Jedro

Določba šestega odstavka 4. člena ZGO-1 se nanaša na prostorski akt, ki ne dovoljuje spremembe namembnosti objekta tudi za takšne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, če so ti v nasprotju s prostorskim aktom. V tem primeru gre za pomožni kmetijsko - gozdarski objekt, ki je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju. objekt stoji na območju, ki ga prostorsko ureja občinski odlok, določa izjemo samo za samostojne kozolce in gospodarske objekte, kjer so mogoči le nadomestni objekti enake namembnosti oziroma tekoča popravila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33151-8/2008/333 z dne 4. 10. 2014, ki ga je vložil A., zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožeči stranki odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 29.999,05 EUR za sofinanciranje iz ukrepa Izvajanje lokalne razvojne strategije - os 3, ki so bila razpisana z Javnim razpisom in sicer z odločbo, številka 33151-8/2008/32 z dne 20. 9. 2010. Tožeča stranka je dne 4. 10. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini navedeni v tej odločbi.

2. Med administrativno obravnavo zahtevka za izplačilo projekta je bilo ugotovljeno, da je zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje, številka 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013, za gradnjo nezahtevnega objekta - kozolca toplarja, na parcelni številki 585/10, k.o. … za namen rekonstrukcije kozolca - toplarja. V skladu s 5. členom Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ter v skladu z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del te Uredbe, se kozolec - toplar šteje kot nezahteven pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt, namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjeno prebivanju in je stavba površine do vključno 150 m². V nasprotnem primeru je treba sporočiti spremembo namembnosti objekta in pridobiti ustrezna dovoljenja. Tožeča stranka v Načrtu izvedbenih projektov (NIP) številka 33151-8/2008/259 in v Dokumentu indentifikacije investicijskega projekta (DIIP) iz oktobra 2011, navaja, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja, ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje. Glede na zgoraj navedene cilje samega projekta rekonstrukcije kozolca - toplarja, je v skladu s petim odstavkom 4. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določeno, da je v primeru spremembe namembnosti, treba pridobiti gradbeno dovoljenj, če se objektu ali delu objekta spremeni CC-SI namen, v tem primeru v stavbo za kulturo in razvedrilo.

3. Tožena stranka je z dopisom zaprosila Upravno enoto Celje za pojasnitev, ali lahko stranka navedeni objekt uporablja za namen prireditev, tržnic in razstavnega prostora, glede na namen izdanega gradbenega dovoljenja. Iz odgovora je mogoče razbrati, da bi tožeča stranka morala dobiti odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt in po zaključku naložbe pridobiti pravnomočno uporabno dovoljenje. Ker o spremembi namembnosti objekta ni obvestila tožene stranke, niti ni zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v NIP in v odločbi o potrditvi NIP. Ker je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, se ta v celoti zavrne.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ne obstaja v obrazložitvi navedena izpodbijana odločba, številka 35151-8/2008/38 z dne 20. 9. 2010. Z odločbo, številka 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013 je odločeno, da se potrdijo projekti v prvem načrtu izvedbenih projektov za leto 2012, med drugim tudi projekt Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca … (kozolec) in v 2. točki izreka odločila, da je med drugim prva tožnica upravičena do koriščenja do 119.699,40 EUR iz naslova ukrepov Leader za projekte, opredeljene v potrjenem prvem načrtu izvedbenih objektov za leto 2012, po v odločbi opredeljeni dinamiki za projekte. Poudarja, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma je nejasen, ker iz izreka izhaja, da se zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33151-8/2008/333 z dne 4. 10. 2014, ki ga je vložila tožeča stranka, zavrne. Prva tožnica je po odločbi o pravici sredstev upravičena do koriščenja 119.699,40 EUR iz naslova ukrepov Leader za več projektov navedenih v citirani odločbi, med katerimi ji gre za projekt kozolec, pravica do sredstev v višini 29.999,05 EUR, kar pa iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja. Če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi, je mogoče sklepati, da je bil z njo zavrnjen celoten zahtevek prve tožnice za izplačilo sredstev pridobljenih po odločbi z dne 24. 4. 2013. V primeru, da bi bila odločitev toženke za zavrnitev izplačila priznanih sredstev pravilen (kar po mnenju tožnikov ni), bi morala toženka kvečjemu zavrniti zahtevek za izplačilo denarnih sredstev za kozolec v višini 29.999,05 EUR, kar je sicer mogoče tudi sklepati iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki pa ne zavezuje.

