Jedro

Zakon o pravdnem postopku določa, da je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega (tretji odstavek 12. člena ZPP). Ta določba pa ne izključuje vselej, da ne bi moglo pravdno sodišče samo ugotavljati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren - kadar je to nujno za pravilno uporabo materialnega prava v civilnopravnem razmerju, zlasti odškodninskem. Med takšne primere lahko uvrstimo tudi kazenski postopek zoper neznanega storilca.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v razmerju do druge toženke in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija (v razmerju do prve toženke) zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tri odškodninske zahtevke tožnic, povezane s prometno nesrečo 21.8.1990, v kateri se je hudo poškodovala prva tožnica in umrl njen mož oziroma oče mladoletnih tožnic. Proti prvi toženi stranki je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker je le druga tožena stranka pravna naslednica zavarovalnice z območja nesreče - T. d.o.s., proti drugi toženi stranki pa zaradi zastaranja odškodninskih zahtevkov, ker je minilo več kot pet let od smrti moža oziroma očeta tožnic z osebnim avtomobilom, kazenski postopek zoper neznanega storilca, s čigar tovornjaka je padlo rezervno kolo in je vanj treščil mož oziroma oče tožnic, pa ni bil nikoli začet, da bi bilo mogoče uporabiti pravilo na podlagi zastaranja kazenskega pregona. Za uveljavljanje negmotne škode prve tožnice je terjatev prav tako zastarala, saj je do vložitve tožbe minilo več kot tri leta od časa, ko je zvedela, da izboljšanja svojega zdravljenja ne more več pričakovati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da daljšega kazenskega zastaralnega roka po 377. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče uporabiti, ker mora biti kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, v tem primeru pa ni bilo kazenskega postopka zoper neznanega storilca. Tožnice res niso vedele za storilca kaznivega dejanja, ves čas pa so vedele za odgovorno osebo - za zavarovalnico. Sicer pa je začel teči objektivni absolutni zastaralni rok petih let že 22.8.1990, naslednji dan po škodnem dogodku, tožba pa je bila vložena šele 29.8.1995 in takrat je bil odškodninski zahtevek tožnic za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta zastaran, zastaran pa je tudi zahtevek tožnice za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je že pred vložitvijo tožbe minil triletni subjektivni rok, ki je začel teči junija 1992. Proti sodbi prvostopenjskega sodiša v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje so vložile tožnice revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava in predlagale razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču očitajo, da je v poskusu dopolniti razloge prve stopnje postavilo trditev, da so vedele za odgovorno zavarovalnico že v trenutku smrti moža oziroma očeta, kar pa ni bilo jasno, saj se je o tem razpravljalo še na glavni obravnavi v tej zadevi. Največja napaka izpodbijanih sodb pa je v tem, ker pravdno sodišče ni samo odgovorilo na vprašanje, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Revizija se pri tem sklicuje na tretji odstavek 12. člena ZPP.

Na vročeno revizijo toženki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, ni utemeljena, v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, pa je.

Tožnice so vložile revizijo proti prvostopni sodbi v zvezi z drugostopno (pravilno je potrebno šteti prav obratno) v celoti, se pravi, v razmerju do obeh toženk. Tudi revizijski predlog meri na razveljavitev obeh sodb v celoti. Obrazložitev revizije (kot že poprej pritožbe) pa se sploh ne dotakne zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Revizijsko sodišče je zato del revizije proti slednji obravnavalo kot nebrazloženo revizijo in torej sodbo preizkusilo le v mejah preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ali ne gre za kakšno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ali za nepravilno uporabo materialnega prava. Ne gre ne za eno ne za drugo. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je pravna naslednica zavarovalne skupnosti, na katere območju se je zgodila obravnavana prometna nesreča, le druga toženka. Prva toženka ni pasivno legitimirana. Zato je bilo potrebno revizijo v delu, ki napada odločitev proti prvi toženki, zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Nadalje ni mogoče pritrditi stališču revizije, po katerem so tožnice zvedele za odgovorno zavarovalnico šele na naroku za glavno obravnavo - zaradi zmede v nasledstvu nekdanje ZS T.. Sklicevanje na to okoliščino (ki že samo ob sebi ni pravilno) ni produktivno v zvezi z določbami o zastaranju odškodninskih terjatev po 376. členu ZOR, saj ta predpisuje petletni objektivni zastaralni rok, ki začne z nastankom škode (drugi odstavek tega člena), tožba pa je bila vložena po tem roku. Vse to je bilo pravilno razloženo v instačni odločbi.

