Jedro

Res je, da bi lahko predstavljala neupravičeno pridobitev tudi ohranitev vrednosti toženkine kmetije, vendar sta obe sodišči poudarili, da je ta ohranitev posledica skupnega dela vseh članov družinske skupnosti in še, da tožnica zaradi vloženega dela ni bila prikrajšana na premoženjskem področju. Ker se je s tem delom preživljala in krila svoje vsakodnevne potrebe, ne more kot prikrajšanje opredeljevati izgube osebnega dohodka iz rednega delovnega razmerja.

Pri ugotavljanju zatrjevane koristi neupravičenega pridobitelja je treba upoštevati tudi nadomestne možnosti sporne pridobitve, ki bi jih lahko izkoristil pridobitelj, če ne bi bilo vlaganj prikrajšanca (medsebojna pomoč sosedov in sorodnikov).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 548.894,00 SIT s pp iz naslova neupravičene pridobitve, ki naj bi jo toženka dosegla zaradi tožničinega dela na njenem posestvu v obdobju od marca 1984 do septembra 1985. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da so tožnica, njen takratni mož oziroma toženkin sin in toženka živeli in delali na kmetiji kot družinski člani, ki so si medsebojno pomagali pri delu v skupnem gospodinjstvu, na polju in v hlevu. V obravnavanem obdobju tržnih viškov na kmetiji ni bilo, za ohranitev vrednosti kmetije pa je moral vlagati dodaten denar iz osebnega dohodka tožničin mož. Toženka ne bi najela tuje delovne sile, če se tožnica ne bi priselila, ker kmetija tega ekonomsko ne bi zmogla, ampak bi si v večji meri pomagala s sosedsko pomočjo. Toženkina kmetija je bila enako obdelana v obdobju pred tožničinim prihodom, v času njenega življenja na kmetiji in po njenem odhodu.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je poudarilo namen medsebojne pomoči vseh družinskih članov. Ohranitev vrednosti kmetije ni posledica tožničinega dela, temveč skupnega truda vseh zdravih članov gospodinjstva. Tožnica na premoženjskem področju ni prikrajšana, z delom na posestvu je samo pokrivala izdatke za svoj vsakdan.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in tako spremembo, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa zadeva vrne v novo sojenje. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaradi dela na posestvu prikrajšana na svojem osebnem področju in prihodkih.

Nepravilna je ugotovitev, da njen prispevek ni ustvaril koristi za toženko, saj je ta izpovedala, da zaradi hude bolezni svojega moža ni več zmogla vsega dela na kmetiji. Ta ugotovitev je tudi nejasna, ker medsebojna pomoč ne izključuje izpada tožnice pri njenem osebnem stanju in tudi ne izpada toženkine koristi. Če je toženka prevzela delo, ki ga je pred boleznijo opravljal njen mož, je nekdo moral prevzeti njeno prejšnje delo. Tožnica se je zaradi dela na kmetiji odpovedala svojemu zaslužku iz rednega delovnega razmerja, ker bi bila sicer toženka prisiljena najeti dodatno delovno silo ali pa bi se vrednost kmetije občutno zmanjšala. Toženka je bila torej obogatena za znesek, ki bi ga sicer morala plačati nekomu tretjemu. Revizija meni, da so nejasni in v medsebojnem nasprotju razlogi o tem, da je tožnica pustila službo zaradi bolezni toženkinega moža in se priselila na kmetijo ter o tem, da ohranitev oziroma povečanje vrednosti posestva ni bila posledica tožničinega dela. V zvezi z razlogi o medsebojni pomoči revizija poudarja, da je tožnica nudila le enostransko pomoč toženki. Sama zaradi kasnejše razveze s toženkinim sinom ni dobila ničesar povrnjenega. Ker se skupno življenje tožnice in njenega moža ni nadaljevalo, se ni uresničila podlaga tožničinim predhodnim prizadevanjem pri delu na kmetiji.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej zadevi uporabilo določbe ZPP/77. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do revizijsko uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Tožnica zatrjuje medsebojno nasprotje in nejasnost razlogov sodbe o prikrajšanju na njeni strani in koristi na toženkini strani. Iz povzetih revizijskih trditev izhaja, da gre za napačno opredelitev in da tožnica s temi trditvami dejansko skuša uveljaviti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ni dovoljen revizijski razlog. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da naj bi bila tožnica prikrajšana pri svojih prihodkih, kot zatrjuje revizija, temveč le na svojem osebnem področju, in sicer na račun vloženega dela v kmetijo (stran 7 sodbe sodišča prve stopnje). Tako prikrajšanje na osebnem področju bi bilo podano tudi na račun kam drugam vloženega dela.

