Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške prevoza na delo in z dela od meseca februarja 2008 do meseca avgusta 2011, v skupnem znesku 8.002,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.200,71 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča za tožnika veliko presenečenje, saj ni pričakoval, da sodišče ne bo sledilo objektivni listinski dokumentaciji, to je primarno plačilnim listam in dejstvu, da niti tožena stranka v svojih navedbah ne prereka, da tožniku stroškov prevoza na delo ni plačala. V nadaljevanju je potrebno uporabiti določila pogodbe o zaposlitvi, Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti ter 130. člena ZDR-1, kjer je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče je kljub temu, da je zadeva jasna in bi bilo potrebno zgolj izračunati nadomestilo stroškov prevoza na delo in z dela, v razlogih sodbe zapisalo, da je tožnik med delom uporabljal službeno vozilo. Čeprav je tožnik predlagal zaslišanje priče, ki je izpovedala, da je tožnik na delo prihajal s svojim vozilom, pa sodišče priči ni verjelo in je v celoti poklonilo vero pričam, ki so še zmeraj zaposlene pri toženi stranki. Tožnik je tožbo za plačila potnih stroškov vložil šele po dveh letih izključno zato, ker je predhodno uveljavljal sodno varstvo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele po odločitvi Vrhovnega sodišča je vložil tožbo za povračilo potnih stroškov, saj bi sodišče, če bi tožnik uspel s tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločilo tudi o denarnem zahtevku. Tožena stranka pa mu ni izplačala niti odpravnine, ki jo je sama določila v odpovedi, pa tudi zato tožnik tožbe še ni vložil, saj čaka na dokončno odločitev glede zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje neutemeljeno verjame toženi stranki, da je tožnik službeno vozilo uporabljal tudi za prihod na delo in z dela, saj je tožena stranka tudi sama priznala, da ni bilo med njima nobenega dogovora in tudi ne pisne pogodbe o uporabi službenega vozila, zato bi vsekakor tožena stranka morala tožniku obračunavati potne stroške. Če bi tožnik res uporabljal službeno vozilo za lastne potrebe, bi seveda to moralo biti ustrezno prikazano tudi v knjigah tožene stranke. Tožnik službenega vozila ni uporabljal v privatne namene, temveč izključno za službene namene, ko je tožnik tudi „tankal“ vozilo in za ta namen dobil povrnjene stroške bencina.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožniku ob zaposlitvi dala v uporabo službeno vozilo A., pri čemer sta se stranki tudi ustno dogovorili, da tožnik to vozilo uporablja tako za službene potrebe, kakor tudi za prihod in odhod z dela. Ravno zato, ker je tožnik uporabljal službeno vozilo tudi za prihod na delo in z dela, tožniku v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki (4 leta) stroški v zvezi s prihodom na delo niso nastali. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celoten del poti od doma (tožnik živi v kraju B.) do službe (sedež tožene stranke je v kraju C.). Tožnik je plačilo potnih stroškov uveljavljal za obdobje od meseca februarja 2008 do septembra 2011 za relacijo B. - C. - B.. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. V 2. odstavku 130. člena ZDR-1 je določeno, da se višina povračila stroškov v zvezi z delom, v kolikor ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom. Delodajalec je dolžan delavcu mesečno povrniti stroške v zvezi z delom, v skladu s 134. členom ZDR-1. Med strankama postopka ni bilo sporno, da je tožnik prihajal na delo in sicer v gramoznico D. pri C. in da je tožnik pri toženi stranki v službene namene uporabljal službeno vozilo A., sporno pa je bilo, ali je tožnik službeno vozilo uporabljal tudi v privatne namene in ali se je s službenim vozilom pripeljal na delo in se z dela vračal, ter mu je tožena stranka stroške goriva vsakokrat povrnila. Tožena stranka je trdila, da je tožnik službeno vozilo uporabljal tudi v privatne namene in da mu je tožena stranka stroške goriva vsakokrat povrnila, kar je tožena stranka tudi dokazala z blagajniškimi prejemki (priloga B/2). Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče E.E., F.F., G.G. in H.H.. Priče so izpovedale, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri toženi stranki uporabljal službeno vozilo A. in da je s tem vozilom prihajal tudi na delo in z dela, ter da je tožnik morda le 2 do 3-krat na leto prišel s svojim avtomobilom. Trditve tožnika, da se je s službenim vozilom vozil le iz gramoznice D. do parkirišča I. v C., kjer je imel parkirano svoje vozilo in da bi naj na tem parkirišču službeno vozilo pustil parkirano, so priče zanikale. Priče F.F., G.G. in H.H. so skladno izpovedale, da trditev tožnika, da se je s službenim avtomobilom vozil le do parkirišča I., ne drži, ker so se večkrat vozile mimo tega parkirišča, saj so opravljale tudi nakupe v I. in službenega vozila A. nikoli niso videle parkiranega pred I.. Prav tako je priča E.E. izpovedala, da služben avto tudi nikoli ni bil parkiran v gramoznici D.. V času ko je bil tožnik odsoten pa je celo dvakrat odšel po službeni avto v kraj B. k tožniku na dom.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje verjelo samo pričam tožene stranke, medtem ko pričam tožnika ni verjelo iz razloga, ker niso več zaposlene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da priči, ki jih je predlagal tožnik, J.J. in K.K. nista potrdili trditev tožnika, da se je dnevno vozil na relaciji C. - B., saj sta izpovedali, da sta se le nekajkrat peljali s tožnikom iz B. v njegovem osebnem avtomobilu ter da bi naj tožnik nato avto pustil parkiran pri trgovini I. ter so se naprej odpeljali s službenim vozilom A., vendar pa so vse ostale zaslišanje priče izjavile, da navedena trditev ne drži, zato je sodišče verjelo tem pričam in pri tem ni bistveno, če so te priče še zaposlene pri toženi stranki. Priče so namreč bile opozorjene na posledice krivega pričanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je dejansko uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zakonita zastopnica tožene stranke L.L. je izpovedala, da je tožniku že ob razgovoru za sklenitev delovnega razmerja povedala, da lahko uporablja službeni avto tudi za privatne namene in da je tožnik službeni avto uporabljal tako v službene kot v privatne namene. Zato tožniku niso izplačevali nobenih stroškov v zvezi s prevozom na delo in z dela ter tožnik tudi ves čas, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, ni zahteval plačila potnih stroškov. Izpovedala je še, da so ostali zaposleni, ki niso imeli v uporabi službenega vozila, dobili izplačane stroške za prevoz na delo in z dela. Tožniku pa je tožena stranka vedno povrnila strošek goriva, ki ga je tožnik plačal za službeni avto. Po 130. členu Zakona o delovnih razmerjih mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu tudi nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila. Tožnik iz tega razloga ni upravičen do povračila potnih stroškov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno pripomogla k odločitvi (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).