Jedro

Po četrtem odstavku 44. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov se je štelo, da pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, izpolnjuje v pogoje po tem pravilniku, če stoji znotraj gradbene parcele, ki pripada objektu, zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja ali če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. V obravnavani zadevi pa je bilo v postopku ugotovljeno, da objekt stoji na zemljišču, ki ni v tožničini lasti, tožnica pa pravice, ki bi ji omogočala gradnjo na zemljišču, ki ni v njeni lasti, niti ni zatrjevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložena ustavitev vseh nadaljnjih del pri gradnji gospodarskega objekta okvirne tlorisne velikosti 5 m x 7 m, višine pritličje + podstrešje, ter kleti v velikosti 7 m x 2 m in nadstreška velikosti 4 m x 7 m, na zemljišču s parc. št. 1320/3, k. o. ... (1. točka izreka). Navedeno nelegalno gradnjo mora tožnica odstraniti do 2. 11. 2010 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). S 4. točko izreka so ji bile odrejene nekatere izmed prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi dveh ogledov v prisotnosti tožnice ugotovil, da gre za gradnjo objekta, za katerega tožnica nima gradbenega dovoljenja. Ugotovil je, da je tožnica investitorka navedene gradnje in da je bil objekt do inšpekcijskega nadzora zgrajen do IV. gradbene faze ter v uporabi kot garaža in shramba. Upravni organ v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožnica ob inšpekcijskem pregledu povedala, da je z gradnjo objekta pričel njen oče leta 1988, sama naj bi jo nadaljevala in končala v istem letu, leta 1997 pa naj bi postavila še nadstrešek. Navedeno je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje.

Pritožbeni organ je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da ugotovitve prvostopenjskega organa izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 19. 11. 2008. Kot neutemeljene pa zavrača tožničine navedbe, da objekt stoji na parc. št. 189 k. o. ..., saj iz podatkov Geodetske uprave RS z dne 4. 11. 2008 izhaja, da gre za parc. št. 1320/3 k. o. ... v lasti Republike Slovenije, ki je po vrsti rabe vodotok in ne gradbena parcela. Prav tako zavrača tožničino sklicevanje na 4. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 – v nadaljevanju Pravilnik), saj obravnavanega objekta glede na njegove gabarite ni mogoče uvrščati med enostavne objekte po 4. členu Pravilnika. Poleg tega tožnica nima lastninske ali kakšne druge stvarne ali obligacijske pravice, ki bi ji omogočala gradnjo na takšnem zemljišču. Kot neupoštevne pa zavrača tožničine navedbe, da je sporni objekt začel graditi njen oče leta 1988, da ga je sama dokončala, da je bila na tem mestu več desetletij struga vodotoka, ki je bila kasneje opuščena in zasuta, da zemljišče nima več statusa javnega dobra in da se nahaja v zazidalnem okolišu. Pojasnjuje, da je bistveno to, da bi tožnica za gradnjo objekta morala pridobiti gradbeno dovoljenje in da tega ni storila.

Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi nepravilne uporabe ZGO-1 in ker naj bi bile storjene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje pa naj bi bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Nasprotuje ugotovitvi, da gre za gospodarski objekt, in trdi, da gre za pomožni objekt, tj. za garažo z lopo in nadstreškom. Napačni naj bi bili ugotovitvi, da je sestavni del objekta tudi klet in da objekt stoji v celoti na parc. št. 1320/3 k. o. ... Objekt naj bi stal na njeni parc. št. 189 iste k. o., katastrsko stanje in orto foto posnetek pa naj se ne bi ujemala z dejanskim stanjem. To naj bi izhajalo iz strokovnih podlag oziroma lokacijske dokumentacije, ki jo je 20. 6. 1989 izdelal ... Prvostopenjskemu organu očita, da v zvezi s tem ni izvajal nobenih dokazov, svojo odločitev pa naj bi oprl na napačno stanje zemljiškega katastra. V nadaljevanju tožnica navaja, da je iz previdnosti dala vlogo za odkup dela parc. št. 1320/3 navedene k. o., sicer pa je prepričana, da za obravnavani objekt, ki naj bi bil pomožen in pritličen, gradbeno dovoljenje ni potrebno. Pri tem se sklicuje na 4. člen Pravilnika, toženki pa očita, da je odločitev oprla na Pravilnik, ki je bil sprejet v letu 2003, torej po tem, ko je bil objekt zgrajen (leta 1989). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožnici med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje spornega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Tožbeni ugovori o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar naj bi prišlo do kršitve materialnega prava, so po presoji sodišča neutemeljeni. Kot je pojasnil že drugostopenjski upravni organ, dejstva in okoliščine, ki jih je tožnica navajala že v pritožbi, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe. Trditve, da obravnavani objekt ne stoji na parc. št. 1320/3 k. o. ... temveč na parc. št. 189, pa bi moral pritožbeni organ zavrniti kot nedovoljene pritožbene novote. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Inšpekcijski organ je svojo ugotovitev o legi objekta ugotovil na podlagi uradnih evidenc, tožnica pa tej ugotovitvi, kot je razvidno iz zapisnikov o inšpekcijskih pregledih z dne 19. 11. 2008 in 17. 2. 2010, ni nasprotovala. Pojasnjevala je le, da se še ni uspela dogovoriti za odkup zemljišča. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da bi moral inšpekcijski organ izvajati dokaze o pravilnosti katastrskih podatkov. Nedovoljena tožbena novota pa so tožničine trditve, da objekt nima kleti in da je pritličen. Tudi v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijana odločba temelji na retroaktivni uporabi Pravilnika. Pravilnik, ki ga tožnica navaja, ni bil podlaga za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe. Pritožbeni organ namreč Pravilnik navaja, ker je tožnica svojo pritožbo utemeljevala prav s sklicevanjem na 4. člen tega pravilnika. Da bi tožnica morala gradbeno dovoljenje pridobiti tudi po določbah prej veljavnega Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v času gradnje, je pravilno pojasnil že prvostopenjski organ. Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 – v nadaljevanju ZGO) je namreč v 33. in 77. členu določal, da se lahko objekt začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja. Za objekte, za katere ni bilo predpisano lokacijsko dovoljenje, v skladu s 46. in 77. členom ZGO sicer gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, treba pa je bilo priglasiti dela organu, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je o tem izdal določbo na podlagi takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. - ZUN). Da bi tožnica dela priglasila, ne navaja, lokacijska dokumentacija, na katero se sklicuje, pa se nanaša na nadzidavo stanovanjske hiše in ne na obravnavani objekt. Po četrtem odstavku 44. člena Pravilnika se je sicer štelo, da pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, izpolnjuje v pogoje po tem pravilniku, če stoji znotraj gradbene parcele, ki pripada objektu, zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja ali če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. V obravnavani zadevi pa vprašanje, ali je bil tožničin objekt ugotovljenih dimenzij v času gradnje pomožen ali ne, ni odločilno, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da objekt stoji na zemljišču, ki ni v tožničini lasti, tožnica pa pravice, ki bi ji omogočala gradnjo na zemljišču, ki ni v njeni lasti, niti ni zatrjevala. Z drugimi besedami povedano, tožnica legalnosti objekta ne more izkazati že zato, ker ni izkazala, da je imela pravico graditi na zemljišču, ki ni v njeni lasti. To pravico pa je investitor moral izkazati tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje (prvi odstavek 36. člena, 78. člen ZGO, prvi odstavek 62. člena ZUN).

Glede na to, da so iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidne ugotovitve o legi, dimenzijah in konstrukciji objekta, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil z ogledom, in ugotovitve, ki izhajajo iz tožničinih izjav, razvidnih iz zapisnika o zaslišanju, sodišče ne more slediti niti zatrjevanim kršitvam materialnega prava in pravil postopka.

Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.