5. Napačno je ugotovljeno, da je tožeča stranka v DIIP in NIP opredelila, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje. Iz NIP je razvidno, da je to namen celotnega projekta in ne samo kozolca kot takšnega. Projekt je namenjen, kot to izhaja tudi iz imena projekta in projektne dokumentacije, ohranjanju vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca Laška vas. Prireditve in dogodki se bodo izvajali ob kozolcu oziroma bodo kozolec uporabljali za kuliso. V samo namembnost kozolca v projektu in njegovi izvedbi ni bilo poseženo in še vedno gre za pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju. Kozolec, ki je v lasti druge tožnice Občine Štore, je kot takšen lahko tudi izhodišče za razne aktivnosti, ki se ob njem dogajajo. To je lahko izhodišče za planinski pohod, piknik in podobno, kar vse je realizacija objekta, brez da bi se poseglo v njegovo namembnost. Enako velja tudi za vaško tržnico, učenje mladine glede zgodovine kraja in okolice kozolca, kot prostor društev izvajanja dejavnosti in druženja.

6. Ne glede na to, je zmotno uporabljen materialni predpis, da bi prva tožnica morala pridobiti dovoljenje za spremembo namembnosti. Tretji odstavek 4. člena ZGO-1 določa, da gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah. Kot je že pravilno opredelil upravni organ, se kozolec skladno z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del Uredbe, šteje kot nezahteven objekt, kar je tudi razvidno iz gradbenega dovoljenja z dne 7. 8. 2013. Ker za spremembo namembnosti v nezahtevnem objektu ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, je že iz tega razloga izpodbijano odločbo treba odpraviti. Peti odstavek 4. člena ZGO-1 določa, da gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen CC-SI, spremeni v stavbo za kulturo in razvedrilo (kar bi se naj kozolec po zmotnem stališču toženke), vendar se ta odstavek nanaša na izjeme od določbe četrtega odstavka 4. člena ZGO-1, kjer je opredeljeno, kdaj ni treba ob spremembi namembnosti pridobiti gradbenega dovoljenja za objekte, ki niso nezahtevni objekti. Za nezahtevne objekte, ne glede na določbe četrtega in petega odstavka 4. člena ZGO-1, velja torej tretji odstavek 4. člena ZGO-1, zato ni treba pridobiti drugega gradbenega dovoljenja.

7. Kršitev je v tem, da tožeča stranka v upravnem postopku ni sodelovala in ji ni bilo omogočeno, da bi se izjavila o stališču Upravne enote Celje in tudi opredelila do dopisa z dne 15. 5. 2015 oziroma njenih pomislekov glede dolžnosti pridobitve gradbenega dovoljenja. Tožnika sta že v DIIP in v NIP, na katerega se tožena stranka sklicuje navedla, da bo drugotožnica Občina Štore za rekonstrukcijo kozolca na parcelni številki 585/10 k.o. ..., pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta. Tožeča stranka ni bila pozvana na dopolnitev vloge v zvezi z izplačilom denarnih sredstev, da mora pridobiti drugo gradbeno dovoljenje. S tem ji je bila kršena pravica do izjave in pravica do dopolnitve zahtevka za izplačilo denarnih sredstev.

8. Že v prvi fazi zahtevka o pridobitvi sredstev, bi morala tožena stranka preveriti, ali je pravilno gradbeno dovoljenje navedeno v DIIP in na katerega se tožena stranka šele v izpodbijani odločbi sklicuje, ne da je to šele ugotavljala v drugi fazi odločanja o zahtevku. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011, kjer je sodišče odločilo, da je odločba o pridobitvi sredstev podlaga za izplačilo sredstev in da pri odločanju upravnih organov o plačilu investicijskih sredstev ne gre za ponovno odločanje o materialno pravnem zahtevku tožnika, to je o pravici do pridobitve sredstev, ampak za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja ugodilna odločba o pravici do pridobitve sredstev.