Pač pa ima revizija prav, da bi bilo mogoče uporabiti zastaralni rok (in določbo o pretrganju zastaranja), kakršen je predpisan za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - če se bo seveda izkazalo, da obstajajo dejanski in pravni pogoji za to. Res sicer velja, kot menita nižji sodišči, da mora biti kaznivo dejanje, če naj se uporabijo predpisi o rokih in pretrganju zastaranja iz kazenskega prava, ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo. Vendar to pravilo ne velja brez izjeme. Zakon o pravdnem postopku namreč določa, da je sodišče v takšnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega (tretji odstavek 12. člena ZPP). Ta določba pa ne izključuje vselej, da ne bi moglo pravdno sodišče samo ugotavljati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren - kadar je to nujno za pravilno uporabo materialnega prava v civilnopravnem razmerju, zlasti odškodninskem (na primer, ko je potrebno ugotoviti subjektivno vrednost uničene ali poškodovane stvari - četrti odstavek 189. člena ZOR, ko gre za zadoščenje v posebnih primerih - 202. člen ZOR, ko gre za obliko odgovornosti več delavcev za škodo, ki so jo storili s kaznivim dejanjem - drugi odstavek 70. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90; ko naj bi se uporabili zastaralni roki iz 377. člena ZOR), pa na primer kazenskega postopka niti ni mogoče začeti niti končati ali spoznati obdolženca za krivega kaznivega dejanja (na primer zaradi storilčeve smrti ob ali po dejanju, njegove duševne bolezni ob ali po dejanju, amnestije, umika tožilčeve obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen). Med takšne primere lahko uvrstimo tudi kazenski postopek zoper neznanega storilca. Da sme prej našteto s kazenskega področja ugotavljati pravdno sodišče, izhaja posredno, a contrario iz določbe drugega odstavka 213. člena ZPP, ki ureja prekinitev postopka in ki prepušča sodniku odločitev, ali bo samo raziskovalo našteto kazenskopravno vprašanje ali ne. Sicer pa je dano pooblastilo pravdnemu sodišču, da samo odloči o predhodnem vprašanju tudi s kazenskega področja, če o njem še ni odločilo kazensko sodišče, v prvem odstavku 12. člena ZPP. Vendar ima ta določba pomembno omejitev. Sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje, "če ni s posebnimi predpisi drugače določeno". Med te lahko v zvezi z vprašanjem, o katerem je sedaj beseda, uvrstimo določbe 3. člena zdaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo), 27. člena Ustave RS, Uradni list RS št. 33/91-I in 42/97, URS (z identičnim besedilom) in drugega odstavka 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, MP. št. 7/94, EKČP (kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda). Gre za domnevo nedolžnosti. Lahko je sporno, ali ta domneva učinkuje tudi zunaj kazenskega postopka ali ne. Lahko bi se namreč porodil dvom, ali bi pravdno sodišče z ugotovitvijo obstoja kaznivega dejanja in oblike kazenske odgovornosti kršilo to ustavno pravico oziroma temeljno svoboščino - domnevo nedolžnosti. Vendar v tu obravnavanem primeru te dileme ne sme biti, saj mora ob tehtanju prav tako človekove pravice do sodnega varstva (23. člena URS) oziroma do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP), zlasti pa varstva nedotakljivosti človekove telesne - z vidika prve tožnice in duševne celovitosti - z vidika vseh treh tožnic (35. člen URS) na eni strani in domneve nedolžnosti - storilca na drugi strani, pretehtati prvo. Ko postopka zoper neznanega storilca kaznivega dejanja ni mogoče izpeljati do konca, ko rešitev predhodnega vprašanja, ki ima neposredni učinek tako ali tako samo v pravdi (drugi odstavek 12. člena ZPP), ko ne more storilca očrniti v očeh ljudi (ker je pač neznan), po drugi strani pa se lahko oškodovankam omogoči uporaba daljšega zastaralnega roka, kakršen je predpisan za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR), pač ne gre dvomiti, katerim pravicam dati prednost - ali pravici do sodnega varstva tožnicam ali domnevi nedolžnosti neznanca. Drugačna rešitev bi kršila načelo sorazmernosti. Kajti omenjena omejitev iz prvega odstavka 12. člena ZPP, če bi jo strogo upoštevali, kot sta to očitno storili nižji sodišči - da je mogoče govoriti o kaznivem dejanju v pravdnem postopku le, če obstaja kazenska sodba, bi kršila pravico oškodovanca do sodnega varstva, ker ne bi mogel uveljaviti vseh pravic, ki mu gredo po materialnem pravu, torej tudi do "podaljšanega" zastaralnega roka po kazenskopravnih predpisih.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena URS). Omejitev iz prvega odstavka 12. člena ZPP z domnevo nedolžnosti mora biti torej v sorazmerju s pravico do sodnega varstva.

