Jedro

Zakonski opis kaznivega dejanja ropa ne omejuje uporabe sile na čas pred prilastitvijo tuje premične stvari, ampak omogoča tudi razlago, da je sila lahko uporabljena med prilaščanjem.

Če je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da sum o izključeni ali zmanjšani prištevnosti ne obstaja kljub drugačnemu zatrjevanju obtoženca, zadostuje, da glede na določbo 1. odstavka 265. člena ZKP svoje prepričanje ustrezno obrazloži. (Ne)obstoj suma ter razlogi zanj pa spadajo na področje dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

J.O. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.12.1995 spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, v to kazen pa mu je bil vštet tudi čas, prebit v priporu. Višje sodišče v Celju je s svojo sodbo z dne 12.3.1996 navedeno prvostopenjsko sodbo zoper obsojenca v celoti potrdilo.

Obsojenec je dne 24.5.1996 zoper ti sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta zahteva je bila v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) posredovana v odgovor Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovni državni tožilec F.M. v svojem odgovoru z dne 27.6.1996 navaja, da obsojenec v svoji zahtevi uveljavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Obsojenec v svoji zahtevi navaja, da prvostopenjsko sodišče v ničemer ne sledi njegovemu zagovoru. Tako sodišče ni upoštevalo oškodovančevega vinjenega obnašanja, saj oškodovanec po prihodu v stanovanje kljub opominom ni nihal sitnariti in je s svojim obnašanjem žalil dostojanstvo S.Š. in otrok, zato ga je obsojenec udaril. Sodišče bi vsekakor moralo oceniti prispevek oškodovanca k temu, da ga je obsojenec udaril. Oba, oškodovanec in obsojenec, sta tistega dne dolgo skupaj popivala, tako, da sta bila precej vinjena, zato je sodišče prekršilo zakon, ko v tem pogledu ni postavilo izvedenca, kar je sicer predlagal. Sodišče se ne bi smelo samo spuščati v razglabljanje o njegovi treznosti ali vinjenosti.

Drugoobtoženi O. je ves čas postopka krivo pričal v obsojenčevo škodo. Njegovo pričanje se tudi ne ujema s pričanjem oškodovanca, ki pa se tudi ne spominja vsega, zato je njegovo pričanje nedoločno zoper obsojenca, ker je pač že bil obravnavan pred sodiščem. Denarja oškodovancu nikakor ni vzel on, kdo točno je to storil, pa bi moralo ugotoviti sodišče. Razjasniti bi bilo potrebno tudi, kdaj točno je bil oškodovancu vzet denar, pred ali po udarcu, in tu iskati storilca. V ponovnem postopku bi bilo potrebno zaslišati tudi S.Š., ki naj bi natančneje pojasnila dogodke po udarcu, umivanju in preoblačenju, ko on kot obdolženi ni bil prisoten. Vsi dosedanji dokazi niso podkrepljeni z ostalimi odločilnimi dejstvi, tako da obstaja dvom v korist obdolženca, saj ni dokazano, da naj bi prav on vzel skobeljnik. Nobena priča ni povedala nič določnega, soobtoženi O. pa svoje zagovore kar naprej spreminja sebi v prid. Že v preiskavi se mu je zgodila kršitev 3. odstavka 168. člena ZKP in 4. odstavka 169. člena ZKP. V dokaznem postopku je bil kršen 4. odstavek 329. člena ZKP, pri prekinitvi glavne obravnave pa 311. člen ZKP, saj se obravnava ni pričela znova. Sam se ne spozna na ZKP, zagovornik pa ga je zastopal nevestno in tega sploh ni opazil. Sodišče je storilo kršitev tudi z zavrnitvijo zaslišanja priče S.Č.. Zaradi stalnega spreminjanja zagovora drugoobtoženega O. sodba izgublja razloge o nekaterih odločilnih dejstvih in je v precej razlogih v nasprotju s samo seboj in z vsebino zapisnikov v spisu.

Očitanega kaznivega dejanja se ne zaveda, zato ga tudi zanika.

Obsojen je bil za rop po 1. odstavku 213. člena KZ, vendar bi lahko šlo le za tatvino in lahko telesno poškodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vse tiste navedbe obsojenca, ki so strnjene v prvem odstavku povzetka navedb zahteve, se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Da so tiste od trditev, ki po svoji vsebini pomenijo ponavljanje zagovora in obsojenčev pogled na pomen ali zanesljivost izvedenih dokazov, usmerjene izključno v dejansko stanje, je očitno, in nadaljnje obrazlaganje v tej smeri ni ne potrebno niti smiselno. Potrebno pa je obrazložiti stališče Vrhovnega sodišča do dveh navedb, ki bi lahko pomenili tudi kršitev kazenskega postopka. Tako obsojenec v več povezavah navaja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo njegovim dokaznim predlogom in meni, da je s tem prekršilo kazenski postopek. Smiselno uveljavljana kršitev pravic do obrambe ni podana, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge na način, kot si to razlaga obsojenec; njegova dolžnost je v celoti izpolnjena že, če te predloge zavrne in zavrnitev ustrezno pojasni v obrazložitvi. Ta dolžnost je bila v obravnavani zadevi v celoti upoštevana; nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi dokazne predloge upoštevalo, pa seveda pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki, kot je bilo navedeno že uvodoma, ne more predstavljati razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Podobno velja tudi za obsojenčevo zahtevo po postavitvi izvedenca, ki naj bi se opredelil do njegove "vinjenosti", oziroma očitno do prištevnosti. Po določilu 1. odstavka 265. člena ZKP mora namreč sodišče odrediti psihiatrični pregled obdolženca, "če nastane sum, da je ... prištevnost izključena ali zmanjšana". Zakon torej sodišča k postavitvi izvedenca ne zavezuje brezpogojno, pa čeprav obdolženec trdi, da v času dejanja ni bil prišteven. Če je namreč sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da sum v tej smeri ne obstaja, v skladu s citiranim zakonskim besedilom zadostuje, da to svoje prepričanje ustrezno obrazloži, kar je v obravnavani zadevi tudi storilo. Obstoj ali neobstoj tega suma ter razlogi zanj pa brez dvoma zopet spadajo na področje dejanskega stanja, zato se zahteva za varstvo zakonitosti z njimi ne more ukvarjati.

