Jedro

Vplive nameravanega posega je treba ugotavljati glede na dejstva, ki obstajajo ob izdaji okoljevarstvenega soglasja, ne pa na podlagi negotovih bodočih dejstev, kot je upravni organ to storil v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je tožničina nepremičnina po Uredbi predvidena za odkup oziroma razlastitev, namreč sama po sebi ne pomeni, da bo do odkupa oziroma razlastitve njene nepremičnine tudi prišlo. Povedano drugače: dokler gre za nepremičnino z varovanimi prostori, je vsaka čezmerna obremenitev tožničine nepremičnine, ki torej presega predpisane vrednosti, nedovoljena in je treba zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrniti (drugi odstavek 57. člena ZVO-1).

Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se namreč v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35402-3/2017-78 z dne 30. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo nosilcu nameravanega posega A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), izdal okoljevarstveno soglasje za poseg: prestavitev regionalne ceste ... ter ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti ... - I. faza, na zemljiščih, ki so določena v Prilogi 1 tega okoljevarstvenega soglasja in pod tam navedenimi pogoji. Glede varstva pred hrupom je tako določeno, da je v času gradnje dovoljena le uporaba tehnično brezhibnih delovnih naprav in gradbenih strojev, izdelanih v skladu z emisijskimi normami; obsežnejša gradbena dela na odprtih površinah se lahko izvajajo le v dnevnem času med 6. in 18. uro; gradbena dela v bližini stavb z varovanimi prostori in s povečanimi impulznimi karakteristikami lahko potekajo le v dnevnem času med 8. in 16. uro; transport po gradbiščnih poteh in transport gradbiščnega materiala in viškov izkopnega materiala na gradbišče po javnem cestnem omrežju lahko poteka le v dnevnem času med 6. in 18. uro; pilotiranje je treba izvajati z uvrtavanjem pilotov in ne z zabijanjem. Glede varstva pred vibracijami je določeno, da v času gradnje intenzivna dela, predvsem rušitvena dela in pilotiranje za temeljenje objektov, ki povzročajo vibracije večjega obsega, lahko potekajo v kratkotrajnih obdobjih dneva med 8. in 16. uro ter da je treba v bližini objektov, ki so evidentirani v Registru kulturne dediščine Republike Slovenije, uporabiti lažje vibracijske stoje.

2. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ med drugim navaja, da je tožničina nepremičnina parc. št. 129/4 k. o. ... vključena v območje državnega prostorskega načrta v skladu z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za preložitev regionalne ceste R2-403/1075 Podrošt–Češnjica skozi Železnike ter ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov (v nadaljevanju Uredba). Na podlagi tretjega odstavka 17. člena Uredbe je njena stanovanjska hiša s pokrito teraso in nadstrešnico predvidena za odkup in spremembo namembnosti, tako da v času obratovanja ne bo prekomerno obremenjena s hrupom, saj ne bo več obravnavana kot objekt z varovanimi prostori, med gradnjo pa je ob njeni hiši predvidena izvedba monitoringa hrupa in zraka ter ukrepi za varstvo pred vibracijami. Glede na to ni utemeljena tožničina trditev, da bi bilo treba na podlagi drugega odstavka 57. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) zavrniti okoljevarstveno soglasje, ker naj bi nameravani poseg povzročal obremenitve, ki prekomerno vplivajo na njeno nepremičnino.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi povzema navedbe prvostopenjskega upravnega organa glede njenih trditev o neskladnosti Uredbe s strateškim načrtom RS, z Uredbo o prostorskem redu Slovenije, z Zakonom o vodah (v nadaljevanju ZV-1), z Zakonom o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), z Zakonom o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) in z ZVO-1. Navaja, da se nameravani poseg nahaja na območju njene parcele št. 129/4 k. o. ..., na kateri stoji poslovno stanovanjski objekt. V izpodbijani odločbi je za njeno nepremičnino navedeno, da ne bo prekomerno obremenjena s hrupom, medtem ko je po Uredbi njena nepremičnina predvidena za odkup in spremembo namembnosti, ravno zato, da mejne vrednosti ne bodo več presežene.

5. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je to predvideno kot omilitveni ukrep, meni, da bi bilo treba okoljevarstveno soglasje zavrniti. Navaja še, da v postopku sprejemanja Uredbe ni imela možnosti sodelovati kot stranka, niti niso bila upoštevana njena pisanja. Ne strinja se, da zaradi spremembe izlivnega območja reke in vodnega območja na mestu gradnje ceste reka Sora ne bo več poplavljala. V Uredbi gradnja ceste ni opredeljena kot sestavni del poplavne varnosti, zato meni, da bi bilo treba v okoljevarstvenem soglasju posebej določiti pogoje za gradnjo ceste in za zagotavljanje poplavne varnosti, saj je od tega odvisno, kdo je zavezanec za sklenitev pogodbe glede odkupa njene nepremičnine in plačila odškodnine. Navaja še, da zaradi gradnje ceste ob njeni nepremičnini ne bo mogoče obnoviti rastlinskega habitata in bodo ogrožene tudi zavarovane živalske vrste, zato ni upoštevano načelo trajnostnega razvoja. Toženki očita tudi, da je opis posega v njeno nepremičnino „skop“, tako da ni mogoče ugotoviti, do kje bo predvidena ureditev sploh segala. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila. Sodišče je tožbo poslalo tudi nosilcu nameravanega posega, tj. prizadeti stranki v tem upravnem sporu, ki na tožbo prav tako ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je zaradi izvedbe ureditve obvoznice tožničina nepremičnina, stanovanjska hiša s pokrito teraso in nadstrešnico na parceli št. 129/4 k. o. ..., po Uredbi predvidena za odkup in spremembo namembnosti (tretji odstavek 17. člena te uredbe). Na podlagi tega dejstva upravni organ zaključuje, da obravnavani poseg ne bo povzročal vplivov, ki čezmerno obremenjujejo njeno nepremičnino, kljub temu, da se ta nahaja v vplivnem območju gradnje zaradi preseženih vrednosti hrupa in vibracij. Tudi iz poročila o vplivih na okolje izhaja, da je izdelovalec poročila to dejstvo - namen odkupa in spremembe namembnosti - štel za obstoječ omilitveni ukrep, torej kot že izveden, čeprav toženka niti ne navaja, da bi sklenila pravni posel za pridobitev tožničinega zemljišča, niti da je izvedla postopek razlastitve. Glede na navedeno upravni organ preuranjeno ugotavlja, da čezmernih vplivov na tožničino nepremičnino ne bo, ker naj objekt ne bi bil več obravnavan kot objekt z varovanimi prostori. Sodišče poudarja, da je treba vplive nameravanega posega ugotavljati glede na dejstva, ki obstajajo ob izdaji okoljevarstvenega soglasja, ne pa na podlagi negotovih bodočih dejstev, kot je upravni organ to storil v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je tožničina nepremičnina po Uredbi predvidena za odkup oziroma razlastitev, namreč sama po sebi ne pomeni, da bo do odkupa oziroma razlastitve njene nepremičnine tudi prišlo. Povedano drugače: dokler gre za nepremičnino z varovanimi prostori, je vsaka čezmerna obremenitev tožničine nepremičnine, ki torej presega predpisane vrednosti, nedovoljena in je treba zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrniti (drugi odstavek 57. člena ZVO-1).

