Jedro

Na javni poti tožeča stranka ni upravičena do sodnega varstva, saj posest javnega dobra ni mogoča, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odstranitev vseh ovir iz ceste ......., s katerimi so toženci v času od 29.9.2007 dalje preprečevali dostop in dovoz z gradbenimi stroji, kamioni in ostalo mehanizacijo tožeči stranki, zavrnilo pa je tudi prepovedni del zahtevka glede morebitnih bodočih motilnih dejanj z zagroženo denarno kaznijo. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške v znesku 848,67 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Opozarja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da so toženci dne 29.9.2007 ustavili vozili podjetja GP D. na vožnji preko ..... ceste in da so dne 17.10.2007 preprečili prevoz opeke in peska, te ugotovitve pa v celoti utemeljujejo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče tožeči stranki sicer priznava posest, vendar ji odreka sodno varstvo, ker naj bi bila pridobljena na silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Teh elementov ni obrazložilo, dejansko pa tudi ne obstajajo. Že iz pogodbe o prenosu lastninske pravice za parceli št. 593/1 in 593/12 izhaja, da je pravna prednica tožeče stranke M. N. ob prodaji navedenih parcel prenesla tudi pravico uporabe sporne poti. Uporabo te poti pa je potrdila ob svojem zaslišanju in izjavila, da je to pot uporabljala od leta 1983 brez, da bi ji kdo branil to uporabo. Prav tako je dodala, da je pred tem to pot uporabljala tudi njena mama, vendar pa sodišče tej priči ne verjame. Pri tej oceni se opira na vprašanja o času asfaltiranja ..... ceste, čeprav to vprašanje ni pomembno, važna je sama uporaba ceste. To pravico pa je N. imela in jo s pogodbo prenesla na B. F., ta pa na tožečo stranko in je kontinuiteta posesti izkazana. Sodišče priznava toženim strankam samopomoč, a se mora pri tem upoštevati rok 30 dni, ki je predpisan za vložitev tožbe za sodno varstvo pred motenjem posesti. Tožeča stranka pa je pojasnila, da so z gradnjo začeli 3.8.2007, kar je skladno tudi z gradbenim dovoljenjem z dne 18.7.2007, tožene stranke pa so pot zaprle dne 29.9.2007. Pri tem je sodišče tudi opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. N., ki je bil predlagan za pričo glede ustreznih poizvedb pri družbi SPZ d.o.o. o vožnjah na gradbišče. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče je izvedlo dokaze tožencev, dokaze tožeče stranke o istih okoliščinah pa zavrnilo in že zato je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazala ekonomskega interesa, ki nima ničesar za opraviti s posestno tožbo. Tudi argument, da gre za javno cesto ni utemeljen, saj je pravica njene uporabe vsekakor pravica civilnega prava. V teh primerih si nihče ne sme lastiti izključne pravice uporabe in po tej logiki tudi ni samopomoči na javni cesti. Tožeča stranka je tudi predlagala izvedenca geodeta, da bi ugotovil, kateri del predstavlja javno dobro, pa sodišče temu predlogu ni ugodilo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sklep sodišča prve stopnje obremenjen s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Takšnih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa ne more pritrditi pritožbi, da bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo v popolnem obsegu, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin pregledna in sistematična ter v celoti pravilna. Tako povzete dejanske ugotovitve pa so omogočile le takšen materialno pravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Namen varstva posesti izhaja iz določbe 33. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), po katerem se ne upoštevajo pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ugotavlja se le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v okviru česar je sodišče prve stopnje tudi odločalo. SPZ je sprejel objektivno koncepcijo posesti, po kateri gre tudi v primeru posesti pravice oziroma v konkretnem primeru stvarne služnosti poti zgolj za posest dela poti. Tako zakon nudi posestno varstvo tudi tistemu, ki soposest na stvari izvaja v obsegu stvarne služnosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka v času zatrjevanih motilnih dejanj na pretežnem delu sporne dovozne poti - ....... cesta (razen na delu parcelne št. 593/22 in 593/24) sploh ni imela posesti in posledično ne tudi posestnega varstva. Pritožba namreč sploh ne