9. V tej fazi je tožena stranka odločala o pogojih za pridobitev denarnih sredstev na podlagi DIIP in NIP ter ugotovila, da so pogoji izpolnjeni, kar izhaja iz odločbe o priznanju sredstev, zato bi morala ugoditi zahtevku na podlagi izpolnjenih pogojev iz odločbe z dne 4. 10. 2013. Gre za dvofazni postopek, kar je razvidno iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja za obdobje 2007/2013, kjer je v 20. poglavju določena vloga in postopek za pridobitev sredstev za ukrep 1. in 3. osi. V XXVI. poglavju je določeno vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev in omejitev sredstev za izvršitev ukrepa 1. in 3. osi. V skladu s četrtim odstavkom 127. člena Uredbe, je prvotožnica podala vse k vlogi za izplačilo denarnih sredstev. Odločba ne vsebuje nobene obrazložitve o tem, zakaj objekt predstavlja stavbo za kulturo in razvedrilo. Ni pristojna, da odloča o tem, kakšen je kozolec in kakšno dovoljenje je potrebno. Da nima znanja o tem, se vidi po tem, ker je za mnenje vprašala upravno enoto. Ni pojasnjeno, kakšne razpisne pogoje je kršila. Ni določeno, da bi morala imeti še kakšna dodatna dovoljenja. Ob zaključku projekta za ukrepe Leader dne 28. 4. 2015, niso ugotovljene nobene nepravilnosti, kot to izhaja iz zapisnika. Že iz tega je razvidno, da je tožena stranka odločila v nasprotju z lastnimi ugotovitvami oziroma ugotovitvami kontrolorja, ki v zapisniku ugotavlja, da so bile izvedene vaške tržnice in postavljeni sanitariji. Celotna zavrnitev zahtevka je tako preuranjena, tudi glede tistega dela, ki nima nobene zveze s rekonstrukcijo kozolca in v tem ni nobene obrazložitve in ne podlage. Tožena stranka je pri izplačilu vezana na projekte in odločbe, ki niso z ničemer pogojevali izplačilo sredstev s posebnimi gradbenimi dovoljenji za spremembo namembnosti.

10. Predlaga izvedbo glavne obravnave in zaslišanje prič B.B., C.C. in Č.Č. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev specificiranih stroškov postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje ureditev financiranja skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov razvoja podeželja. Navaja celotni potek postopka od kandidiranja prvotožeče stranke za pridobitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Leader v okviru PRP 2007-213, ki se financira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Podrobno navaja vse predpise, ki se nanašajo na pridobitev nepovratnih sredstev ter vse dejanske in pravne razloge za odločitev tožene stranke.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Med strankama postopka je nesporno, da je na podlagi prijave na Javni razpis za izbor in potrditev Lokalnih akcijskih skupin, upravičenih do sredstev za izvajanje pristopa Leader, prvotožeča stranka pridobila odločbo o pravici do sredstev, številka 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, s katero so ji bila odobrena nepovratna sredstva iz naslova Leader za leto 2012 v skupni vrednosti 119.699,40 EUR. S to odločbo je bil odobren tudi projekt „Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca ...“ v višini do 29.999,05 EUR in rokom za oddajo zahtevka do 20. 12. 2013, ki je bil še dvakrat zaporedoma podaljšan vse do 31. 12. 2014. Sporno med strankama je, da se bo projekt izvajal v objektu - kozolec „Toplar“ (ta je vsebovan v odločbi o potrditvi, številka 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013), za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, številka 351-689/2013-3 (1305) z dne 7. 8. 2013 za gradnjo nezahtevnega objekta, kar pa ni v skladu z namenom projekta.

14. Kot izhaja iz priloženega NIP številka 33151-8/2008/259 in DIIP številka 430-0012/2011-1-1 z dne 3. 10. 2011, naj bi se namreč ta objekt uporabljal tudi za doseganje drugih ciljev, to je za namen prireditev, tržnic in razstavnega prostora ter kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja, za izvajanje dejavnosti in druženje, kar pa ni cilj projekta te rekonstrukcije kozolca. Po presoji tožene stranke bi tako morala prvotožeča stranka pridobiti spremembo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt in po zaključku naložbe pridobiti pravnomočno uporabno dovoljenje. Ker pa tega ni pridobila, po njenem mnenju ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev v določbah NIP in v odločbi o njegovi potrditvi, je zahtevek v nasprotju z zahtevami, ki jih določajo predpisi. V obrazložitvi navaja določbe ZGO-1, ki med drugim v petem odstavku 4. člena določa, da je v primeru spremembe namembnosti, treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objektu ali delu objekta spremeni namen CC-SI, v spornem primeru v stavbo za kulturo in razvedrilo. Tožeča stranka ni dala vloge za spremembo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt in po zaključku naložbe pridobila pravnomočno uporabno dovoljenje, zato je tožena stranka njen zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