Tožnica v reviziji prvič opredeljuje kot odpadlo dejansko podlago kasnejšo razvezo zakonske zveze s toženkinim sinom. V prvem sojenju ni zatrjevala nobene odpadle podlage, po razveljavitvi prve sodbe pa je v drugem sojenju po več letih kot odpadlo podlago zatrjevala toženkine obljube posestva, česar ni dokazala. Sedanja revizijska trditev zato predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Kljub temu revizijsko sodišče odgovarja, da v obravnavani pravdni zadevi glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč razveza zakonske zveze tožnice in toženkinega sina ne more biti tista odpadla podlaga, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve napram toženki. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank je sodišče prve stopnje kot razlog toženkine priselitve ugotovilo nudenje medsebojne pomoči in skupno življenje na toženkinem posestvu. Za tako dejansko ugotovitev je imelo vso podlago že v sami tožničini izpovedi v prvem sojenju. Res je tožnica izpovedala, da je v februarju 1984 prišla toženka prosit, da bi se tožnica in njen takratni mož ponovno priselila na posestvo, ker je toženkin mož zbolel in zato toženka sama ne zmore več vsega dela. Vendar je tožnica hkrati izpovedala tudi, da je bil njen mož proti preselitvi, pa ga je k temu pregovorila ona sama, vrnila sta se na njeno željo, ker se ji je toženka smilila (listna št. 41 spisa).

Revizijska trditev, da je bila tožničina pomoč enostranska, ker ni dobila nobene odmene, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Šlo je za skupno gospodinjstvo, skupno življenje in delo na kmetiji. Res je tožnica v taki družinski skupnosti živela tudi zato, ker je bila zakonec toženkinega sina. Kot taka pa je bila toženki moralno dolžna nuditi tisto vsakdanjo pomoč, ki je normalna v družinski skupnosti. Da bi toženki nudila več od običajne vsakdanje pomoči v družinski skupnosti in tudi več, kot je sama potrebovala za svoje vsakodnevne življenjske potrebe, ni dokazala.

Po četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Zato bi že doslej navedeni razlogi zadostovali za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj tožnica ni dokazala, da je delala na kmetiji zaradi podlage, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla.

Pravilni pa so tudi nadaljnji razlogi obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišči na toženkini strani nista ugotovili take koristi, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot neupravičeno pridobitev. V tem delu je na revizijske trditve o povečanju vrednosti kmetije treba odgovoriti, da sta obe sodišči ugotovili, da povečanja ni bilo in se pri tem sklicevali med drugim tudi na tožničino izpoved (razlogi sodišča druge stopnje na 3. strani sodbe).

Res je, da bi lahko predstavljala neupravičeno pridobitev tudi ohranitev vrednosti toženkine kmetije, vendar sta obe sodišči poudarili, da je ta ohranitev posledica skupnega dela vseh članov družinske skupnosti in še, da tožnica zaradi vloženega dela ni bila prikrajšana na premoženjskem področju. Ker se je s tem delom preživljala in krila svoje vsakodnevne potrebe, ne more kot prikrajšanje opredeljevati izgube osebnega dohodka iz rednega delovnega razmerja, poleg tega pa je šlo po njeni lastni izpovedi za nizek osebni dohodek, saj je delala kot čistilka in živela v podnajemu.

Revizijsko sodišče pritrjuje ugotovitvam obeh sodišč, da rezultatov tožničinega dela ni mogoče opredeliti v smislu prispevka k ohranitvi vrednosti toženkinega posestva, kar bi sicer lahko imelo za posledico toženkino neupravičeno pridobitev. Razlogi za tako ugotovitev so tudi v izvedenčevih ugotovitvah, da je bilo glede na obseg kmetije, njeno opremljenost z mehanizacijo in glede na delo z živino in poljskimi kulturami potrebno 1,25 polne delovne moči. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je izvedenec pri takem izračunu upošteval velikost kmetije 4,5 ha namesto 3,8 ha, saj je bila razlika v lasti tožničinega moža. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne razloge, kako so si vsi trije člani družinske skupnosti razdelili delo. Pravilno je poudarilo tudi okoliščino, da to delo zmoreta in opravljata po tožničinem odhodu toženka in njen sin ter da je ostala obdelanost kmetije enaka. Čeprav je tožnica po lastni izpovedi odločilno pripomogla, da se je marca 1984 na kmetijo priselil tudi njen takratni mož oziroma toženkin sin, pa te okoliščine ne bi mogla uveljavljati kot svoj prispevek k ohranitvi toženkinega premoženja, kot tudi ne bi mogla v svojo korist uveljavljati njegovega dela na kmetiji. S to dodatno omejitvijo so pravilni nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ne bi najela tuje delovne sile, če tožnica ne bi prišla živet in pomagat na njeno kmetijo, ker kmetija tega ekonomsko ne bi zmogla, pač pa bi ji bolj pomagali sosedi (in tudi v bližini živeči drugi sin), kot je to običaj na kmetih, ona pa bi jim na običajen način to pomoč vrnila. Pri ugotavljanju zatrjevane koristi neupravičenega pridobitelja je treba upoštevati tudi nadomestne možnosti sporne pridobitve, ki bi jih lahko izkoristil pridobitelj, če ne bi bilo vlaganj prikrajšanca (medsebojna pomoč sosedov in sorodnikov).

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev tožničinih priglašenih revizijskih stroškov.