V takšnih primerih sme in mora pravdno sodišče, če ni kazenske sodbe, da bi ga vezala, tudi samo rešiti kot predhodno vprašanje - obstoj kaznivega dejanja in vse drugo, našteto v omenjenem drugem odstavku 213. člena ZPP. Nižji sodišči sta tako kršili določbo prvega odstavka 12. člena ZPP, ko se nista zaradi svojega zmotnega pravnega izhodišča ukvarjali z vprašanjem, ali je zatrjevana škoda posledica storitve kaznivega dejanja ali ne. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah opisala dogodek (z neznanega tovornjaka je odpadlo rezervno kolo, v katerega je zapeljal mož oziroma oče tožnic z osebnim avtomobilom, kar je imelo za posledico njegovo smrt in 100-odstotno invalidnost prve tožnice), pripisala odgovornost za te posledice ravnanju oziroma opustitvi voznika neznanega vozila, kar da ima vse znake kaznivega dejanja, in predlagala dokaze za te trditve (poizvedbe pri pristojnem tožilstvu, kazenska ovadba policijske postaje, izvedensko mnenje medicinske stroke). To je zadostna podlaga, da bi moglo sodišče ugotavljati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po prvem odstavku 251. člena v zvezi s četrtim odstavkom 255. člena takratnega kazenskega zakona SRS ali ne in potem temu primerno uporabiti omenjene določbe ZOR o zastaranju. Res so zadevne tožbene navedbe skromne, vendar je na predsedniku senata tudi dolžnost v okviru materialnopravnega vodstva, da skrbi, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih (298. člen ZPP).

Navedena kršitev 12. člena ZPP je seveda bistvena, saj sta zaradi nje vprašljivi zakonitost in pravilnost sodbe. Tako gre za kršitev po prvem odstavku 354. člena ZPP, storjeno na prvi stopnji, ki pa je sodišče druge stopnje navzlic ustreznim pritožbenim trditvam ni upoštevalo. Gre potemtakem za kršitev, ki jo je mogoče izpodbijati z revizijo (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Revizija sicer v uvodu opredeljuje nedoločno to kršitev po drugem odstavku 354. člena ZPP, vendar pa je mogoče iz njene vsebine razbrati, da uveljavlja kršitev po prvem odstavku tega člena. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev sodb nižjih sodišč v obsegu, ki je razviden iz izreka te odločbe, in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP), ki ga bo potrebno dopolniti v nakazani smeri.