15. Tožeča stranka takšni odločitvi ugovarja z navedbo, da za nezahtevne objekte, ne glede na določbe četrtega in petega odstavka 4. člena ZGO-1, velja tretji odstavek 4. člena ZGO-1, ki določa, da gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah, za kar gre v spornem primeru. Navedena trditev tožeče stranke je sicer pravilna, ker je bilo izdano gradbeno dovoljenje dejansko za nezahteven objekt in torej ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti in tako tudi po presoji sodišča za ta primer ne velja določba petega odstavka 4. člena (druga alinea - stavba za kulturo in razvedrilo) ZGO-1, na katero se sklicuje tožena stranka. Ta določba pomeni samo izjemo od četrtega odstavka tega člena (gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti v določenih primerih ni potrebno), za kar pa ne gre v tem primeru.

16. V sporni zadevi je pravna podlaga za zavrnitev zahtevka v šestem odstavku 4. člena ZGO-1, ki določa, da sprememba namembnosti objekta ali dela objekta, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje, ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom, prav tako ne sme biti v nasprotju z gradbenimi predpisi, če dela v zvezi s spremembo namembnosti vplivajo na predpisane bistvene zahteve. Navedena zakonska določba se nanaša na prostorski akt, ki ne dovoljuje spremembe namembnosti objekta tudi za takšne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, če so ti v nasprotju s prostorskim aktom. V tem primeru gre za pomožni kmetijsko - gozdarski objekt, ki je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju in se je objekt postavil na območju, ki ga prostorsko ureja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Celje izven ureditvenih območij, lokalnih središč in ureditvenega območja Celja za območje Občine Štore, ki poleg določbe, da so na celotnem obravnavanem območju dovoljene nadomestne gradnje adaptacije in dozidave, določa izjemo samo za samostojne kozolce in gospodarske objekte, kjer so mogoči le nadomestni objekti enake namembnosti oziroma tekoča popravila. Glede na navedeni šesti odstavek 4. člena ZGO-1, ki se nanaša na prej navedeni prostorski akt, ki pogojuje gradnjo kozolca enake namembnosti, za kar pa ne gre v tem primeru, je bila tako odločitev tožene stranke pravilna.

17. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na (ne)možnost sodelovanja v postopku, glede na pridobljeno mnenje Upravne enote Celje v zvezi z gradbenim dovoljenjem, ker je imela tožeča stranka, glede na listine v upravnem spisu, možnost sodelovanja v postopku, ni pa dolžnost tožene stranke, da tožečo stranko opozarja na (ne)pravilnost nekega „dokazila“, kot je v tem primeru gradbeno dovoljenje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011, glede na to, da je že Upravno sodišče v zadevi I U 1215/2014-9 z dne 7. 6. 2015 odločilo, da organ pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev nima ovire ali omejitve v nacionalnih in EU predpisih, in da se pri pregledu upravičenosti stroškov iz zahtevka, ne preverja tudi aktivnosti posameznega projekta. Kot že navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, se mora upoštevati prvi odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/EU, ki določa, da je treba pri administrativnih pregledih zahtevkov pregledati vse elemente, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati, plačilo pa v skladu s 30. členom te uredbe izračunati na podlagi tistega, za kar se med administrativni pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Sodišče tako zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka vsaj upoštevati ostala dela, ki so bila potrjena z ugotovitvami kontrolorja in ki nimajo zveze z rekonstrukcijo kozolca, glede na to, da je bil z odločbo številka 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, med drugim potrjen v 2. točki izreka projekt „Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca ...“, kar pomeni, da je bistvo tega projekta sporni objekt, ki pa ni zadostil predpisnim pogojem.

18. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da izrek odločbe ni dosledno naveden, ker se nanaša na odobrena sredstva v višini 119.699,40 EUR (to so sredstva za več odobrenih projektov) in da v obrazložitvi navedena odločba z dne 20. 9. 2010 ne obstaja, vendar takšna kršitev določb postopka ni bistvena, ker iz obrazložitve odločbe določno izhaja, za kateri projekt gre in v kakšni višini denarnih sredstev.

19. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso bistveni za odločitev (druga alinea 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.