Jedro

V konkretnem primeru tožnik (zaposlen kot javni uslužbenec - policist) ni vložil pritožbe, potem ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico (na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero tožnik zatrjuje, da je ni prejel), temveč je s tožbo uveljavljal neposredno varstvo pred sodiščem. Zato skladno z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (to je uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu) sodno varstvo ni dopustno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek delno razveljavi in tožba v tem delu zavrže in delno spremeni v odločitvi o stroških postopka tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas dne 12. 8. 2008 med tožnikom in toženo stranko, odpovedana nezakonito (1. točka izreka); tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9. 11. 2010 ni prenehalo, temveč še traja (2. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga za čas od dne 10. 11. 2010 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja ter vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, pod izvršbo (3. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 10. 11. 2010 dalje obračunati in izplačati plačo, odvesti davke in plačati prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (4. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu zahtevka glede povečanja plače za znesek delovne uspešnosti (1. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 425,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo (1., 2., 3. in 4.točko izreka) in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen stroškovno zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je prepričana, da je dejansko stanje glede vročitve sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (KPDR) ugotovljeno nepopolno. Sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z zaslišanjem ... policistov glede vročitve sporne odločbe KPDR. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da je nemogoče, da bi si uradne osebe zapomnile, kdaj in komu so vročale poštne pošiljke. Nesporno je, da se lahko vročitev dokazuje in izkazuje tudi na drugačen način in ne zgolj z listinskimi dokazi, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa zahteva obstoj dodatnega pogoja, namreč, da obstaja velika verjetnost, da je bila tožniku listina vročena. Ker iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožena stranka posredovala sklep Zavodu za prestajanje kazni zapora ... ter da so v zavodu pošiljko sprejeli, bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti dokaz tožene stranke in zaslišati uradne osebe. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Zaradi molka organa, bi moral tožnik v roku 30 dni od poteka roka za odločitev, podati tožbo na sodišče, tega ni storil, zato je njegova tožba vložena prepozno in bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, mimo razlogov, ki jih določa 75. člen ZDR. Če je temu tako bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker ZJU ne dopušča neposrednega sodnega varstva v primerih varstva pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niso podane okoliščine, zaradi katerih tožnikova vrnitev nazaj na delo ne bi bila več mogoča, ker kazenska sodba še ni pravnomočna. Meni, da je popolnoma vseeno, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi razloga vsebinske ali procesne narave. Pri uporabi 118. člena ZDR je potrebno izhajati iz presoje vseh okoliščin primera in interesa strank, ki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnik policist, ki je bil na javnem kraju nasilen do svoje partnerke, prav gotovo moralno škoduje ugledu delodajalca, ne glede na to, da še ni pravnomočno obsojen za očitano kaznivo dejanje. Prepričana je, da mnenje komandirja policijske postaje, na kateri je tožnik delal, ne more prevladati nad trditvami delodajalca, da je zaupanje v nadaljnje delo tožnika popolnoma porušeno.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Vročilnice za sklep z dne 28. 7. 2010 v sodnem spisu ni. Zgolj zaslišanje priče, brez ustreznih listinskih dokazov, pa same vročitve še ne more dokazati. Sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotavlja, da prenehanje delovnega razmerja lahko učinkuje od vročitve odpovedi, pred tem pa ne. Meni, da je pravilna odločitev sodišča, da v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar je bilo nesporno ugotovljeno v tem sporu, je primarna vrnitev delavca nazaj na delo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi ugotovitve, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo potem, ko je komisija za pritožbe odločila o njegovi pritožbi (28. 7. 2010) zoper sklep, s katerim mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (31. 5. 2010), temveč mu je delovno razmerje zaključila z dnem 9. 11. 2010. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da mu je sklep komisije za pritožbe z dne 28. 7. 2010 vročila z dnem 1. 9. 2010, zato je zaključilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko mu je zaključila delovno razmerje z dnem 9. 11. 2010, ne da bi imela pravno podlago, kot je določeno v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana nezakonito. Ugotovilo je tudi, da je bila tožba vložena pravočasno, tožnik je za prenehanje delovnega razmerja zvedel po prejemu delovne knjižice 12. 11. 2010, zato je tožba z dne 10. 12. 2010 vložena pravočasno.

Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 31. 5. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (nasilje v družini po 191/I členu KZ-1 in ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zoper sklep podal pritožbo v roku, določenem v 1. odstavku 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št.56/2002 in naslednji). Komisija za pritožbe je pritožbo tožnika s sklepom z dne 28. 7. 2010 zavrnila kot neutemeljeno in potrdila odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede vročitve sklepa komisije za pritožbe tožniku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku sklep dne 1. 9. 2010 oziroma kdaj kasneje vročila. Tožena stranka je tožniku zaključila delovno knjižico z dnem 9. 11. 2010, tožnik je zaključeno delovno knjižico prejel 12. 11. 2010, nato je v roku 30 dni vložil tožbo na sodišče. Tožnik je pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil v skladu s 1. odstavkom 25. člena ZJU, v zakonsko določenem roku osmih dni od prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2010. Komisija za pritožbe je sklep o zavrnitvi pritožbe sprejela 28. 7. 2010, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik sklepa komisije ni prejel. Po določbi 2. odstavka 39. člena ZJU, mora komisija za pritožbe odločiti o pritožbi najkasneje v 30 dneh. Po poteku tega roka lahko javni uslužbenec v skladu s četrtim in petim odstavkom 24. člena tega zakona zahteva varstvo pred pristojnim sodiščem. Komisija za pritožbe v roku iz 2. odstavka 39. člena ZJU ni odločila, zato bi moral tožnik v skladu z 2. odstavkom 25. člena ZJU v 30 dneh od poteka roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU vložiti tožbo, s katero bi izpodbijal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010, torej najkasneje 17. 8. 2010. Tožnik je tožbo vložil v roku 30 dni potem, ko je prejel zaključeno delovno knjižico.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba vložena pravočasno, ker jo je tožnik vložil v 30 dneh od dneva (12. 11. 2010), ko je prejel zaključeno delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku na nezakonit način prenehalo delovno razmerje in ne na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z določbo 5. odstavka 24. člena ZJU (v zvezi z 42. členom ZDSS-1), ki predvideva oziroma dovoljuje sodno varstvo pred sodiščem le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe, je uvedena posebna procesna predpostavka za sodno varstvo. V vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je za odločanje o pravicah oziroma obveznostih javnega uslužbenca kot procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva določeno pravno varstvo pri delodajalcu, direktno sodno varstvo ni dopustno. V konkretnem primeru tožnik ni vložil pritožbe potem, ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico, v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU, temveč je s tožbo uveljavljal neposredno varstvo pred sodiščem. Zato skladno z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja procesne predpostavke sodno varstvo ni dopustno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP) ter spremenilo odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izreka.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.