Jedro

Pritožba je samostojno pravno sredstvo. Pritožbeno sodišče lahko upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi.

ZPotK ni imel posebnih določb o zapadlosti kreditov, zato je prvo sodišče pravilno uporabilo določbe OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26.3.2015 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Prvo sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108702/2011 z dne 27.7.2011 v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.569,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2011 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 61,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2011 do plačila. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 387,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338.člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje ugovorne navedbe ter navedbe in predloge, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka ni dokazala, da je v gotovini izplačala tožencu 27.800,00 EUR. Iz same pogodbe izhaja, da ni bila zakonita in da toženec tega denarja ni prejel v gotovini. Sodba nikjer ne trdi, da je toženec prejel kredit za nakup vrednostnih papirjev na borzi kot borzni posrednik, borza pa zagotovo ne posluje z gotovino. Izpodbijana sodba ni odgovorila na vprašanje o načinu plačila kredita. Glede ugovora zapadlosti terjatve prvo sodišče ni uporabilo ZPotK-1. Nedokazana je terjatev iz naslova rednih in zamudnih obresti ter stroškov opomina. Tožeča stranka ni dokazala opominjanja toženca. Tožeča stranka ni predložila nobenega obračuna obresti kljub spornosti terjatve. Tudi ni predložila Tarife nadomestil, provizij in stroškov, na katero se sklicuje in jo omenja tudi 7. člen kreditne pogodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo. Pritožbeno sodišče lahko upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo toženčevega pavšalnega sklicevanja na trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec prejel kredit v gotovini, na podlagi dokazne ocene, napravljene v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi sodbe so jasni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbene trditve, da toženčev prejem kredita v gotovini ni dokazan. Toženčeva trditev, da kreditna pogodba ni zakonita, je pavšalna, zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja.

ZPotK ni imel posebnih določb o zapadlosti kreditov, zato je prvo sodišče pravilno uporabilo določbe OZ.

Tožeča stranka je navedla potrebni minimum dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek po višini. Pojasnila je, kdaj je kredit zapadel, kakšna je bila dogovorjena obrestna mera, oziroma da se je ta spremenila z aneksom št. 2, kolikšen znesek je toženec plačal na račun poplačila kredita (in koliko je pri tem toženec plačal iz naslova glavnice, rednih obresti, zamudnih obresti, provizij in opominov) ter koliko je znašal dolg na dan vložitve izvršilnega predloga (iz naslova glavnice, obresti in drugih obveznosti). Tožeča stranka je s tem pojasnila, kaj predstavlja podlago in vsebino vtoževane terjatve. Natančna specifikacija posameznih postavk, ki utemeljujejo vtoževani znesek, je bila razvidna iz listinskega gradiva (knjigovodska kartica in ostala računovodska dokumentacija o kreditu), na katerega se je sklicevala tožeča stranka.

S tem je tožeča stranka v zadostni meri utemeljila višino vtoževane terjatve. Toženec je imel vse možnosti, da bi obrazloženo pojasnil, katerih obveznosti oziroma postavk ne priznava. Zlasti po predložitvi knjigovodske kartice bi toženec moral podati konkretne trditve, s katerimi bi ugovarjal obračunu celotnega dolga ali njegovih posameznih postavk, vendar tega ni storil, čeprav bi lahko preveril pravilnost obračuna, saj je razpolagal z vsemi relevantnimi podatki in listinami. Na podlagi zbranega procesnega gradiva je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede višine vtoževane terjatve.

Glede na povedano je pritožbena trditev o nedokazani terjatvi iz naslova obresti neutemeljena. Pred prvim sodiščem toženec ni ugovarjal višini terjatve iz naslova stroškov opominov in ni trdil, da tožeča stranka ni dokazala pošiljanja opominov, zato gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za trditev, da tožeča stranka ni predložila Tarife nadomestil, provizij in stroškov iz 7. člena kreditne pogodbe, ki je bila podlaga za obračun stroškov opominjanja po višini.

Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).