bi dokazi morali biti izločeni, saj so pridobljeni nezakonito in povzemanje razlogov in ugotovitev, ki jih je navedel izločeni sodnik, pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog, iz katerega bi se lahko vložila zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno državno tožilstvo prav tako meni, da je neutemeljena tudi očitana kršitev kazenskega zakona, zagovornik v zahtevi očita, da je sodišče napačno zaključilo, da za očitano kaznivo dejanje ni mogoče izreči pogojne obsodbe ob uporabi omilitvenih določil. Tak očitek pravzaprav predstavlja razlog za izpodbijanje odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V utemeljitvah preostalega dela zahteva podaja nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi sodišča, graja dokazno oceno sodišča in očita neustrezno upoštevanje odločilnih okoliščin, ki bi bile podlaga za drugačno ugotovitev kazenske odgovornosti, vse to pa po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navaja, da vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik obsojene uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navaja, da je sodišče prve stopnje v fazi glavne obravnave iz spisa izločilo nedovoljene dokaze – torej zasežene predmete, in sicer rokopis obsojenke in ključe, ki so bili v njeni torbici. Zaradi seznanitve z nedovoljenim dokazom je bil nato izločen predsednik senata, zaradi česar se je obravnava začela znova. Sodišče je v na novo začeti obravnavi pred spremenjenim senatom ponovno „vrnilo“ dokaze, ki so že bili izločeni tekom postopka na prvi stopnji, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni bila podana. Oceno o zakonitosti zaseženih dokazov je potrdilo in izčrpno utemeljilo tudi višje sodišče, in sicer v točki 8 in 9 sodbe. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi, ki se je začela znova, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Glavna obravnava pred spremenjenim senatom se mora začeti znova, prav tako se (praviloma) morajo ponovno izvesti vsi dokazi, ki so bili že izvedeni pred drugačnim senatom (tretji odstavek 311. člena ZKP). Procesna dejanja, izvedena v postopku, v katerem se glavna obravnava začne znova, praviloma ne izgubijo svoje vrednosti. Tako na primer že izvedeni dokazi ne izgubijo svoje dokazne vrednosti in se lahko ob na novo začeti obravnavi tudi preberejo, seveda ob pogojih, ki jih določa zakon (340. člen ZKP, prvi odstavek 311. člena ZKP). Slednje ne velja za sklepe procesnega vodstva ali za sklepe katerih pravna narava je takšnim sklepom enaka. Za razliko od sklepa po drugem odstavku 83. člena ZKP, zoper sklep o izločitvi dokazov, sprejet na naroku za glavno obravnavo, ni možna pritožba. Na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP se namreč sklep o izločitvi dokazov sme izpodbijati le v okviru ugovora s pritožbo, zato pri njem niti ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. To pa ima tudi za posledico, da sme sodišče samo (razpravni senat) tak sklep spremeniti do konca glavne obravnave. V obravnavanem primeru se je glavna obravnava začela znova in je sodišče ob izvedbi novih dokazov prišlo do drugačnega zaključka glede nezakonitosti pridobljenih dokazov ter tako na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja spremenilo odločitev o zakonitosti pridobljenega dokaza in njegovi izločitvi.

7. Zagovornik obsojenke prav tako zatrjuje, da je podano precejšnje nasprotje med obrazložitvama obeh sodb in odločilnimi dejstvi. Navedene kršitve zagovornik v nadaljevanju zahteve konkretizira z izseki izpovedb, ki so v prid obsojenki, pri tem pa opusti razumevanje izpovedb kot celote, s čimer nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

8. V nadaljevanju zahteve zagovornik navaja kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP in v zahtevi očita, da je sodišče napačno zaključilo, da za očitano kaznivo dejanje ni mogoče izreči pogojne obsodbe. V nadaljevanju tudi graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter navaja okoliščine, ki po oceni zagovornika kažejo, da je izrečena kazen glede na težo dejanja nesorazmerna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zahteve ne izhaja utemeljen očitek, da bi sodišče obsojenki odmerilo kazen zunaj zakonskih meja in s tem prekršilo kazenski zakon. Kazenski zakonik v drugem odstavku 58. člena KZ-1 namreč določa, da se ne sme izreči pogojna obsodba za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 pa je predpisana kazen od petih do petnajstih let, zato navedena kršitev ni podana.

9. Nadaljnja navajanja zagovornika glede nesorazmernosti izrečene kazni glede na težo dejanja ter neupoštevanje okoliščin, ki jih je v izvedenskem mnenju zapisal izvedenec psihiatrične stroke, pri ugotavljanju kazenske odgovornosti, pa zgolj uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter primernost izrečene kazni, iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenka je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez dohodkov, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.