Jedro

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožničina mati kot oskrbovanka, za katero je tožnici z izpodbijano odločbo določena dolžnost prispevati k stroškom institucionalnega varstva, zanjo ni skrbela celih 31 let. Na podlagi določbe 124. člena ZZZDR polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev (sicer je dolžnost polnoletnega otroka, da skrbi za starše, ki nimajo sredstev za preživljanje), ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Iz listin upravnega spisa in tudi tožbenih trditev namreč ne izhaja, da bi bilo takšno neizpolnjevanje preživninskih obveznosti tožničine matere izkazano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je upravni organ odločil pod točko 1 izreka, da se A.A. oprosti plačila storitve institucionalnega varstva v višini 177,87 EUR od 1. 1. 2011 dalje. 2. točka določa, da znaša prispevek A.A. za plačilo storitve institucionalnega varstva 583,76 EUR. Točka 3 izreka določa spremembo ob vsakokratni uskladitvi dohodkov, tako da znaša zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti 10% njegovega dohodka. Točka 4 izreka določa, da se B.B. (tožnica v tem sporu) oprosti prispevati k storitvi institucionalnega varstva za upravičenko v višini 108,58 EUR. Točka 5 izreka, ki je v tem primeru sporna določa, da znaša prispevek B.B. k plačilu storitve institucionalnega varstva 69,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila. Točka 9 izreka, ki je prav tako sporna, pa določa uskladitev dvakrat letno in sicer prvič v juliju mesecu z rastjo cen življenjskih potrebščin, v obdobju januar – junij za tekoče leta in v januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju julij – december preteklega leta po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. V obrazložitvi upravni organ prve stopnje navaja, da je A.A. kot upravičenka do storitve institucionalnega varstva dne 7. 12. 2010 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Imenovana je od 12. 8. 2009 dalje oskrbovanka Doma za varstvo odraslih C. Izrek v odločbi je določen glede na pridobljene podatke o dohodkih družine zavezancev. V nadaljevanju razlaga 100. člena Zakona o socialnem varstvu, ki določa delno ali celotno oprostitev plačila storitev v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS. Razlaga Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba), ki določa meje socialne varnosti, to je zneske, ki morajo upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancem ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev. 2. člen Uredbe določa zavezance, ki niso družinski člani po Zakonu o socialnem varstvu, če jih z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V nadaljevanju navaja določbe Uredbe, ki se nanašajo na oprostitev upravičenca do plačila ter izračun oprostitve oziroma prispevka tožnice glede na vrednost storitve 761,63 EUR, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Navaja tudi izračun oprostitve oziroma prispevka zavezanca D.D., kar pa ni predmet spora v tem postopku.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločitev prvostopnega organa kot pravilno in še razlaga 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Mladoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega, kar pa iz predloženih listin tega primera ni mogoče ugotoviti.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila zelo presenečena, ko je dobila odločbo, glede na to, da se jo je mati pri 19. letih praktično odrekla, ko jo je postavila s kovčki pred vrata. Od tega je 31 let, sama ima družino in za sina, ki je sicer že dopolnil 26 let, še vedno skrbi kot mati. Z dohodki se komaj prebijajo iz meseca v mesec, dodatni stroški pa bi stanje še poslabšali. Glede na to, da od lastne matere od 19. leta dalje ni imela nič, čeprav bi jo zaradi rojstva vnukov večkrat potrebovala, smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in še enkrat navaja celotno dejansko in pravno stanje za odločitev, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa z obrazložitvijo dejanskega stanja in navedbo materialnih predpisov sprejela pravilno odločitev, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožničina mati kot oskrbovanka, za katero je tožnici z izpodbijano odločbo določena dolžnost prispevati k stroškom institucionalnega varstva, zanjo ni skrbela celih 31 let, to je od 19. leta starosti, ko jo je postavila pred vrata, vsled česar meni, da ni njena dolžnost, da prevzame del teh stroškov. Ne glede na morebiti resnične tožničine navedbe, sodišče le-teh ne more upoštevati, ker za to nima pravne podlage. Na podlagi določbe 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev (sicer je dolžnost polnoletnega otroka, da skrbi za starše, ki nimajo sredstev za preživljanje), ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Iz listin upravnega spisa in tudi tožbenih trditev namreč ne izhaja, da bi bilo takšno neizpolnjevanje preživninskih obveznosti tožničine matere izkazano. Zgolj v tožbi navedeno zatrjevanje o odrekanju materinske skrbi za sicer že polnoletno tožnico (19 let), glede na navedeno zakonsko določbo tako ni mogoče upoštevati. Glede na to, da tožnica ne prereka pravilnosti samega izračuna obveznosti plačevanja institucionalnega prispevka v višini 69,29 EUR, sodišče ni presojalo njegove višine, ki je izkazana z obračunskimi listi izplačil. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.