V drugem odstavku povzetka navedb zahteve so zbrane trditve obsojenca, ki se nanašajo na morebitne kršitve kazenskega postopka. Obsojenec za večino zatrjevanih kršitev navaja le zakonske oznake določb, ki naj bi bile prekršene, ne pa tudi dejanskih kršitev; Vrhovno sodišče zato lahko ugotavlja le, da ob pregledu spisa ni naletelo na očitne kršitve navajanih zakonskih določil. Brez podlage v spisu je tudi trditev, da se glavna obravnava po preložitvi (obsojenec sicer navaja "prekinitvi") ni pričela znova. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.12.1995 je namreč jasno razvidno, da se je glavna obravnava zaradi spremenjene sestave senata pričela znova, hkrati pa v spisu ni zaslediti nobenih okoliščin ali zapisov, ki bi napeljevali na drugačen zaključek. Zavrnitev dokaznega predloga (zaslišanje priče Č.) in ocena zagovora soobtoženca, ki ju obsojenec tudi uvršča med kršitve kazenskega postopka, pa brez dvoma spadata k izpodbijanju pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi - in posledice - take ugotovitve so že pojasnjeni v prejšnjem odstavku.

V tretji odstavek povzetka sta uvrščeni navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi po vsebini lahko predstavljali očitka kršitve kazenskega zakona. Prva se očitno nanaša na obsojenčevo prištevnost, saj obsojenec navaja, da se očitanega dejanja ne zaveda. To, kakšna je bila - ali ni bila - njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, pa je, kot že opisano, izključno predmet ugotovitve dejanskega stanja. Šele na podlagi tega dejanskega stanja lahko sodišče napravi pravni sklep o obtoženčevi krivdi in s tem pride v domeno kazenskega zakona. Sodišče je v obravnavanem primeru, kot že navedeno, dejansko stanje raziskalo in obrazložilo svoje ugotovitve. Obsojenčevo nestrinjanje z ugotovitvami sodišča ostaja izključno na tej ravni, torej ravni dejanskega stanja, in se ne nanaša na pravno sklepanje sodišča, zato, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ne more biti predmet tega postopka.

Obširnejšo obrazložitev pa je potrebno nameniti drugi navedbi v smeri kršitve kazenskega zakona, namreč, da pri obravnavanem dejanju ni šlo za rop, temveč za tatvino in lahko telesno poškodbo. Sicer nikakor ni mogoče trditi, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja ropa - ustrezno navedeni in opisani (ter v obrazložitvi dokazani) so namreč vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Vendar pa je mogoče ugotoviti tudi, da sta v izreku na prvi pogled opisani dve ločeni kaznivi dejanji, namreč tatvina in rop, pri vsakem od njiju navedena ustrezna vrednost odvzetih predmetov, nato pa skupna vrednost vseh odvzetih predmetov navedena kot vrednost predmetov, odvzetih pri ropu. Ta kršitev kazenskega zakona pa je zgolj navidezna. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja, da gre pri obsojenčevem prisvajanju oškodovančevih stvari za enotno in kontinuirano ravnanje, ki ga življenjsko, logično ali pravno ni mogoče razbiti na del pred uporabo sile in del po uporabi sile, enako, kot ni mogoče trditi, da je posameznih kaznivih dejanj toliko, kot je bilo odvzetih stvari. Glede na opis tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi obsojenec uporabil silo šele, ko je bil zaloten, ali zato, da bi obdržal ukradeno, kar bi pomenilo roparsko tatvino; sila je bila očitno uporabljena zato, da je obsojenec enotno dejanje lahko izvršil na način in v obsegu, kot si ga je zamislil. Tudi zakonski opis kaznivega dejanja ropa ne omejuje uporabe sile na čas pred prilastitvijo tuje premične stvari, temveč omogoča tudi razlago, da je lahko sila uporabljena med prilaščanjem. Vrhovno sodišče zato ne vidi prav nobenega zadržka za to, da je bilo obsojencu očitano eno samo kaznivo dejanje, da je bilo to dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje ropa, in da je bila kot vrednost odvzetih predmetov navedena skupna vrednost vseh predmetov, odvzetih med tem kaznivim dejanjem.

Ker torej ni bila podana nobena od kršitev zakona, na katere se je vložnik skliceval v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče to zahtevo na podlagi člena 425 ZKP zavrnilo.