9. Iz drugega odstavka 192. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) namreč izhaja, da je razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Tožnica pa med drugim ugovarja ravno nujnosti posega v njeno nepremičnino in s tem zakonitosti Uredbe, kar je predmet razlastitvenega postopka, zato ni izključeno, da bo tožnica v razlastitvenem postopku dosegla, da se ji nepremičnine ne odvzame oziroma da se v njeno nepremičnino poseže v drugačnem obsegu. To v konkretnem primeru, ko do prenosa lastninske pravice še ni prišlo, saj odločba o razlastitvi v javno korist še ni bila izdana, pomeni, da v tem trenutku ni dovolj razčiščeno, ali so vplivi nameravanega posega na to nepremičnino v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, zato pogoji za izdajo okoljevarstvenega soglasja niso izpolnjeni.

10. Sodišče poudarja, da iz tretjega odstavka 61. člena ZVO-1 izhaja, da je v izdanem okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje. Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. V skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank. Po drugem odstavku 213. člena člena ZUP se v izreku odločbe lahko v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Citirano določbo ZUP je razumeti v smislu, da se, če drug zakon predpisuje določitev pogojev, povezanih z odločitvijo organa o predmetu postopka (kot to predpisuje ZVO-1), takšni pogoji določijo v izreku odločbe.1 Samo izrek odločbe (ne pa njena obrazložitev) namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje ter se izvršuje.

11. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da čezmernih vplivov na tožničino nepremičnino ni, čeprav so bili v postopku presoje vplivov na okolje ugotovljeni vplivi, s katerimi se to nepremičnino čezmerno obremenjuje, in sicer s hrupom in vibracijami. Ker v izreku ni jasno in konkretno določen tudi omilitveni ukrep odkupa njene nepremičnine oziroma pogoj, ki bi natančno določil, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev na to nepremičnino ne bi bilo, je tak izrek neustrezen in nezakonit. S takim izrekom okoljevarstvenega soglasja se namreč dovoljuje poseg v tožničine pravice in pravne koristi, ne da bi za to obstajala pravna podlaga. Kot že rečeno, morajo biti tudi omilitveni ukrepi del izreka okoljevarstvenega soglasja.

12. Sodišče dodaja še, da je tudi obrazložitev odločbe v delu, kjer prvostopenjski upravni organ pojasnjuje odločitev o omilitvenih ukrepih oziroma pogojih, ki jih mora nosilec nameravanega posega upoštevati, presplošna. Upravni organ se namreč pri določanju teh omilitvenih ukrepov oziroma pogojev poleg izrecno navedenih v izreku tega okoljevarstvenega soglasja sklicuje na omilitvene ukrepe, ki so predvideni v poročilu o vplivih na okolje za predmetni poseg, v zakonskih in podzakonskih predpisih, v Uredbi ter v Odloku o občinskem prostorskem načrtu občine Železniki. Iz te obrazložitve torej ni povsem jasno razvidno, kateri so ti ukrepi, s katerimi se preprečuje, zmanjšuje ali odstranjuje škodljive vplive (tretji odstavek 61. člena ZVO-1), zato je utemeljen tudi tožničin očitek, da ni mogoče preveriti, kakšen je sploh poseg v njene pravice in pravne koristi.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Že zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil postopka namreč izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti oziroma potrditi kot pravilne in zakonite.

14. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

15. Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 15,00 EUR. Kadar odvetnica sama nastopa kot stranka v določenem postopku, v katerem ni zastopana po drugem odvetniku, ji namreč ne gre povračilo stroškov (nagrade) po določbah odvetniške tarife. Kot pove že sama opredelitev, gre za povračilo z zastopanjem nastalih stroškov. Ti pa ji v primeru, ko zastopnika nima, ne morejo nastati. Vse to velja tudi za konkretni primer, saj tožnica v postopku po drugem odvetniku (niti po kakšni drugi osebi) ni bila zastopana.2 Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tako tudi J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 625. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS III R 34/2011 z dne 23. 1. 2012 in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 723/2017 z dne 28. 6. 2017 in I Cp 1263/2018 z dne 27. 11. 2018.