izpodbija natančnih in preglednih ugotovitev, da je dovozna pot ..... ceste na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica (Ur. l. RS, št. 29/2007) postala javna cesta, namenjena javnem prometu in da le zadnji manjši del poti (približno 10 m pred mejo z nepremičnino tožeče stranke) nikoli ni predstavljal javne poti in da ta del poteka po parcelah 593/22 in 593/24, ki so v lasti O. D. in M. oziroma G. I. in G. G. A.. Ob neprerekani ugotovitvi, da je pretežni del sporne dovozne poti, na kateri so toženci preprečili s strani tožeče stranke naročene kamionske prevoze, predstavljal javno pot, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero tožeči stranki odklanja posestno varstvo, materialno pravno pravilna. Posest javnega dobra namreč ni mogoča, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, LJ 1993, stran 332) in je zavrnitev iz tega razloga povsem na mestu. Pritožbeno sodišče ob tem le ponovno pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o tem vprašanju, razlogi za zavrnitev zahtevka na tej podlagi pa so jasni in izčrpni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbeno sodišče prav tako v celoti sprejema materialno pravne zaključke o pomanjkanju ekonomskega interesa tožeče stranke, pritožbena graja pa je v tej smeri le na pavšalni ravni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožbeni zahtevek v restitucijskem delu nanaša izrecno le na posestno varstvo na ..... cesti, gre pa za naslov prvega toženca E. S. in zato za začetek dovozne poti tik ob regionalni cesti. Ta del poti je bil v spornem obdobju kategoriziran kot občinska javna pot in je na tem delu posestno varstvo vsled že navedenih dejstev izključeno. Teh ugotovitev pritožba prav v ničemer ne izpodbija. Odločba v motenjskem sporu je po svoji naravi kondemnatorna (tožeča stranka ugotovitvenega dela zahtevka tudi ni uveljavljala) in je predvsem poudarek na njenem dajatvenem delu. Zgoraj navedene nesporne ugotovitve pa potrjujejo stališče sodišča prve stopnje, da ni podan ekonomski interes za posestno varstvo tožeče stranke na način, kot ga ta uveljavlja v predmetni pravdi. Sodišče pa je pri svojem odločanju vezano na tožbeni zahtevek in sme odločati le v okviru njegovih meja (1. odstavek 2. člena ZPP).

Že zgolj navedeno dejansko stanje, po katerem tožeča stranka ne more biti deležna posestnega varstva, potrjuje pravilnost in zakonitost materialno pravne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zato je povsem zgrešena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki sicer priznalo posest, sodno varstvo pa naj bi ji odreklo, ker naj bi bila posest pridobljena na silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Razlogi sodišča prve stopnje so namreč povsem drugi in kot je bilo že navedeno, so navedeni tako jasno in izčrpno, da ne dopuščajo nobene drugačne razlage. Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje o izvrševanju soposesti tožeče stranke na delu poti, ki je bil v zasebni lasti, ko je ocenilo, da je le-to izvajala od 7.9.2007 dalje. V zvezi s to ugotovitvijo pritožnica v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podaja predvsem svoje vrednotenje izvedenih dokazov, še posebej zaslišanja priče M. N.. Vendar pa ob preizkusu prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta povsem ustreza vsebini teh dokazov, in ne dopušča drugačnega razlogovanja. Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je tako neutemeljen, prav tako pa očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem priče M. N. in angažiranju izvedenca geodetske stroke, katera je sodišče prve stopnje kot nerelevantna pravilno zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP) in to odločitev tudi obrazložilo. Priča M. N. je bila predlagana v zvezi z ugotovitvijo o preprečitvi voženj za potrebe tožeče stranke, kar pa so tožene stranke priznale in je bilo to dejstvo ugotovljeno kot nesporno, zato je bila izvedba tega dokaza dejansko nepotrebna. Kar pa se tiče pritožbene trditve, da ni logično, da se sodišče hkrati sklicuje na javno dobro, na katerem naj posest ne bi bila mogoča, tožencu pa istočasno priznava samopomoč, pa pritožnica prezre, da je sodišče prve stopnje to pravilno priznalo tožencem izrecno le na tistem manjšem delu sporne poti, ki je bil ves čas v zasebni lasti (glej stran 12 sklepa).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154. ZPP).