Jedro

Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko uveljavljajo le zavarovane osebe. Tožnik, ki je sicer uživalec slovenske pokojnine, v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča, zato ni bil zavarovanec in ni imel pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Tožbeni zahtevek za povračilo stroškov za medicinsko tehnične pripomočke je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2010 in št. ... z dne 18. 6. 2010 ter na plačilo 45.028,50 KM v evrski protivrednosti 23.022,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil njegov zahtevek za povrnitev stroškov nabave medicinsko tehnične opreme zavrnjen iz razloga, ker naj ne bi imel statusa zavarovanca v Republiki Sloveniji. Tožnik meni, da je sodišče nepravilno uporabilo Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po katerem se zagotavljajo enake pravice do zdravstvenega varstva za upokojence, ki prejemajo pokojnino po zakonodaji pogodbenice, vendar prebivajo na ozemlju druge pogodbenice. Slovenski pokojninski sklad je za tožnika vsa leta tudi plačeval prispevek za zdravstveno zavarovanje, zato meni, da ima tudi status zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožniku ni bila dana možnost, da zaščiti svoje pravice in pravne interese oziroma je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Nadalje meni, da so kršene človekove pravice zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije ter z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik v obdobju od 17. 6. 1993 do 3. 11. 2007 v Bosni in Hercegovini nakupil medicinsko tehnične pripomočke v višini 23.022,70 EUR. Tožena stranka vztraja pri stališču, kot ga je zavzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov s strani tožene stranke. Tožnik namreč ni imel lastnosti zavarovanca oziroma status zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju in zaradi tega ni upravičen do povračila zahtevanega zneska. Šele s Sporazumom o socialnem zavarovanju sklenjenim med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS – MP, št. 10/08, v nadaljevanju: Sporazum), ki je pričel veljati s 1. 7. 2008 je med državama med drugim urejeno tudi obvezno zdravstveno zavarovanje. Kot izhaja iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj je tožnik prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje šele od 1. 7. 2008 dalje, torej od začetka veljavnosti navedenega Sporazuma. To pa pomeni, da v času nakupa medicinsko tehničnih pripomočkov pri slovenskem nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja ni bil zavarovan po nobeni podlagi, kot jih določa 15. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Na omenjeno ne vpliva niti dejstvo, da je slovenski nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za tožnika od 22. 2. 1996 dalje celo plačeval prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik namreč glede na 15. člen ZZVZZ ni imel, niti ni mogel imeti statusa zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju, saj ni izpolnjeval zakonskega pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, temveč je imel v navedenem obdobju nesporno prijavljeno stalno prebivališče v Bosni in Hercegovini. Tožena stranka podrejeno nasprotuje tožbenemu zahtevku tudi iz naslova zastaranja v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov za obdobje od 17. 6. 1993 do 20. 4. 2005. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 6. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se zahtevek tožnika za povračilo stroškov nabave medicinsko tehničnih pripomočkov v Bosni in Hercegovini v obdobju od 17. 6. 1993 do 3. 11. 2007, kot neutemeljen zavrne.

Glede pritožbenih navedb, da tožniku ni bila dana možnost, da pred sodiščem zaščiti svoje pravice in pravne interese ter da naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da so omenjene pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je tožnika vabilo na glavno obravnavo dne 25. 10. 2011, katere se je tudi osebno udeležil in na obravnavi tudi podal dodatne navedbe. Na obravnavi, na kateri je sodišče sprejelo dokazne sklepe ni predlagal, da ga sodišče zasliši kot stranko v postopku. Prav tako je tudi izjavil, da se naslednja glavna obravnava po pridobitvi listin lahko opravi v njegovi odsotnosti ter da ponovno vabljenje na narok ni potrebno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno postopalo po določbah ZPP, tožniku pa je bila v celoti dana možnost sodelovanja v postopku pred sodiščem.

Glede zahtevka za povračilo zneskov izplačanih za nakup medicinsko tehničnih pripomočkov ter stroškov operacije pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da pravice pri toženi stranki lahko uveljavljajo le zavarovane osebe. Z obveznim zavarovanjem se namreč skladno s 13. členom ZZVZZ zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa zakon, tudi plačilo zdravstvenih storitev. Skladno z 5. točko 2. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) je zavarovana oseba – zavarovanec iz 15. člena zakona in družinski člani iz 20. člena zakona. Pravice iz obveznega zavarovanja imajo osebe, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje za pridobitev lastnosti zavarovanca.

Iz dejstev ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik uživalec slovenskem invalidske pokojnine od leta 1979 dalje. V spornem obdobju je imel prijavljeno stalno prebivališče v Bosni in Hercegovini.

ZZVZZ v 10. točki prvega odstavka določa, da so zavarovanci po tem zakonu, torej po ZZVZZ osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnino po predpisih Republike Slovenije. Ker tožnik v spornem obdobju ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, torej tudi ni bil zavarovanec po ZZVZZ, kar pomeni, da tudi ni imel pravic iz zdravstvenega zavarovanja po ZZVZZ, torej tudi do povračila stroškov, kot jih uveljavlja s tožbo. Na omenjeno tudi ne vpliva dejstvo, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je slovenski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja za tožnika v času od 22. 2. 1996 dalje, na podlagi 219. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ,Ur. l. RS, št. 7/96) plačeval prispevke za zdravstveno zavarovanje. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč ni organ, ki bi odločal o statusu zavarovancev v obveznem zdravstvenem zavarovanju, temveč je to v pristojnosti tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno se lastnost zavarovane osebe ugotavlja po določbah predpisov iz zdravstvenega zavarovanja, ne pa po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Šele s sprejetjem Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki je začel veljati 1.7. 2008 so bili za čas po 1. 7. 2008 izpolnjeni pogoji za zavarovanja tožnika in s tem za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni kršilo predpisov, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.